Nekdanji pripadnik posebne policijske enote je opisal svoje spomine na iskanje oboroženega morilca, ki je spomladi leta 2000 več tednov bežal pred policijo.
Objava nekdanjega pripadnika posebne policijske enote Uroša Novaka je v zadnjih dneh na družbenih omrežjih pritegnila veliko pozornosti.
Ob aktualnih dogodkih v Uršnih Selih se je po več kot četrt stoletja spomnil ene največjih in najzahtevnejših policijskih iskalnih akcij v Sloveniji, akcije Bele Vode.
V zapisu poudarja, da je od dogodkov minilo že 26 let, zato se vseh podrobnosti ne spominja več natančno, vendar so občutki, napetost in nekateri prizori ostali živi še danes.
Iskanje nevarnega oboroženega moškega
Akcija se je začela spomladi leta 2000, ko je po Sloveniji bežal oborožen moški, ki je kradel vozila, vlomil v hiše in vikende ter streljal na ljudi in policiste.
Pozneje se je izkazalo, da je šlo za Fadila Bajrektarevića, državljana Bosne in Hercegovine in vojnega veterana, ki je pobegnil iz zapora v Zenici.
Policija je sprva zmotno domnevala, da išče drugo osebo, pobeglega hrvaškega zapornika.
V času bega je storilec na območju Belih Vod ubil zakonca Petra in Pio Pavlin iz Celja ter ogrozil še več drugih ljudi.
Več sto policistov, helikopterji in službeni psi
Po umoru se je začela obsežna policijska akcija, v kateri so sodelovali policisti, kriminalisti, pripadniki posebnih in specialnih enot, vodniki službenih psov ter policijski in vojaški helikopterji.
Novak opisuje, da je bil sprva razporejen kot opazovalec na eni od višinskih točk v Kamniških Alpah.
»Policijski helikopter me je odložil na vrhu ene od točk, kjer sem nato vsak dan približno 12 ur čepel v grmovju in opazoval teren. Ure in ure se ni zgodilo nič. Samo čakanje, gledanje, poslušanje in zavedanje, da se lahko popoln mir v eni sekundi spremeni v nekaj povsem drugega,« je zapisal.
Pozneje je sodeloval tudi v policijskem obroču okoli Velike planine, kjer je iskani moški po njegovih besedah celo streljal v smer policistov.
Konec večtedenskega bega
Iskalna akcija se je končala 6. maja 2000 pri Mozirju, kjer je policija izsledila osumljenca. Ta je med poskusom prijetja ustrelil službenega psa in streljal proti policistoma, ki sta odgovorila z orožjem in ga smrtno zadela.
Novak se najbolj živo spominja trenutka, ko je po radijski zvezi prišla novica, da je akcije konec.
»Po vseh dnevih čepenja v grmovju, čakanja, napetosti in negotovosti je med ljudmi izbruhnilo olajšanje. Sam sem bil samo tiho. Nisem slavil njegove smrti. Bil pa sem hvaležen, da je bilo konec in da se lahko vsi, ki smo bili še vedno na terenu, vrnemo domov,« je zapisal.
»Resnično življenje se redko konča kot film«
Ob koncu razmišljanja poudarja, da danes, po več kot četrt stoletja, na dogodke gleda drugače kot takrat.
Po njegovih besedah v takšnih zgodbah ni filmskih junakov in zmagovalcev, temveč ljudje, ki opravljajo svoje delo v izjemno zahtevnih okoliščinah.
»Danes, po več kot četrt stoletja, ob prebiranju starih člankov šele zares vidiš, v kako veliki, nevarni in nenavadni zgodbi si bil tudi sam eden od ljudi, ki so tiste dni čakali nekje v gozdu, na hribu ali v obroču. Brez filmskih junakov in brez zmagovalcev. Samo ljudje, ki so opravili svoje delo, in precej krut opomin, da se resnično življenje redko konča tako lepo in jasno kot film,« je sklenil.
