Damjan Burger, direktor mokronoškega M TOM, oster do dogajanja: »Tako kruto, kot je sedaj, še ni bilo«

Petnajst let mineva od zgodbe, ki je mokronoško podjetje M TOM (takrat TOM) postavilo pred oči slovenske javnosti. Lahko bi zapisali, da je šlo za tipično zgodbo o stečaju, a je resnica daleč stran. Ko je TOM leta 2010 propadel, je brez dela ostalo okoli dvesto zaposlenih, med katerimi so se znašli posamezniki z idejo in željo.

Deseterica nekdanjih delavcev, med katerimi je bil tudi naš sogovornik Damjan Burger, je vložila lastne prihranke in februarja 2011 je bilo ustanovljeno podjetje M TOM. Tvegali so vse, zastavili lastne nepremičnine, se zadolžili in si izposodili. 

»V prvi fazi smo našli skupen jezik s stečajno upraviteljico. 

Z naše in njene strani je bilo izraženo, da je velika škoda, da se s proizvodnjo ne nadaljuje. Zbrali smo se določeni ljudje, se sestali in rekli, zakaj ne bi poskusili še enkrat, na novo, da bo M TOM uspešno v smislu produktov, ki se izdelujejo, novih poslov, predvsem pa to, da bomo usposobljeni za prebroditev krize, ki bo verjetno še nekaj časa trajala,« je takrat dejal Burger.

Danes je naš sogovornik, ki je bil takrat pobudnik ideje o nadaljevanju zgodbe, nekoliko drugačne volje. Na pretekle dogodke gleda s humorjem, a se zaveda resnosti takratne in današnje situacije. 

Spomni se trenutka, ko jim je toča uničila streho. 

»Brez vsega smo ostali, brez denarja in materiala. Peljati bi mogli sedežne naokoli, tri dni prej smo klicali stranke, da so pripravljene in bodo v torek pri njih. 

Pride toča, vse je mokro in za stran. Kličem stranke, sedežne ne bo. To je bilo takrat vroče, saj je bilo podjetje v stečaju, stranke pa razjarjene. Zdaj se spominjam, kaj naj bi jaz takrat rekel, da bi bilo bolje. Nič.

Pravijo, še dobro, da je film, saj vse to ne more biti res,« se zasmeji, čeprav priznava, da je šlo za stresno in težko obdobje.

Mokronoško podjetje, ki je hitro postalo ena lepših zgodb v samostojni Sloveniji, se je pobiralo na noge. Že leta 2015 jim je uspelo od Družbe za upravljanje terjatev bank odkupiti proizvodno halo, s katero so dobili trdnejšo osnovo za nadaljevanje. 

O tem pravi: 

»Kredite smo odplačali, v novo leto smo vstopili brez tega bremena, to je do bank glede stavbe,« in doda, da vsaj nekaj pozitivnega.

Podjetjem je delo onemogočeno z novimi sklepi in regulativami

»Veliko smo dali skozi, a je šlo. Smo investirali, prišli do nečesa in zdaj smo v nekem krogu, kjer samo daješ in nimaš od tega ničesar. Prej se je gradilo, zdaj se vrtimo okoli brez pravega efekta,« pove naš sogovornik, ki mu trenutna situacija v gospodarstvu in širše ni prav nič všeč.

Do situacije je zelo kritičen: »Stroški eksponentno naraščajo, omrežnina je višja 500-odstotno , zavarovanja so se podražila 70-odstotno , stavbna zemljišča za občine so šla gor. Praktično smo padli v jamo kjer delamo samo še za druge od katerih nič nimamo.«

»Tako kruto kot sedaj, še ni bilo,« pravi direktor mokronoškega M TOM, Damjan Burger.

»Najbolj me boli to, da če ne moreš plačati, ti bodo vse skupaj preprosto vzeli. Zakaj? Ker se je nekdo nekaj spomnil. Vedno se vprašam o najslabšem možnem scenariju, ki je v tem primeru točno to. Ljudje bodo dolžnim ker ne bodo mogli plačati, kar se je že zdaj dogajalo, pa jim bodo banke pobirali, čeprav ne bodo nič krivi. 

Na koncu bodo rekli, da se grejo podjetništvo, čeprav nimajo pojma. Včasih smo slepi in to me boli,« pravi direktor podjetja, ki se še predobro zaveda, kako hitro se lahko zgodi kaj takega.

M TOM je vsa leta vračal okolici, danes to ni več tako enostavno. 

»Maile kar brišem, ker ne želim, da me kaj prizadene, če kdo prosi za našo pomoč. Trenutno lepšega odgovora nimam. Za odgovore naj grejo v Ljubljano, tam jih je v parlamentu devetdeset, ali pa na energetiko, ki krade sredi belega dneva,« je oster direktor.

»V preteklosti smo proizvodnjo zracionalizirali do amena, če se tako izrazim. Kupili najmanj potratne stroji, rekli, da se nam bo v desetih letih povrnilo. In na koncu porabo zmanjšaš, omrežnina gre pa v višave. Saj, začeli smo premalo porabljati in je treba zaviti drugje,« pokomentira.

Ko se v pogovoru vrnemo k omrežninam, je razumno kritičen do nastale situacije: »Na neki ravni verjamem, da je to treba narediti, ampak to se dela že leta in leta. Ni dovolj, zdaj se je dodalo to in to, a še ni dovolj. Kam bomo prišli s tem?«

Pred petnajstimi leti je bilo v nekem trenutku za mnoge vsega dovolj, danes mu na rep stopajo nejasne novosti, ki jih uvaja država. Tako nas zanima, kako je lahko situacija težja, kot je bila v obdobju stečaja. 

»Ločiti je treba družbeno in kupno okolje. Slednje je bolj ali manj enako, pogoji za delo s strani države in Evropske unije so vedno slabši. Vedno bolj nas stiskajo in ko govorimo o svobodi, ugotovimo, da v resnici nismo,« pravi.

Dodaja, da se je v zadnjih letih vzpostavilo nekaj anomalij, kot je nekaj zakonov, med katerimi se mora obregniti v štempljanje. 

»Za nas take reči niso nobena dodana vrednost. Dodana vrednost je, če tega ni. Po drugi strani se vse bolj ukvarjamo s takimi težavami, ki za nas ne prinašajo nobene dodane vrednosti. 

Predstavljajte si cev vode, ki mora delovati brezhibno, a se na njej hitro znajde pet vozljev, ki otežujejo pretok vode. Naenkrat ni vode, težave pa ne bo reševal tisti, ki je vozlje naredil, temveč ti kot podjetje,« ponudi primerjavo, pri kateri izpostavi, da je naloga vlade, da olajša celoten proces in ne obratno.

Ko omenimo občinsko in regionalno pomoč, se iskreno zasmeje.

Burger pravi, da gre pri proizvodnji sedežnih garnitur za težko branžo: »Veliko sodelujemo z domovi starejših občanov, sodelovali smo tudi z vojsko. Delamo, a je branža težka. Skrb vzbujajoče je, s kakšnim ozadjem pride sedežna garnitura na trg.«

Že hiter pogled na spletne strani nam razkrije poceni sedežne garniture v večjih podjetjih. 

»Živim v Evropi, zanima me, kako sem zaščiten pred nelojalno konkurenco. Razumem, da sedežno nekdo lahko prodaja za tisoč evrov, a kdo jo je naredil, pod kakšnimi pogoji, zakonodajo in direktivami. Na trgu je tiha nelojalna konkurenca,« omeni Burger.

Ponovno se vrne k regulativam in zakonodaji, ki mu preprosto ne dajo miru. »Marsikdo lahko zaide v rdeče številke. Na tržišču je tako marsikdo z večletno pogodbo s fiksno ceno in zdaj izgubo tolče. To so resne stvari in niso enostavne,« pravi in doda, da je vesel, da so se v težkih obdobjih veliko naučili.

V zadnjih letih je Slovenija opazila prihod večjih pohištvenih podjetij. Kako je to vplivalo na podjetje iz malega mesta, ki je v preteklosti že sodelovalo z Lesnino in Mercatorjem? 

Direktor podjetja pravi, da so v prodaji že nekaj časa samostojni. Poudarja bolj funkcionalno delovanje, saj gre za direktno prodajo in stik s kupci brez kakršnekoli vmesne faze.

Sredi tega nam ponudi tudi vpogled v malo mesto, kot je Mokronog: 

»Gledam na dolgi rok in menim, da je iz nekega vidika celo bolje, če velikih podjetij in trgovin v malem mestu ni. Iz socialnega in finančnega vidika je za nas bolje, ker ne bomo vsak dan v trgovinah in 'bluzili' naokoli. Verjetno smo pa zaradi tega več na telefonih, kar tudi ni v redu. Po eni strani je korist, po drugi strani je ni. Vedno je tako.«

Dodaja, da je prihod večjih podjetjih za njih celo pozitiven. 

»Ljudje najprej vse prebrskajo po internetu, nato pa preverijo še fizično na lokaciji. Grejo tja, vidijo kakovost in pridejo do nas, pa vidijo, da je kvaliteta na visokem nivoju. Ljudje lahko pri nas občutijo to razliko. 

S prihodom takih podjetjih ne vidim nič slabega, smo pa tudi mi že več let uveljavljeno podjetje. Pogosto rečejo, smo imeli več deset let vašo sedežno, imeli bi novo.«

Osredotočeni so na domači trg, čeprav ne izključujejo širitve v tujino. Vseeno je nakup sedežne garniture pomemben trenutek v gospodinjstvih, za katerega si je vredno vzeti čas, saj bomo na njih preživeli dober del časa. 

Podjetje iz Mokronoga, ki je od Ljubljane sicer oddaljen uro vožnje, se je na novo obdobje prilagodilo že pred leti z uvedbo 3D prikaza. Ta kupcem omogoča izris in prilagoditev sedežnih garnitur ter virtualno postavitev v domači prostor. 

»Komuniciramo tako, da smo čim bolj prepričljivi v izrisu in ponudbi. Če vidimo, da ideje lahko realiziramo, potem je ponudba v kratkem pri stranki. S tem je polovica posla že narejenega. Naš program omogoča dodajanje vseh dodatkov, imamo pa tudi nadgradnjo sistema. 

Gre za virtualni prikaz, s katerim lahko zofo postavimo v prostor. Tu imamo še veliko neizkoriščenega potenciala, ker gre za odlično priložnost za vse tiste z drugih krajev Slovenije in tujine.«

M TOM na leto izdela skoraj tisoč sedežnih garnitur, za njihovo izdelavo pa uporablja kar 95 odstotkov sestavin od slovenskih dobaviteljev. V podjetju je danes zaposlenih dvajset ljudi, med katerimi je devet solastnikov. Še naprej želijo ustvarjati kakovostne, trajnostne in po meri prilagojene sedežne, kar pa ne pomeni, da niso pozorni na konkurenco.

Ob koncu pogovora nam je predstavil dva izdelka, ki jih javnosti še ne želi razkriti, a meni, da bo za podjetje velika dodana vrednost na dveh različnih segmentih prodaje. In glede na videno, bi si upali reči, da bosta izdelka odmevala.

Kljub težavam v preteklosti in tistih, ki jih je omenil direktor Damjan Burger, je M TOM zgodba o uspehu, ki je vredna večkratne ponovitve. 

Prvič, ker lahko s skupnimi močmi v malem mestu konkurirajo na vse težjem trgu s kakovostnimi izdelki, ki izražajo zaupanje, zadovoljstvo in slovensko kvaliteto od začetka do konca. In drugič, ker lahko zgodba odmeva v prostore, kjer se sprejema zakone, ki bi morali olajšati procese in delo.