Oma in jelka, tisoče let

Novomeški poletni večeri predstavljajo:
Ko je Oma tistega jutra odprla oči, je sprevidela, da ne bo mogla vstati. Čelo je sililo gor, trup je ostajal negiben kot hlod. Nekje med glavo in repom je prihajalo do strahotnega kratkega stika. »O, zlata duša,« je vzdihnila Oma. »Življenje je težko že samo po sebi, če pa imaš v lastnem truplu dva, ki vlečeta vsak na svojo stran …«
To je trenutek, ko je Oma srečala jelko.
Jelka je šest tisočletij in pol negibno – kot hlod – ležala v mokri zemlji, preden sta jo v Čadrgu našla Jani in Gorazd Kutin. Posušili so jo in jo spremenili v lire, piščali, violino, vetrno harfo in boben. Pisateljica in pripovedovalka Nataša Kramberger ter multiinstrumentalist Samo Kutin bosta oživila zgodbo o dveh bitjih, narejenih iz iste snovi – iz časa, ki poje.