Vsebuje namreč antioksidante, ki zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni.
Hmelj je večletna rastlina iz družine konopljevk, ki se že stoletja uporablja predvsem v pivovarstvu kot ključna sestavina piva. Njegove cvetne storžke pivovarji cenijo zaradi edinstvene kombinacije grenčine in arome, ki jo dodaja pivu.
Poleg tega pa ima hmelj tudi številne druge uporabne lastnosti, ki segajo od naravnega konzervansa do uporabe v zeliščarstvu.
Zgodovina uporabe hmelja
Prvi zapisi o uporabi hmelja segajo v srednji vek, ko so menihi začeli dodajati hmelj pivu, da bi podaljšali njegovo obstojnost. Pred tem so kot dodatek pivu uporabljali različne zeliščne mešanice, vendar se je hmelj izkazal za učinkovitejšega, saj je zaradi svojih antiseptičnih lastnosti preprečeval kvarjenje piva.
Do 13. stoletja se je uporaba hmelja razširila po vsej Evropi in postala nepogrešljiva pri proizvodnji piva.
Danes so največji svetovni proizvajalci hmelja Nemčija, ZDA in Češka, pomembna pa je tudi pridelava v Sloveniji, zlasti v Spodnji Savinjski dolini, kjer se hmelj goji že več kot 150 let.
Večstranski učinki
Poleg vloge v pivovarstvu se hmelj že dolgo uporablja v tradicionalni medicini. Zaradi pomirjevalnih lastnosti je priljubljen kot naravno sredstvo za nespečnost in anksioznost.
V obliki čajev in tinktur lahko pomaga umiriti živčni sistem, izboljšati spanec ter deluje kot blag sedativ.
Prav tako hmelj vsebuje antioksidante, ki lahko pomagajo v boju proti prostim radikalom in zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni. Nekatere študije kažejo, da imajo spojine v hmelju potencialno tudi protivnetne in protibakterijske učinke.
Hmelj v kulinariki in kozmetiki
Čeprav je hmelj najbolj znan v povezavi s pivom, se uporablja tudi v kulinariki, zlasti kot aromatični dodatek različnim jedem. V nekaterih delih sveta, kot so ZDA in Nemčija, se mladi hmeljevi poganjki uporabljajo podobno kot šparglji – poparjeni ali na hitro popečeni kot priloga k jedem.
Hmelj se uporablja tudi v kozmetični industriji. Zaradi svojih pomirjevalnih in antiseptičnih lastnosti se dodaja v šampone, mila in losjone, saj lahko pomaga pri čiščenju kože in izboljšanju stanja lasišča.
Je pa tudi v sorodu s konopljo in vsebuje nekaj psihoaktivnih substanc, predvsem v storžkih. Dokler so ga obirali ročno, se je med obiralci pojavljala »hmeljeva bolezen«, za katero so bili značilni simptomi pretirano potenje, zaspanost, vročina in oteženo dihanje.
