Marina Češarek: Ribničanka, ki je končala na grmadi

Marina Češarek ni bila le ime v starem sodnem zapisniku, temveč približno štiridesetletna Ribničanka, žena in mati, ki se je leta 1701 znašla v primežu čarovniškega procesa, kakršnih je bilo na evropskih tleh v tistem času na tisoče. Proces, ki se je začel 1. aprila 1701, se je končal 11. maja istega leta z njeno obsodbo na smrt. 

Sodniki so odločili, da jo bodo obglavili s cesarskim mečem, njeno telo pa sežgali na grmadi. Prav ta datum in ta sodba sta Marino Češarek za stoletja vpisala v zgodovinski spomin Ribnice. Toda že na začetku velja opozoriti na pomembno zgodovinsko podrobnost. 

Marina Češarek je v ljudskem izročilu pogosto označena kot »zadnja čarovnica v Sloveniji«, vendar je ta oznaka nekoliko preveč poenostavljena. 

Podobni procesi tudi kasneje

Kot ugotavlja zgodovinar Matevž Košir v znanstveni razpravi Čarovniški proces v Ribnici 1700–1701 najbolj znan čarovniški proces na Kranjskem, ribniški proces nikakor ni bil zadnji čarovniški proces na ozemlju današnje Slovenije.

Košir izrecno navaja, da so se zelo hudi pregoni nadaljevali tudi po letu 1701, med drugim v Krškem, zadnja čarovniška procesa na Slovenskem pa sta potekala leta 1745 v Metliki in Gornji Radgoni. 

Marina zato zgodovinsko natančneje ni »zadnja čarovnica v Sloveniji«, temveč predvsem ena zadnjih in najbolj znanih žrtev čarovniških procesov na Kranjskem ter domnevno zadnja žrtev velikega ribniškega procesa.

Ribnica v času strahu in verovanja

Da bi razumeli, zakaj je lahko ženska, kot je bila Marina Češarek, končala pred sodiščem in nato na grmadi, se je treba za trenutek preseliti v svet začetka 18. stoletja. 

To je bil čas, ko so bile bolezni, naravne nesreče, slaba letina, pogin živine in drugi dogodki, za katere ljudje niso poznali razumljive razlage, pogosto povezani z nadnaravnimi silami. 

Čarovništvo v tedanjem pravnem in verskem svetu ni bilo zgolj stvar vraževerja, ampak je lahko postalo kaznivo dejanje. 

Kot pojasnjuje Košir, je bila osrednja predstava ribniškega procesa verovanje v pakt s hudičem, poleg tega pa so se obtožbe nanašale na čarovnije, povzročanje škode, udeležbo na domnevnih čarovniških shodih oziroma sabatih in druge predstave, ki so bile v tedanjem okolju razumljene kot resnična nevarnost.

Ribniški proces iz let 1700 in 1701 je bil zaradi svoje obsežnosti in predvsem zaradi ohranjenega sodnega zapisnika pozneje deležen izjemne pozornosti. Kot navaja Košir, je šlo za enega najbolj znanih čarovniških procesov na Slovenskem, pri katerem je bilo skoraj zagotovo najmanj sedem žrtev. 

Posebnost ribniškega primera je tudi v tem, da se je ohranil izredno podroben zapisnik z vprašanji in odgovori obtoženih, zaradi česar lahko danes precej natančno sledimo poteku procesa in razumemo, kako je tedanje sodišče obravnavalo ljudi, osumljene čarovništva. 

Prav ta dokument je pozneje pomembno prispeval k temu, da je Marina Češarek postala daleč najbolj prepoznavna žrtev ribniških čarovniških procesov.

Ženska, ki je najprej vse zanikala

Marina Češarek je bila po podatkih, ki jih navaja zgodovinska literatura, stara približno štirideset let, poročena s čevljarjem in mati šestih otrok. Nekateri viri navajajo tudi, da je bila v času procesa noseča s sedmim otrokom. Prav tu se njena zgodba začne ločevati od poznejše podobe »čarovnice«, kakršno si danes pogosto predstavljamo.

Pred nami ni skrivnostna figura iz ljudske pripovedi, temveč ženska iz konkretnega kraja, z družino in življenjem, ki ga je čarovniški proces v nekaj tednih popolnoma uničil. Kot navaja Večer v prispevku Almirе Ćatović o Marini Češarek, je bila Marina ob začetku procesa še vedno odločna pri zanikanju očitkov in je vztrajala, da ni kriva.

Proces se je začel 1. aprila 1701 pred cesarskim krvnim sodiščem na gospostvu Ribnica. Prvi dnevi niso prinesli priznanja, ki so ga sodniki očitno pričakovali. Marina je po skoraj tednu dni zapora in zasliševanj še vedno vztrajala pri svoji nedolžnosti. Takrat je sledil trenutek, ki danes predstavlja enega najbolj srhljivih delov njenega procesa: uporaba mučenja. 

Kot navaja katalog ribniške razstave Boj krvavi zoper čarovniško zalego, je bila Marina posajena na tako imenovani čarovniški stol in ponovno zaslišana. Po približno treh urah mučenja je priznala obtožbe. Toda prav tu je treba biti pri razumevanju zgodovinskega dokumenta izjemno previden. 

Priznanje, izrečeno po mučenju, danes nikakor ne moremo obravnavati kot neodvisen dokaz, da je Marina dejansko storila dejanja, ki jih je priznala.

Priznanje, ki je odprlo vrata novim obtožbam

Še bolj srhljivo je dejstvo, da Marina po priznanju ni ostala edina tarča procesa. V takratnih čarovniških procesih je bilo običajno, da so obtoženi pod pritiskom in med mučenjem navedli tudi druge ljudi, ki naj bi sodelovali pri domnevnem čarovniškem početju. S tem se je krog osumljencev širil. 

Kot ugotavlja Matevž Košir, je ribniški proces v tem pogledu tipičen primer mehanizma čarovniških pregonov: ljudje so bili izbirani in obtoževani tudi na podlagi priznanj, ki so jih pred tem izsilili od drugih osumljencev. Proces se je tako lahko širil skoraj kot veriga, v kateri je priznanje ene žrtve postalo razlog za zaslišanje in pregon naslednje.

To je ena ključnih stvari, ki jih moramo razumeti, če želimo zgodbo Marine Češarek pripovedovati zgodovinsko odgovorno. Njeno priznanje ni nastalo v razmerah svobodne izbire. Nastalo je v sistemu, v katerem je bil človek, ki ni priznal, izpostavljen nadaljnjemu pritisku in mučenju. 

Kot kaže ohranjeni opis procesa, so sodniki po priznanju nadaljevali postopek, Marina pa je nato navedla tudi druge domnevne udeležence »čarovniškega hudodelstva«. Enak vzorec se je pojavil tudi pri drugih obtoženih v ribniškem procesu. 

Kot navaja katalog Muzeja Ribnica, je bila podobnemu postopku podvržena tudi Lucija Kerznič, ki je obtožbe najprej zanikala, nato pa po mučenju priznala in navedla druge osebe, zaradi posledic mučenja je pozneje umrla v zaporu.

Enajsti maj 1701

Končni obračun z Marino je prišel 11. maja 1701. Po večtedenskem procesu je bila pripeljana pred sodišče in njena usoda je bila zapečatena. Kot navaja občina Ribnica, je bila Marina zaradi obtožb čarovništva obsojena na obglavljenje s cesarskim mečem, njeno telo pa naj bi nato vrgli na grmado in ga sežgali v prah in pepel. 

Usmrtitev se je zgodila prav v Ribnici. Občina njeno smrt označuje kot konec ribniškega procesa in Marino kot njegovo domnevno zadnjo žrtev.

Sodba je bila napisana v jeziku, ki je današnjemu človeku skoraj nepredstavljiv. Smrt ni bila namenjena zgolj kaznovanju posameznice, temveč je imela tudi demonstrativni značaj. Marina naj bi bila usmrčena »drugim za zgled«. Prav ta element je pomemben: oblast ni želela samo odstraniti ene obsojenke, temveč je želela njeno usmrtitev uporabiti kot opozorilo drugim. 

Kot navajajo opisi ohranjenega procesa, je bila določena pot na običajno morišče, obglavljenje s cesarskim mečem in nato sežig telesa.

Kaj je Marina sploh priznala?

V poznejših pripovedih o Marini Češarek se pogosto pojavljajo skoraj fantastični prizori: poleti na sabat, srečanja na gori Klek, čaranje vremena, povzročanje škode pri setvi in celo predstave o čarovniških mazilih. 

Takšne pripovedi so danes zanimive predvsem kot dokument tedanjega verovanja, ne kot dokaz, da so se dogodki v resnici zgodili.

Kot navaja opis procesa, je Marina po mučenju priznala različna dejanja, povezana s takratno predstavo o čarovništvu, med drugim tudi udeležbo pri čarovniških shodih in povzročanje škode. Toda vse to je treba brati skupaj z dejstvom, da je bilo priznanje pridobljeno po fizičnem mučenju.

Prav zato je ohranjen sodni zapisnik danes tako pomemben. Ne zato, ker bi dokazoval obstoj čarovništva, ampak zato, ker nam omogoča vpogled v način razmišljanja tedanje družbe in delovanje njenega pravosodja. Kot ugotavlja Košir, je ribniški proces po svojih značilnostih pravzaprav zelo tipičen čarovniški proces: vsebuje značilne obtožbe, izsiljena priznanja in sistem nadaljnjega obtoževanja ljudi na podlagi pričevanj oziroma priznanj drugih osumljencev.

Zakaj prav Marina?

Zanimivo je, da Marina Češarek ni postala najbolj znana zato, ker bi bil njen primer nujno najbolj nenavaden. Njena zgodba je preživela predvsem zato, ker se je ohranil izjemno podroben zapisnik. 

Kot navaja Košir, je bil ta zapisnik v 19. stoletju večkrat objavljen in je pomembno vplival tako na zgodovinsko raziskovanje kot na literarne upodobitve procesa. 

Leta 1864 ga je v slovenskem prevodu objavil Anton Lesar v delu Ribniška dolina na Kranjskem, pozneje pa so ga objavljali in obravnavali tudi drugi avtorji. Ribniški proces je tako iz arhivskega dokumenta postopoma prešel v literaturo in ljudski spomin.

Marina je tako dobila tudi svoje drugo, literarno življenje. O njej je pisal Anton Aškerc, ki je procesu posvetil pesnitev Ribniška čarovnica, pozneje pa so nastale še druge literarne pripovedi. 

Kot ugotavlja Košir, je prav ponavljajoče se objavljanje zapisnika in njegovo prehajanje v literaturo močno pripomoglo k temu, da je Marina Češarek postala najbolj znana žrtev čarovniških procesov na Kranjskem. 

Zgodovinski dokument je postal del lokalne identitete, Marina pa je iz konkretne zgodovinske osebe prerasla v simbol.

»Zadnja čarovnica« – res ali legenda?

Po ugotovitvah Koširja Marina Češarek najverjetneje ni bila zadnja žrtev ribniških procesov. V Ribnici naj bi bila po njej skoraj zagotovo sežgana še Anka Končar, medtem ko drugih morebitnih žrtev ni mogoče izključiti.

Kot navaja Košir, so se čarovniški procesi na Slovenskem nadaljevali tudi po ribniškem procesu, zadnja procesa pa sta bila zabeležena leta 1745.

Zapisnik, ki je preživel tri stoletja

Posebno mesto v tej zgodbi ima sodni zapisnik. Njegov pomen je izjemen, saj omogoča, da danes skoraj tri stoletja pozneje pogledamo v samo notranjost procesa. 

Kot navaja občina Ribnica, originalni zapisnik procesa proti Marini Češarek hrani Arhiv Republike Slovenije, kopija s slovenskim prevodom pa je predstavljena v okviru ribniške razstave. To pomeni, da zgodba o Marini ni zgolj legenda, ki bi se prenašala iz roda v rod. 

Prav na tem dokumentu temelji tudi današnja stalna razstava Boj krvavi zoper čarovniško zalego v Ribnici.

Kot navaja Muzej Ribnica, je razstava posvečena čarovniškim procesom na Slovenskem in posebej ribniškemu procesu, obiskovalci pa si lahko ogledajo tudi replike mučilnih naprav, med njimi čarovniški stol in napravo za lomljenje palcev, ter repliko izvirnega zapisnika procesa iz leta 1701. 

Razstava tako ne govori samo o Marini, ampak tudi o širšem pojavu čarovniških procesov, o mučenju in o mehanizmih strahu, ki so takšne procese omogočali.

Marina kot opozorilo, ne kot strašljiva legenda

Največja napaka, ki jo lahko naredimo pri pripovedovanju Marinine zgodbe, ta, da jo ponovno spremenimo v »čarovnico«. S tem nehote ponavljamo pogled tistih, ki so jo obsodili. 

Če stopimo korak nazaj, vidimo nekaj povsem drugega: vidimo žensko, ki je najprej zanikala obtožbe, nato pa po mučenju priznala. 

Kot opozarja tudi Muzej Ribnica pri predstavitvi svoje stalne razstave, so bili čarovniški procesi ena velikih tragedij evropske zgodovine in njihovo ozadje še danes ni mogoče pojasniti z enim samim razlogom. 

Razstava ob tem opozarja na širši problem: predstava o »zlu«, ki ga je treba iztrebiti, se lahko pojavlja tudi v drugih zgodovinskih obdobjih.

Danes se po Ribnici lahko sprehodimo brez občutka, da se je pred več kot tremi stoletji na istem območju odvijal eden najbolj zloglasnih procesov v zgodovini kraja. Toda ime Marine Češarek je ostalo.