Matematičarka z ekonomske gimnazije pojasnjuje, zakaj v dijakih išče vztrajnost in karakter, ne le pravilnih rešitev.
Katja Cimermančič je že v osnovni šoli vedela, da želi postati učiteljica matematike. Danes poučuje na šoli, na kateri je nekoč sama sedela v šolskih klopeh, njeni nekdanji učitelji pa so postali njeni sodelavci.
Bralci Dolenjskainfo so jo v našem izboru prepoznali kot naj učiteljico, sama pa poudarja, da naloga učitelja ni le predajanje znanja - dijake je treba videti kot ljudi, ne zgolj kot ocene v redovalnici.
Njena poklicna pot je bila začrtana precej prej kot pri večini mladih. Že v drugi polovici osnovne šole se je odločila, da bo nekoč poučevala matematiko. Ta zanjo nikoli ni bila suhoparen šolski predmet, temveč nekakšna igra - lahkotno računanje, logični postopki, ki pripeljejo do cilja, in matematična natančnost.
Kot pravi, je bila nekoč nekoliko naivno prepričana, da ekonomska gimnazija ponuja več matematike kot druge gimnazije. Tako je postala dijakinja šole, na kateri danes poučuje.
Tudi njena takratna razredničarka je bila učiteljica matematike in je s svojim načinom dela ter odnosom do dijakov, pravi, še utrdila njeno odločitev.
Po študiju matematike in računalništva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani se je zgodba lepo sklenila. Že kot absolventka je pri komaj 22 letih začela poučevati na svoji nekdanji srednji šoli. Ljudje, ki so jo še štiri leta prej učili, so tako postali njeni sodelavci.
»Moja naloga ni ustvariti matematičnih genijev«
Matematika ima med dijaki precej različen sloves. Nekateri jo obožujejo, drugim že ob misli na enačbe in formule postane neprijetno. Cimermančičeva priznava, da nima čarobne palčke, s katero bi lahko vsi dijaki čez noč vzljubili matematiko.
»Moja naloga ni ustvariti matematičnih genijev, ampak jim pot do cilja narediti znosno in včasih morda celo zabavno.«
Zato skupaj z dijaki prehodi posamezne korake in se veseli njihovega napredka - ne glede na to, kakšna številka ga na koncu predstavlja. Za nekoga je lahko dvojka izjemen uspeh, za katerega je potreboval nešteto ur dela. Za drugega je štirica razočaranje.
Posebej občuduje dijake, ki tudi po zaporednih neuspehih ne odnehajo. Njihova vztrajnost je, pravi, navdihujoča, saj se trdo delo na dolgi rok obrestuje.
Precej bolj jo jezijo tisti, ki imajo velik naravni potencial, a ga zaradi brezbrižnosti ali lenobe ne izkoristijo.
»Matematika te ne uči le številk, uči te karakterja, in prav ta karakter poskušam prebuditi v dijakih.«
V dijakih vidi več kot oceno
Zakaj so jo dijaki oziroma bralci prepoznali kot dobro učiteljico?
Profesorica matematike upa, da predvsem zato, ker spoštuje njihov trud, jim zna zapletene stvari približati na razumljiv način in jim prisluhniti. Njena vrata so odprta tudi takrat, ko težava nima nobene zveze z matematiko. Z dijaki se pogovarja o njihovih stiskah in dvomih, pa tudi o povsem vsakdanjih stvareh.
Nekatere njihove zgodbe so zabavne, druge težke in celo pretresljive. Prav poznavanje širšega ozadja mladostnika ji po njenih besedah pomaga tudi morebitno odklonilno vedenje razumeti z več sočutja.
In kako meni, da bi jo opisali njeni dijaki?
»Zelo verjetno bi me - če ne prej, pa nekaj let po zaključku šolanja - opisali kot nekoga, ki je v njih verjel tudi takrat, ko sami vase niso.«
Znanje je danes oddaljeno le nekaj klikov
Za dobrega učitelja po njenem ni dovolj samo odlično poznavanje predmeta. Potrebna je prava kombinacija znanja in odnosa. Znanje je v digitalni dobi dostopno praktično vsakomur, medtem ko varen, spodbuden in empatičen odnos dijake motivira, da ga sploh želijo sprejeti.
»Dober učitelj danes ni več tisti, ki ve vse, ampak tisti, ki zna dijakom prisluhniti, v njih vzbuditi zanimanje in jih naučiti kritično razmišljati.«
Ko dijak čuti spoštovanje in zaupanje, se po njenih besedah odpre za učenje, lažje sprejema neuspehe in skozi proces raste tudi kot človek.
»Znanje brez odnosa ostane suhoparno in hitro pozabljeno, medtem ko znanje, ki je predano skozi pristen odnos, postane popotnica za celo življenje,« poudarja.
»Najpomembnejši projekt vašega življenja ste vi sami«
In če bi svojim dijakom lahko predala samo eno življenjsko lekcijo, ki nima nobene zveze z matematiko, formulami ali ocenami?
»Najpomembnejši projekt vašega življenja ste vi sami in vaše vrednosti ne določajo samo ocene, napake ali pričakovanja drugih.«
Mladim želi, da izkoristijo svoje potenciale, neuspehe sprejmejo kot sestavni del življenja ter predvsem ostanejo dobri in empatični ljudje. Znanje bodo pridobivali vse življenje, pravi, toda njihov značaj, sposobnost pobrati se po padcu in odnos do drugih ljudi bodo tisti, ki bodo na koncu zares oblikovali njihovo prihodnost.
