Zimska plesna pravljica - Ulice brez imen

Sredi mesta, ki ga nihče ne pozna, ležijo ulice brez imen. Ne vodijo nikamor in hkrati povsod. Nimajo hišnih številk, nimajo tabel, nimajo vrat, ki bi jih lahko odprl. A vsak, ki zaide vanje, začuti, da nosijo svoje zgodbe.

Ponoči šepetajo. Njihove stene hranijo odmeve – korake, ki so že davno utihnili, besede, ki jih nikoli ni nihče izgovoril, sanje, ki so obvisele v zraku. V njihovem ritmu pa se skriva še nekaj več. Tla utripajo, kot bi imela srce. Zidovi dihajo, kot bi bili živi. Praznina, ki obdaja prostor, se spremeni v nevidno mrežo povezav, v neskončen tok zgodb, ki nikoli ne bodo zapisane na zemljevid.
Na teh ulicah se srečajo vse poti. Tam se izgubiš – in hkrati najdeš. Tam spoznaš, da ime ni pomembno, ker ga zamenja ritem, gib, trenutek, ki ostane v tebi.

Ulice brez imen ne potrebujejo smerokazov. Same so smer in popolne za ples.