MEJE MOJEGA JEZIKA POMENIJO MEJE MOJEGA SVETA (Wittgenstein): Spider Festival

Svoboda, misel, smisel, slika, svet, stavek, srečanje, misliti, razmišljati, znak, zaznavati, prostor so besede, ki si jih koreograf in plesalec Gregor Luštek izbere za razmišljanje o definiciji in svobodni volji v plesni predstavi, poimenovani po znani Wittgensteinovi izjavi iz Traktata: Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.

Predstava, katere naslov je poln meja, se paradoksalno ukvarja z odpiranjem prostora. Avtor ne želi, da bi se občinstvo ujelo v besede in pomene. Beseda oziroma jezik se v uprizoritvi pojavljata kot možnosti, enako kot ples, glasba, glas in scenografski elementi.

Namen predstave ni opisovati in razlagati delo Ludwiga Wittgensteina. Luštek Wittgensteina in njegov Logično-filozofski traktat uporabi kot pomagalo, da lahko skozi drug pogled opiše, kaj je zanj ples, kako se le-ta rodi, kaj v plesu počne in kaj želi z njim doseči. Kot je Wittgensteinu predstavljalo težavo razlaganje delovanja jezika, Luštku predstavlja težavo razlaganje plesa. Wittgenstein rešuje problem s pisanjem Traktata, Luštek z dolgoletnim razvijanjem lastnih plesnih principov, od katerih bosta dva uporabljena tudi v strukturiranju in plesanju predstave Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.

Prvi princip, ki se ga Luštek posluži v predstavi, imenuje merjenje prostora. Telo ves čas meri prostor. V tem je telo, nasprotno od matematike, nezmotljivo. Luštka zanima, kako se lahko iz merjenja prostora rodi ritem in vznikne ples. V predstavi ga zanima, kaj pomeni imeti vse možnosti. Kaj so dejanski, logični in geometrijski prostori? Pravi, da se moramo otresti romantične definicije plesa in da je vsako telo zmožno najti svoj ples.

Wittgenstein mu ne pomaga opredeliti, kaj ples je, temveč kaj ples ni. Za Wittgensteina denimo ni toliko pomembno kaj kot kako. Za Luštka ples nista ne kaj ne kako, temveč od kod in kam. Zato nenehno govori o prostoru: »Če veš, od kod in kam, se kako in kaj izrišeta kristalno jasno.«

S poimenovanjem stvari si na nek način zamejimo zaznavni prostor in si posledično odvzemamo svobodo delovanja. Zato ga ne zanimajo poimenovanja plesa ali poimenovanja v plesu, ampak ga zanima, kaj v plesu pomeni tavtologija.

»Prav nič ne vem, na primer, o vremenu, če vem, ali dežuje ali ne dežuje.« S to znamenito tavtološko izjavo ne povemo ničesar o dejanskem prostoru, hkrati pa povemo vse o logičnem prostoru, navaja Wittgenstein. Prostor ostaja določen v svoji vzročno-posledični strukturi, a hkrati popolnoma odprt. Če dežuje, gre Luštek z dežjem, če ne dežuje, gre brez dežja. Če pogleda svinčnik, je lahko svinčnik, lahko je puščica, lahko je osrednja točka pogleda itd. Ključ je v spremembi zaznavnega prostora. Iskanje je že delovanje. »Splošna forma stavka je,« po Wittgensteinu, »z nečim je tako in tako«. Luštek s soustvarjalci na licu mesta lahko išče in natančno ve, da stvari so, kakršne so. Prostora za negotovost v smislu »ne vem, kaj naj zdaj storim« v tej predstavi ni. Negotovost je lahko samo konstruktivna opcija.

Po Wittgensteinu so sanje in misli konkretne. Kar je mogoče misliti, je že mogoče. Nelogično misliti ni mogoče, saj misel že sama logično opredeli prostor. V duhu njegove teze, da je svet vse, kar se primeri, Luštek pravi, da lahko leti. Ali to lahko fizično udejani ali ne, zanj ni vprašanje. Če ga nekdo vrže v zrak, bo letel. To je dejstvo. Tudi v sanjah leti. Letenje se v sanjah primeri. To je prostor delovanja. Za Gregorja Luštka je naš svet svet svobodnega delovanja.

MEJE MOJEGA JEZIKA POMENIJO MEJE MOJEGA SVETA {Wittgenstein}
Glasbeno plesni dogodek

Ideja in koncept:
Gregor Luštek

Avtorji in izvajalci:
Eduardo Raon
Irena Tomažin Zagoričnik
Gregor Luštek
Kristijan Krajnčan
Kristýna Peldová

Scenografija:
Eduardo Raon
Gregor Luštek

Asistentka:
Leja Jurišić

V predstavi so uporabljeni citati iz knjige Logično-filozofski traktat Ludwiga Wittgensteina.

Besedila za gledališki list:
Damir Josipovič
Leja Jurišić
Gregor Luštek

Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar

Garderoba: Nataša Recer

Produkcijska ekipa APT-a