Italijanski pisatelj Alessandro d'Avenia: »Ljudje smo, ne viri za izkoriščanje«

Alessandro d'Avenia je italijanski pisatelj, ki ga obožujejo mnogi slovenski bralci. Njegov prvenec Bela kot mleko, rdeča kot kri je bil preveden v več kot deset jezikov, po njem pa je bil posnet tudi film.

V zadnjih letih so izšli še romani Stvari, ki jih nihče ne ve, Kar ni pekel, Umetnost krhkosti in Klic, zaradi katerega je po dvanajstih letih ponovno obiskal Ljubljano. Na 40. Slovenskem knjižnem sejmu se je z njim pogovarjala pisateljica in prevajalka Mateja Gomboc, mi pa smo mu na večer prižiga lučk v prestolnici postavili nekaj vprašanj.

V vaših knjigah, vsaj tistim namenjenim mlajšim, je v opazni vlogi vedno učitelj, a se njegova vloga razlikuje. Zdi se, da je prav v Klicu dobil najbolj zrelo vlogo nekoga – sledimo mu bralci, predvsem pa mu sledijo učenci.

»Struktura človeškega življenja je narejena tako, da ne moremo biti samostojni. Ko se živalski mladič skoti in začne živeti, hitro postane samostojen. Da bi preživel, mora slediti svojim nagonom. Pri človeku pa je drugače. Mi potrebujemo, da nekdo dolgo časa pazi na nas, nas spremlja in skrbi za nas. Ne vem, kako je v Sloveniji, a pri nas vsaj osemnajst let (smeh). 

Znani smo po tem, da smo dolgo časa pri mami in očetu. Da bi postali zares človeški, potrebujemo nekoga, ki za nas skrbi in ki nas usmerja. To nas dela ljudi. Zato je v mojih knjigah vedno prisoten učitelj, saj je zame šola metafora človeškega življenja.«

Je ta zrelost morda povezana prav z vašo kariero, izkušnjami in trenutku življenja?

»Moj prvi poklic je učiteljski. Imel sem srečo, da sem spoznal učitelje, ki so to tudi v globljem pomenu besede. In kakšna je razlika? Medtem ko učitelj prinaša znanje, učenik v globljem pomenu prenaša modrost življenje. Kot so govorili že antični učitelji, je njegova naloga, da pri učencih zbudi notranjega učitelja. Notranji glas, ki ga je Sokrat poimenoval daimon, je tisti glas, ki ga ne smeš nikoli izdati, če želiš biti srečen in ohraniti svoje dostojanstvo. Zato v knjigi nastopajo učitelji in en učenik.

V človeški naravi je, da sodimo in kritiziramo. V Italiji smo obsedeni z nogometom in vsi smo strokovnjaki, ko pride o tem, kdo bi moral igrati in kdo trenirati. Mislim, da se to dogaja, ker ne želimo trpeti in bi želeli imeti vse pod kontrolo. Danes starši težko prenesejo, da bi bili njihovi otroci neuspešni. Kot da vsaka manjša napaka predstavlja oviro pred njihovo srečo. In ko vidiš, da meso tvojega mesa trpi, moraš nekoga drugega obdolževati, da zmanjšaš lastno krivdo. Da bi to spremenili, moramo narediti en korak. 

Sreče otroka ne smemo povezovati s sistemom ocenjevanja in uspeha, temveč z njegovim iskanjem edinstvenosti. Učitelji in starši bi morali pri tem sodelovati. Vedno smo sad kakovosti odnosov iz katerih izhajamo. Če ti niso funkcionalni, ne rastemo kot ljudje.«

V knjigi učitelj Omero pravi, da smo zgrešili, če je šola postala samo skupek izobrazbe in dosežkov uspešnosti, da je najbolj pomembno tisto, česar ne opazimo. Na te premike ste po tiho opozarjali že v prvih knjigah, tu so jasnejši. Je to vaše opažanje?

»Šola, ne samo v Italiji, temveč po vsem svetu, je zastavljena na sodobnih kriterijih merjenja. Znanje mora na nek način kvantificirati, da bi opredelilo tvoj uspeh in tvoje mesto. Šola ni bila zasnovana na tak način, vsaj pri nas, kjer temelji na grških osnovah. Cilj prvotnega šolstva je bil iskanje resnice o sebi in svetu. Sokratovo geslo je bilo: 'Spoznaj samega sebe' in tega se ne da kvantificirati. Če bi želeli vzpostaviti delovanje prave šole, se mi prav danes zdi pomembno, da bi to upoštevali.«

Vloga učitelja ima mnogo sivih mej, kako blizu učencev lahko pride, kaj lahko pove in česa ne. Vaš Omero se dotakne obrazov, da si predstavlja osebo. Na revolucionarno dogajanje v razredu in šoli družba reagira burno, vse pa dobi celo medijsko pozornost. Kako taki trenutki, predvsem v današnjem času, vplivajo na učiteljsko delo?

»Mogoče smo vsi sanjali, da bi imeli slepega učitelja, da bi lahko v razredu počeli, kar želimo. Zakaj to pravim? Ker je današnja šola postavljena na način nadzorovanja s pogledom nad učenci. Če učitelj ne vidi, se lahko odnos vzpostavi le na temelju zaupanja. 

Vrnemo se k prvemu vprašanju. Otrok ima močan odporni sistem, prvih tisoč dni, vključno s tistimi v maternici, se razvija le s pomočjo glasu in dotika. Če se človekov sistem razvija v odnosu do dotika, objema in glasu, to pomeni, da je to ena od zakonitosti človeškega življenja. V italijanščini rečemo, da se nas je nekaj močno dotaknilo, a v smislu, da nas je ta reč spremenila.

V romanu imamo slepega učitelja, ki se mora dotikati učencev. To postane metafora materinega dotika v tistih tisočih dneh. Ker učenci večkrat slišijo svoje ime, se jih nekdo večkrat dotakne, s tem pridobijo več poguma in zaupanj, da razvijejo svoj pravi jaz. Klic je tako metaforičen. Lahko je klic navzočnosti oziroma poslanstva, a tu pomeni pravšnji poziv k življenju.«

»Ni dovolj, da imaš najstnika rad, on mora to čutiti,« pravi eden od citatov knjigi. Zdi se, da živimo v času, ko mladi ne znajo najti svojega mesta pod soncem. Kako bi lahko to spremenili, na kakšen način?

»Vse je odvisno, kako gledamo nanje. Če nanje gledamo nadzorujoče, z željo po njihovem uspehu, bomo iz njih ustvarili predmete pričakovanja. Doseči nekaj, kar odrasli že smo oziroma naj bi bili. Ne smejo postati objekti pričakovanj, temveč subjekti možnosti. Da bi uspeli, se je treba naučiti opažati edinstvenost in genialnost, ki jo imamo pred sabo. Omenili ste mesto pod soncem. Mesto pod soncem že imamo, ni nam ga treba iskati. 

Vzgoja je tu, da postavi pogoje, pod katerimi pa bo to prišlo še bolj do izraza. Na zahodu smo zamenjali dva pomembna pojma, to je poslanstvo in poklic. Poslanstvo je nekaj, kar vsak izmed nas nosi v sebi, kariera pa je nekaj, kar izberemo. Kar opažam pri mladih, je nemir. Čutijo, da niso sprejeti takšni, kot so, temveč kot viri, iz katerih moramo nekaj dobiti.«

Ljudje smo, ne viri za izkoriščanje, pravi italijanski pisatelj Alessandro d'Avenia.

Svoje knjižne najstnike postavite v težke trenutke življenja. Je to namerno, da bodo vaši bralci po prebranem zagotovo zajokali, ali gre za nekakšen drug namen?

»Vse kulture se rojevajo iz soočanja s smrtjo. Zanesljivo vemo, da je človek na svetu od trenutka, ko smo našli prve grobove. Ko smo odkrili prazgodovinske grobove naših prednikov, se je rodila tudi kultura. O težkih trenutkih ne govorim, da bi moji bralci jokali. V življenju vidimo toliko hudega, da bi lahko jokali cel dan.

Kar me zanima, je soočanje s smrtjo in kako preiti strah pred njo. Grška kultura je bila velika, ker se je soočala z njo in ji skušala vzeti nekaj, kar bo ostalo večno. Ustvarila je templje, kipe, demokracijo, literaturo in božanstva. Kljub temu smrt ostaja smrt. Krščanstvo je šlo preko tega. Smrti ne skuša odvzeti večnosti, temveč jo premagati. Govorim o tem, kako nam lahko ta zmaga uspe že za časa življenja. In kot pravi pesem: 'Ljubezen je močnejša od smrti.'«

Iz vaših del se nam vseskozi ponuja Odisej. Izgubljen je, najde svoj cilj, vrne se k ženi. Česa vse se lahko naučimo iz preteklih zgodb, morda prav takih, kot je Odiseja?

»V literaturi moramo iskati resnico. Če neka pripoved preživi tri tisočletja, pomeni dokaz, da vsebuje nekaj prave resnice. Homer je danes bolj aktualen od včerajšnjih novic.«

Knjige lahko beremo zelo zeitgeistovsko. Eden od Odisejevih nasprotnikov je Polifem (Polyphemus), ki ga Odisej oslepi. Enooki velikan naj bi simboliziral našo obsedenost z imetjem, materializem in slo po imeti več. Je to ena od kritik na odraz trenutne družbe?

»V zgodovini človeštva še ni bilo trenutka, ko imamo na voljo toliko sredtev, in toliko nesrečnosti. To je vprašanje, ki si ga moramo odločno zastaviti. Slepimo se, da nas lahko proizvajanje in imetje novih stvari lahko osreči. Ni tako. Na zahodu se soočamo z dejstvom, da so glavni razlogi za smrt mladostnikov samomori, duševne težave in odvisnosti. Nekaj torej manjka, a kaj je to? Manjka nam občutek zaželenosti in ljubljenosti.«

Bolečina ima vedno nek smisel, je priložnost boljšega odkrivanja samega sebe in večje ljubezni do sveta.

Vera in Bog imata v vaših knjigah pomembno vlogo, vidno ali ne. Pa vseeno, vaši liki trpijo, če se smem tako izraziti. Iz konteksta bom vzel besede iz Tolkienovega pisma enemu izmed duhovnikov, ki ga je kritiziral. V njem pravi: »Katere kazni niso božja darila?«  

»Prav Tolkiena so spraševali, o čem govori njegovo veliko delo, in on je odgovoril, da o ljubezni in smrti. Pri meni je enako. Kateri Oče uživa v trpljenju svojega sina? Če bi bil Bog, ne bi povzročal trpljenja svojih otrok. To pomeni, da je bolečina pot do polne samouresničitve, ni kazen. Bolečina obstaja, saj smo časovno omejena bitja, podvržena smrti, a bolečina je pot do večje ljubezni. Če bi bilo tako, boga ne bi potrebovali, a očeta nujno rabimo.«

Kaj bi želeli, da bralci odnesejo od Klica in vaših knjig?

»Da bi v njih našli nekaj življenjskih resnic in obnovljeno ljubezen do življenja. Ne vem, ali bo prej prišla ljubezen ali znanja, a vem nekaj. Bolj, kot si zaljubljen v življenje, bolje ga želiš spoznati. In več kot znaš, bolj si zaljubljen v življenje. Želim si, da se v knjigah najde malo več resnice in malo več ljubezni do življenja.«

Kaj vam pomenijo knjige?

»Dogaja se nam, da pozabimo živeti in zaspimo. Za razliko od rastlin in živali se zavedamo, da smo živi. To pomeni, da se lahko odločimo biti zares živi, dočem rastline in živali samo živijo in ne morejo ravnati drugače. Ljudje imamo veličastno moč, ki ji rečemo svoboda. Lahko se tudi odločimo, da ne živimo na polno. To je odlično prikazano v Evangeliju Prilika o pametnih in nespametnih devicah, ki lepo izraža naše stanje, da lahko zaspimo in pozabimo živeti.

Nespametne so vzele svetilke brez olja, pametne pa so s svetilkami vzele tudi olje. Ker se je ženin mudil, so vse zadremale in zaspale. Ko so jih poklicali, so vstale in napravile svoje svetilke, razen nespametnih, ki so jih pametne poslale k prodajalcu po olje, ki ga niso imele. V tem času so pametne vstopile na svatbo, vrata so se za njimi zaprla, nespametne pa so ostale zunaj.«

Knjige služijo temu, da ne pozabimo živeti. Tudi če vmes zaspimo, imamo pri sebi vedno rezervo, ki nam bo pomagala vstopiti na praznovanje.