Nemški ribič Marco Richter je na Kočevsko prišel po tisto, kar mu ribolov daje že vrsto let – mir, odklop in čas zase. Torkovo popoldne ob Rudniškem jezeru pa se je v sekundi spremenilo v nekaj povsem drugega.
Nemec, strasten in izkušen ribič, je za Kočevsko izvedel od prijateljev, ki sem prihajajo že nekaj let. Pripovedovali so mu o velikih ribah in lepem okolju, zato se je odločil, da ga preizkusi tudi sam.
Ribaril je že marsikje po Evropi, a Kočevsko oziroma Rudniško jezero se je, kot pravi, hitro uvrstilo med njegove najljubše lokacije.
Tokrat je v Kočevje prišel sam. No, skoraj sam. Družbo mu dela njegov labradorec, zato se, kot se pošali, pravzaprav počuti, kot da je na dopustu s prijateljem.
Samota mu ustreza, pove. Na leto ima deset dni dopusta več kot njegova žena in del tega časa rad izkoristi prav za ribolov. Ne gre namreč zgolj za ribe. Takšni dnevi mu omogočijo, da se umakne od vsakdana, umiri, razmišlja o sebi in življenju ter si predvsem psihično odpočije.
V torek popoldne pa je mir ob jezeru v trenutku prekinil glasen pljusk.
»Mislil sem, da je nekdo v jezero vrgel ogromen kamen«
»Sedel sem pred šotorom in pil kavo. Od jezera sem bil oddaljen približno dva metra,« nam je začel pripovedovati Richter. Takrat je gledal v drugo smer, nato pa …
»Nenadoma sem zaslišal močan pljusk. Kot da bi nekdo v vodo vrgel ogromen kamen.«
Ko je pogledal proti jezeru, je ugotovil, kaj se je zgodilo. Deček, po Richterjevi oceni star okoli šest ali sedem let, je s kolesom končal v vodi.
Sam trenutek padca je Richter komajda videl s kotičkom očesa. Kot mu je pozneje povedala otrokova mama, je imel deček novo kolo, ki ga ni dobro obvladal oziroma ni bil vešč zaviranja. Po Richterjevem pripovedovanju naj bi po klančini pripeljal z veliko hitrostjo, se zaletel v nizko ograjo ob jezeru, nato pa ga je s kolesa vrglo naprej in v vodo.
Richter pravi, da je deček pristal približno tri ali štiri metre od mesta trčenja.
Takrat ni bilo časa za razmišljanje.
Deček je bil povsem pod vodo
»V rokah sem takrat držal kavo in telefon. Ko sem dojel, kaj se je zgodilo, sem vse spustil in stekel na lesen splav, ki je privezan ob obali.«
Ulegel se je nanj in se poskušal doseči otroka.
»Na srečo sem ga lahko dosegel z rokama. Bil je popolnoma pod vodo. Oblačila so se napojila z vodo in bil je dejansko na dnu.«
Na tem delu jezera voda sicer ni posebej globoka, a za majhnega otroka vseeno pregloboka.
Marco Richter sicer dobro ve, kako težko se je v mokrih oblačilih premikati pod vodo. Tudi sam je namreč pred časom oblečen padel iz čolna.
»Ko se oblačila napijejo vode, postanejo izjemno težka. To se je zgodilo meni kot odraslemu človeku in nisem mogel splavati na površje. Takrat mi je na pomoč priskočil prijatelj. Če je to težko za odraslega, si lahko predstavljate, kako je za otroka.«
Dečka je zgrabil za jakno in ga potegnil iz vode.
»V takšnem trenutku ne razmišljaš. Samo greš. Na srečo sem bil dovolj blizu in sem ga lahko dosegel. Če bi bilo treba, bi seveda skočil tudi v vodo.«
Ni jokal, ni kričal
Ko ga je spravil na varno, je bil deček po Richterjevih besedah povsem pretresen.
»Ni kričal, ni jokal, nič. Bil je v šoku.«
Ribič ga je hitro slekel iz mokrih oblačil, obrisal z brisačami in ovil v odejo. Na srečo je bilo z njim, kot pravi, vse v redu.
V bližini je bilo zaradi lepega vremena precej ljudi. Richter je najprej vprašal žensko, ki je prišla mimo, ali je otrok njen, a ni bil. Približno dve minuti pozneje je do jezera prihitela dečkova mama.
Tudi temperatura vode je bila tisti dan na njihovi strani. Richter ocenjuje, da je imela okoli 16, 17 stopinj, kar seveda ni ravno prijetno, ni pa niti življenjsko nevarno.
Dogodek se je tako končal brez posredovanja reševalnih služb in predvsem z velikim olajšanjem.
Približno uro pozneje se je dečkova mama vrnila do nemškega ribiča. S seboj je prinesla paket pijače, čokolad in drugih malenkosti ter se mu še enkrat zahvalila za hitro in nesebično pomoč njenemu sinu.
Zaradi velikih rib prišel v Kočevje
Richter nam je tekom pogovora zaupal, da je ribolov sicer velik del njegovega življenja. Največ lovi some, fotografije njegovih ulovov pa hitro pokažejo, da ne govorimo ravno o majhnih ribah.
Leta 2011 je, kot pravi, ujel celo soma, ki je takrat veljal za največjega na svetu, le tri mesece pozneje pa je sledil še en izjemen ulov.
Njegov največji tukajšnji ulov je doslej tehtal okoli 21 kilogramov.
Za ribolov je prepotoval že številne evropske kraje, prihodnje leto se odpravlja na dvotedenski ribolov na Islandijo, februarja 2028 pa bo ribaril celo v Kolumbiji.
Kljub mnogim obiskanim krajem mu je Kočevsko jezero posebej priraslo k srcu, saj ga, pravi, spominja na domači kraj. Ta je sicer znan predvsem po vinogradništvu, tukaj pa ga poleg rib privlačita narava in mir, kar mu ponuja tudi dom.
In prav mir je bil eden glavnih razlogov, da je tokrat prišel sam - da bi nekaj dni preživel ob vodi, s psom, svojimi mislimi in ribiško palico.
Prosil je za eno veliko ribo
Po dramatičnem dogodku se je življenje ob jezeru počasi vrnilo v običajne tirnice. Deček je odšel z mamo, Richter pa je ostal ob svojih palicah. Takrat se je, kot nam je povedal v smehu, zazrl navzgor.
Po vsem, kar se je zgodilo, si je mislil, da je morda »tisti zgoraj« videl njegovo dobro delo. In imel je samo eno željo - naj mu pošlje eno veliko ribo.
In dve uri pozneje jo je tudi ujel.
