Pogovarjali smo se z ustvarjalkami filma Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali o mrtvih in zapeli z njo.
Kako preživeti otroštvo, ko se svet okoli tebe začne nevarno majati in stvari ne bodo več iste? Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je celovečerni prvenec režiserke Ester Ivakič in scenaristke Nike Jurman.
Zgodba se je iz nežnega, a surovo iskrenega literarnega sveta Suzane Tratnik preselial na veliko platno ter v nekaj tednih osvojila občinstva od Torina in Cottbusa do domačega LIFFa in Murske Sobote. Film, ki združuje magično otroško logiko, bolečino izgube in humor, gledalca povabi na intimno in atmosferično potovanje, kjer dež včasih pade ravno takrat, ko ga najbolj potrebujemo.
V pogovoru z nami se ustvarjalki ozreta na dolgo, vztrajnosti polno pot od prve scenaristične strani do trenutka, ko polna Linhartova dvorana zadrži dih in se smeji z liki. Čeprav je »Ida« zgodba o deklici, je to tudi zgodba o dveh avtorjih, ki sta svoje otroštvo pogumno položili na filmsko platno.
Najprej iskrene čestitke za nagrado v Torinu, pa tudi za Cottbus, ljubljanski LIFFe in začetek filmske poti v kinematografih. Če za začetek preskočimo celotno nastajanje, kakšni so občutki zdaj, ko je film med ljudmi?
Ester: V Sloveniji smo imeli premiero najprej v Cankarjevem domu v Linhartovi dvorani. Že takrat je bil zelo lep odziv. Napolnili smo dvorano in to je bilo tudi potem na naslednjih projekcijah na Liffu, česar ne bom z zagotovostjo trdila. Občutek je bil krasen, ker toliko časa nekaj delaš. Bili smo v Cottbusu na festivalu, a doma sem imela veliko več treme. Prišlo so vsi, od družine in prijateljev do posameznikov iz stroke. Mislim, da je film lepo sprejet. Tudi pisateljica Suzana Tratnik je dejala, da ji je bil film všeč, kar je bil res en velik blagoslov. Z Niko nama je zaupala in nama dala proste roke, njena pohvala pa je bil eden največjih komplimentov.
Nika, kako je prišlo do odločitve, da bo knjiga Suzane Tratnik postala film?
Nika: Leta 2016 je knjiga izšla in okoli novega leta je k meni pristopil producent Andraž Jerič in dejal, da v njej vidi filmski potencial. Takrat večjih izkušenj s pisanjem scenarija nisem imela, a sem se med branjem knjige jokala in smejala. Poskusila sem, čeprav takrat nisem vedela, če bo kaj iz tega, niti tega koliko časa bom pisala.
Ester, kot režiserka je ta pot verjetno drugačna. Kako je bilo prebrati knjigo in si predstavljati, kako bodo prizori zaživeli v živo - kako torej poteka tisti prenos iz knjige v scenarij v kamero oziroma dogajanje pred njo?
Ester: Niki sem se pridružila pri pisanju scenarija v letu 2018 in sva pisali skupaj do nekaj mesecev pred samim snemanjem. Scenarij je ohranil strukturo, a so se dogajale spremembe iz povsem produkcijskega vidika. V samem scenariju sem si predstavljala vizualno like in malo sem si predstavljala, ker smo že šli preverjati testne lokacije. Tudi to, kakšno vreme bo. Zapisala sem si, da bo veter zapihal in podobno. Atmosfero sem si že takrat predstavljala. Vse ostale reči pa sem si pustila zelo odprte, ker vedno rada delam na način, da je faza scenarija ena, potem pa ji sledi druga faza in tako naprej. Da se prepustim novim tokovom. Primer: pogledati smo šli tri ali štiri gostilne, a nobena ni bila taka, kot sem si jo predstavljala v fazi scenarija. Okej, kako pa lahko ena od the doda nekaj novega, kar si do zdaj nisem predstavljala? Enako potem velja za montažo in postprodukcijo. Nekako si želim čez življenje biti odprta za neke eksperimente oziroma prilagoditve, ki lahko prinesejo nekaj novega in dobrega.
Lahko se pa tukaj zahvalim Niki, ker sva tekom pisanja tega scenarija tako dobro postavili temelje in ogrodje zgodbe in likov, da sem jih z gotovostjo spoznala. Pogovarjali sva se in se presmejali okoli likov, ko sva ustvarjali interne fore in izmišljotine. Bil je popoln balans med skupno fiksnostjo in pripravljenostjo pred spremembami. Ko pogledam film, je drugačen od trenutka, ko sem prvič brala knjigo in scenarij, a osnovna esenca je ostala enaka.
Tisto večno vprašanje o zvestobi knjižni predlogi. Kako se je bilo odločati, kaj se bo preneslo v film, kaj dodalo in kaj spremenilo?
Ester: Zanimivo vprašanje pravzaprav, kako si je Nika to zamislila, da bo ena celotna zgodba in ne sedem oziroma osem kratkih zgodb?
Nika: Ne spomnim se veliko razmisleka o tem, da bi bilo zgodb več. Ko sem knjigo brala, sem videla eno dekle, čeprav je bila v različnih zgodbah različne starosti. Ne vem v kolikšni meri je zvestoba knjigi pri filmski adaptaciji sploh mogoča. Če hočemo ostati zvesti knjigi, jo je bolje ne adaptirati v film.
Kako pa je to pisanje scenarija potekalo v praksi, bi imeli kakšen primer?
Nika: Vsakič, ko sva scenarij na novo napisali, sva ugotovili, da je lažje, če začneva iz nule, kot da popravljava že obstoječo verzijo. Sprva se mi je zdelo nemogoče, da devetdeset strani še štirikrat napišem od začetka, in sem raje popravljala. Kasneje pa sva ugotovili, da je pisati iz nule veliko lažje. Vsakič, ko sva druga drugi zgodbo povedali na novo, sva kaj izpustili, kar je ostalo so bile tiste 'Lego kocke', ki jih res hočeva. Če se česa iz prejšnje verzije nisva mogli spontano spomniti, je bil to zanesljiv znak, da tega v scenariju ne potrebujeva. Med pisanjem sva šli večkrat kam za vikend, kjer sva imeli intenzivna obdobja postavljanja in rušenja temeljev. V neko odločitev sva morali prepričati tako druga drugo, kot vsaka samo sebe. Pri skupnem pisanju je lepota v tem, da sebe že nekako prineseš okrog, drugega pa težje.
Ester: Res je, prav flashback sem dobila med Nikinim odgovorom. Vse sva začeli od ničle, res ni bilo normalno. Nisva popravljali, ampak začeli znova. In kot je Nika rekla, sliši se naporno, a bolj naporno bi bilo popravljati vse. Kot bi zgradili nek lep grad iz Lego kock, kjer ugotoviš, da nekaj vmes ne štima in ga je treba podreti in popraviti.
»Vsakič, ko sva scenarij na novo napisali, sva ugotovili, da je lažje, če začneva iz nule, kot da popravljava že obstoječo verzijo,« je o scenariju povedala Nika Jurman.
Knjiga je osnovno postavljena kot prvoosebna pripoved. Mnogi filmi imajo velike težave s prenosom tega, saj je misli glavnega lika težko prenesti v vizualni medij. Kako ste se soočili s tem prenosom?
Nika: V Suzanini knjigi je pripoved prvoosebna. Obe pa sva vedeli, da v filmu ne želiva naracije, ki bi to pripoved direktno prenesla na film.
Ester: Knjiga je zelo lepo napisana. Ne vem, če bi lahko kako drugače izgledal, kot zdaj. Pogosto v filmih vidimo to močno prilepljeno kamero na obraz in smo z njegovo emocijo in v gibanju. Tega si nisem predstavljala, če govorim o režijskih prijemih. Sem pa vedno govorila, da mora biti Idin notranji svet kot nek balonček, ki bi ga prepiknil in bi se to posulo vsepovsod. To je bilo moje vodilo. Tudi z Niko sva se pogovarjali, kako hitro bi lahko zaradi odličnih igralcev »zaplavali« v druge like in njuna razmerja. Ampak ti, predvsem Idini starši, so njene oporne točke in avtoritete. Glavne niti so stara mama, sveta Marija in Terezka. Predstavljala sem si jih bolj kot v Tom in Jerryju, ko vidiš le noge odraslih ljudi.
Ali pred in med snemanjem pogosto pride do trenutka, ko ugotoviš, da nekaj iz scenarija morda ne deluje najbolje oziroma deluje bolje zaradi igralcev in trenutnega stanja na lokaciji?
Ester: Posneli smo vse, kar je bilo v scenariju. Čeprav v nekem trenutku mogoče ni delovalo, sem rekla, da posnamimo vse. Potem imaš v montaži pametno osebo, v mojem primeru je bil to Andrej Nagode, ki ti pove, da bo film boljši, če ven nekaj izrežeš. Mogoče kaj kar ti je ljubo ne deluje najbolj v filmu. Ker sama še nisem snemala celovečerca, mi je bilo čudovito, da smo imeli na razpolago vse te kadre, ki jih lahko gledamo. Naliti si je treba čistega vina in reči, da nekaj ne deluje, a imamo še vedno veliko materiala in osnovno sporočilo. Me je pa bolelo srce vsakič, ko je bilo treba kaj izrezati (smeh).
Zgodba je postavljena v čas zaključka Jugoslavije, pa bi verjetno podobno deloval tudi v današnjem času zaradi brezčasnosti tematik. Kako sta se kot ustvarjalki ukvarjali s to postavitvijo v časovni prostor?
Ester: Imela sem nekaj težav s tem, sedemdeseta z očmi nekoga, ki je rojen v devetdesetih. Ta knjiga je bila tako dobro napisana, da sta me okolje in čas tako pritegnila, da me je zanimalo še več o tem obdobju. Je pa bilo to obdobje zame kot kreativna odločitev, saj sem prej delala filme v nekem izmišljenem času. Bilo mi je v izziv snemati film, ki stoji v času, ki ga ne poznam. Vse je tudi v Idi še vedno nek miks časov in prostorov.
Nika: Med branjem knjige sem si predstavljala konkretno zgodovinsko obdobje z vsemi časovnimi označevalci. Ko sem si vizualizirala filmsko Ido, pa se mi je pokazala podoba deklice, ki teče po polju, ki bi bilo lahko enako tudi v šestnajstem stoletju.
Osrednja tematika je na meji med izgubo in željo po tem, da se stvari ne spremenijo. Obe sta že dejali, da ste se veliko pogovarjali o otroštvu. Ker se zdi, da naša generacija bolj stremi k predelovanju otroštva, me nekoliko klišejsko zanima, če je šlo tu za terapevtski učinek?
Ester: Zame je bilo to zelo terapevtsko. Veliko sva se pogovarjali. Tako sem se povezala s knjigo, imela iste občutke o izgubi in prijateljstvu in otroštvu, obsesivnem najboljšem prijateljstvu in družinskih razmerah, ki jih v celoti ne razumeš. To mi je bilo tako univerzalno, da sva si izmenjavale zgodbe iz otroštva in najinih odnosih. Kot bi se zmešali najini spomini z Idino zgodbo. Idini občutki v knjigi in filmu so najini.
Nika: Ko se z liki in ostalimi ustvarjalci povežeš s srcem, si zelo ranljiv. Ne znam si predstavljati te izkušnje, ne da bi se ob njej spremenila tudi sama.
»S knjigo sem se povezala, ker je lahko življenje zelo žalostno, a moraš ceniti prijatelje, družino in stvari, ki ga delajo lažjega. Nisem želela delati turobnega »coming-of-age« filma,« je o prvencu povedala Ester Ivakič.
Strokovnjaki so mnenja, da otrok težke trenutke pogosto predela s humorjem. Kako je bilo mešati smešne in žalostne trenutke ali je to dosti bolj brezhiben proces?
Nika: Obrambni mehanizem, ki si ga deliva z Ester, je zagotovo humor. Ko gledam Ido in Terezko pa se mi zdi njun dialog komičen, le če ga pogledam iz odrasle perspektive. Ne zdi se mi, da v svojem otroškem svetu te reči govorita z namenom humorja. Zagotovo pa sta smešno in žalostno dober tandem.
Ester: Prav imaš, res je. Zase lahko rečem, da je knjiga že sama po sebi taka, da lahko jokaš in se smeješ. S knjigo sem se povezala, ker je lahko življenje zelo žalostno, a moraš ceniti prijatelje, družino in stvari, ki ga delajo lažjega. Nisem želela delati turobnega »coming-of-age« filma. Že sam scenarij je poln nekih for in ko sva si ga podajale, sva pisali stvari z namenom, da druga drugo bolj nasmejeva. Napisano je bilo z namenom, da se moja prijateljica ob tem smeji. Rada delam na način, da so stvari smešne in žalostne hkrati.
Film je atmosferičen, tudi sami sta atmosfero že omenili. Kako pa to rdečo nit atmosfere ustvariti in nato pripeljati do konca?
Ester: Že v fazi scenarija sem si avtomatsko zastavila atmosfero in dopisala, kaj se zgodi ob nekem dogodku. Menim, da narava napoveduje, zrcali ali pa spremlja Idina občutja. To sem si intuitivno predstavljala pred snemanjem in isto storila tudi med montažo. Primer, ko Ida in Terezka prvič molita k Mariji, da stara mama ne bo umrla, sem vedel, da mora biti to močan trenutek. Dajmo zraven lep kader dežja, ki vse spere. Vprašala sem si, kaj onidve rabita. Potrebovali sta odddih in enako je z gledalcem – obenem pa dež predstavlja začetek nečesa novega.
Nika: Pri pisanju sva se dobro dopolnjevali. Predstavljala sem si, kako so videti prostori in kako se bodo gibale osebe, bolj atmosferskega dela pa nisem želela definirati, saj se mi je zdel preveč režijski in hkrati odvisen od vseh možnih naključij. Ester pa je bila glede atmosfere že od začetka zelo artikulirana.
»Ko se Frodo vrne s potovanja, se načeloma vse grdo že konča in enako je pri Čudežnem potovanju. Ida pa ima po drugi strani doma še veliko reči za postoriti,« je Ester Ivakič Ido primerjala s filmoma, ki sta jo navdihnila.
Za dodaten vpogled v nastajanje filma me zanima, kako močno proračun vpliva na pisanje scenarija in snemanje. Ali je proračun sploh nekaj, kar vpliva na pripravo, v smislu, ta prizor bo imel dež in toliko neke logistike?
Ester: Ja, v marsičem vpliva (smeh). Sam dež recimo sicer ni bil težko izvedljiv, saj se ga da replicirati. Snemali smo v letu hudih poplav in spreminjajočega vremena. Če smo en prizor snemali dan in dva, je bilo zelo težko držati kontinuiteto, če nekaj časa kaplja in nekaj časa sije sonce. Zato se včasih zgodi, da moraš s prizorom pohiteti in nisi povsem zadovoljen z njim. Srce se ti lomi, ko sprejemaš slabe kompromise. So pa tudi dobri kompromisi, ki si jih nadvse vesel. Kot režiser moraš biti pripravljen sprejemati novosti in se prilagajati. Moram še enkrat poudariti, da sem zaradi scenarija točno vedela, kaj želim posneti. Pride pa čudovit snemalni dan, kjer pomisliš 'joj, konec je že' in bi še ponavljal in snemal.
Nika: Že v procesu pisanja sva sprejeli, da je na naju odgovornost, če bo nekaj obstajalo ali ne. Če bi še enkrat pisala bi vedela, da v nekem trenutku na pomoč prihrumi vojska sodelavcev, ki dobro vedo, kaj počnejo. Z vsakim krompirjevim olupkom, ki ga mimogrede napišeš v scenarij, se mora nekdo resno ukvarjati.
Osrednjo nit vleče tudi pesem, ki jo sliši Ida. Lahko poveste več o pesmi, ki jo slišimo tudi v napovedniku?
Ester: V knjigi je pesem opisana kot nekaj najlepšega, karje Ida slišala. Imele smo tudi druge ideje, vse od tistih v knjigi do Lipa zelenela je. Vedno mi je v užitek delati z ljudmi, kot sta Alenka Pivko Kneževič in Simon Penšek. Samo nekaj malega jima daš in potem iz tega naredita nekaj magičnega. Ne vem, koliko knjige in scenarija sta prebrala, a vem, da nismo veliko debatirali o tej pesmi. Oba sta odlična skladatelja in profesionalna vsestranska glasbenika. Z njima delam, ker se v tonu in atmosferi vedno najdema. Obema je všeč melanholija, ki jo komunicirata skozi pesmi, pa tudi pop, da s tem dobita gledalca. In tudi neko bolečino in patos, kar z njima vedno najdem. Krasna sta. No, povedala sem jima, da to pojejo v zboru in je to najlepša pesem, ki jo je Ida slišala. Napisala sem besedilo med vožnjo na vlaku in se je obdržalo. Rekla sta, da jima je všeč in mislim, da je po strukturi in melodijo nekako obstala tista prva različica. Nisem vedela, kaj naj rečem, samo hvala. Ko smo jo predvajali na snemanju med prizorov, je imela magičen efekt.
Nam lahko zaupate, kdaj bo pesem izšla v polni obliki?
Ester: Baje, da zelo kmalu. Tudi celoten soundtrack filma.
Ester, v preteklosti ste omenila navdihe Miyazakijevega Čudežnega potovanja in Jacksonovega Gospodarja prstanov. Z obema si vaš film deli potovanje glavnega lika, ki se domov vrne spremenjen. Kako se tu Ida primerja z omenjenima?
Ester: Ko se Frodo vrne s potovanja, se načeloma vse grdo že konča in enako je pri Čudežnem potovanju. Ida pa ima po drugi strani doma še veliko reči za postoriti. Z Niko sva film delili na tri dele: preden odide, ko je pri maminim sestrah in ko se vrne. Ida dobi novo spoznanje o izgubi in smrti, s katerim se vrne nazaj domov. To zame še vedno drži, ko gledam film. Vsega ni konec, saj jo doma čaka tudi nekaj »opravil«, ki pa jih bo s tem oddihom lažje izpolnila.
Nika, omenila ste, da vam je bilo pri srcu pisanje prizorov med Ido in Propalico. Kje in kako pade odločitev, da bo nekega lika v filmu konec?
Nika: Vedeli sva, da bo Ida po odhodu iz maminega sveta pustila nekaj za sabo in nekaj s seboj tudi odnesla. Lik se konča, ko odteče svoj krog. Kadarkoli pa se nas lahko vrne pozdraviti.
V filmu sta čudoviti glavni vlogi Ide in Terezke. Zanima me, kako je bilo pisati tako močna (otroška) lika in kako sta Lana Marić in Liza Muršič vplivali na to, kako vidita lika?
Ester: Predstavljala sem si punco z rjavimi lasmi. Kot Nika tudi jaz nisem imela vizualiziranega končnega videza, saj je na avdicije prišlo sto punc in pri vsaki sem imela misli, da je mogoče pa to naša Ida. Iskala sem po očeh. Prav danes sem razmišljala, da prav po očeh začutiš in spoznaš človeka. Imela je mirnost, neodvisnost in tiho samozavest. Zdela se mi je zelo samosvoja in sem jo hotela bolje spoznati. Odlično je bilo delati z njo in sem zelo zadovoljna s tem. Enako je s Terezko oziroma Lizo Muršič, ki pa je bila na avdicijah bolj gajstna in frajerska. Obe sta me prepričali z zanimivo samozavestjo, ki ni bahava. Na vajah in med snemanjem sta se zelo izkazali. Dodala bi še, da je na avdicije prišlo veliko otrok in jih je tudi v filmu nastopilo veliko. Otroke je res težko zavrniti, prav vsi pa so bili po svoje zanimivi in so dodajali elemente samemu filmu.
Kje pa vidita Ido in Terezko čez nekaj let?
Ester: Veliko heca je bilo o Terezki … Kaj ti misliš, Nika? Po moje verjetno ne bi bile več prijateljice.
Nika: Mislim, da se za nekaj časa razideta in mogoče šele kot stari mami spet prideta skupaj.
Ester: Ja, da ena ostane v domačem kraju, ena pa odide. Ko pa se po spletu okoliščin spet srečata, sta prijateljici in se spominjata neumnosti iz otroštva. Tudi, ko Ida v filmu pride iz hribov, v pogledu povesta, da sta prijateljici in se imata radi.
Prav zanimivo je, da prav letos spremljamo slovenski film s pevskim zborom, versko tematiko in odkrivanjem svojega mesta v svetu. Po drugi strani je prav letošnji LIFFe predstavil veliko filmov o izgubi in odraščanju. So to tematike, ki si jih delijo generacije mlajših ustvarjalk?
Ester: Ti podobni motivi so tudi meni zanimivi in so bolj ali manj le zanimivo naključje, saj je v Idinem primeru to tudi v knjigi. V bistvu pa gre za precej različna filma, tako v celotni formi kot tonu. Mislim, da bi bilo zanimivo, če bi se Eva Stražar in Saša Tabaković spopadla v zborovodstvenem boju, ker sta oba nek zlobni zborovodja. Kdo je bolj psihopatski in bolj obseden s perfekcijo? Zanimivo bi ju bilo gledati skupaj.
Še eno naključje je, da v kinih sočasno spremljamo dva slovenska filma, kjer Matej Puc igra očeta ...
Ester: Matej ima očetovsko prezenco. Mogoče se mu pozna očetovska energija zabavnega in smešnega fotra. Kar je zanimivo, ker sva si želeli, da bi bil Idin oče bistveno bolj hudoben in zloben. Ampak Matej nama je dal večplastnost lika, ki kompenzira notranjo bolečino s humorjem in priljubljenostjo. Odlično je bilo, kako je svojo energijo vnesel v sam lik očeta.
Kaj pa nam lahko poveste o vlogi Idine mame, ki odide »domov«?
Ester: Ona to moč dobi od sester in domačega kraja. Tudi ona prejme isto od odločitve kot Ida, recimo.
Nika: Mislim, da gre skupaj z Ido čez izkušnjo žalovanja tudi sama.
Če bi morali sestaviti seznam filmov, ki jih je vredno videti, če ste videli Ido. Katere filme bi predlagali?
Ester: Borbike, ker če vam je Ida smešna, vam bodo tudi Borbike. Od ustvarjalcev Ide (smeh).
Nika:Jaz bi rekla, a ne zaradi osladnosti oziroma ne povsem zaradi nje, Esterine ostale filme.
Ester: Katerega pa? Samo enega lahko (smeh).
Nika: Srdohrd.
Ester: To je res težko.
Nika: Med nastajanjem filma sva skupaj pogledali špansko klasiko Duh panja (1973, Víctor Erice) in katalonski film Poletje 1993 (2017, Carla Simón).
Ester: No, potem bi pa še dodala film o dveh miškah, ki potujeta na vlaku in je lepo in žalostno. Animirani film Noč na vlaku po rimski cesti.
Ester in Nika, hvala za pogovor, pred koncem pa me zanima še, kaj prihodnost skriva za vajino ustvarjanje? Kaj lahko pričakujemo gledalci?
Nika: To nama je res še skrito (smeh).
Ester: Jaz sem v fazi prerojevanja. Ko se bo to z Ido lepo izpelo, bi želela raziskovalno pisati za nov film. Začele so me zanimate še neke nove stvari in bom temu rekla raziskovalno pisanje.
