»Da bi lahko zaprli društvo in odšli na morje.« To je največja želja prostovoljcev, ki že 25 let rešujejo živali

Na Dolenjskem ni težko naleteti na zapuščeno mačko. Težje je najti nekoga, ki bo ob dveh zjutraj dvignil telefon, se usedel v avto in poskušal pomagati. Prav to že četrt stoletja počne Društvo za zaščito živali Novo mesto.

Medtem ko večina ljudi vidi le posamezne zgodbe o zapuščenih ali zanemarjenih živalih, prostovoljci društva spremljajo širšo sliko: kolonije potepuških mačk, socialne stiske lastnikov, pomanjkanje sistemskih rešitev in naraščajoče število primerov, ki jih rešujejo zgolj z donacijami in prostovoljnim delom. Letos so pomagali že številnim, njihovo delo pa sega daleč preko meja Novega mesta.

Pogovarjali smo se z Lino Debeljak iz Društva za zaščito živali Novo mesto o stanju na terenu, izzivih, s katerimi se srečujejo prostovoljci, in o tem, zakaj se zdi, da je boj za dobrobit živali danes pomembnejši kot kadar koli prej.

Bi nam lahko predstavili delovanje društva?

»Smo edino tovrstno društvo v jugovzhodni Sloveniji. Letos praznujemo 25. obletnico, tako da imamo za sabo že kar nekaj izkušenj. Smo povsem običanja nevladna organizacija, skupina ljudi z idejo, ki je pred četrt stoletja združila moči, da bi pomagali živalim. Začeli smo počasi.

Danes pokrivamo približno deset občine, vprašanja in prošnje pa dobivamo s celotnega področja Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V tem hipu smo samo prostovoljci, ki na leto opravimo več kot tisoč prostovoljski ur. Pomagamo oskrbeti okrog dvesto živali na leto. V tej sezoni smo pomagali 182 mačkam in za to porabili približno 30 tisoč evrov.

Financiramo se samo iz donacij, proračunskih sredstev pa ne prejemamo. Največji del proračuna so donacije dohodnine.

Veliko dela je na terenu, kjer pomagamo živalim lastnikov, ki so najpogosteje socialno ogroženi. Sodelujemo z lokalnimi zavetišče, veliko pa delamo tudi na ozaveščanju javnosti in izobraževanjih – pripravljamo delavnice za otroke na šolah. Seveda pa velik del delovanja ni direktno povezan z živalmi, saj je potrebne tudi veliko logistike, birokracije, koordinacije in aktivnosti za pridobivanje sredstev.«

Ali vas pri tem podpirajo tudi dolenjske in okoliške občine?

»Ne, občine takšnih aktivnosti načeloma ne financirajo. V zadnjem času smo usmerili del energije in časa v komunikacijo z njimi, saj menimo, da bo lažje, če bodo prepoznali pomen takega dela in aktivnosti. Dogaja pa se, da občine niti dosledno ne vlagajo v segment oskrbe zapuščanih živali, kar jim določa zakon.«

Kakšna pa je primerjava Novega mesta kot mestne občine in okoliških? Je tu situacija z živalmi drugačna?

»Novo mesto je res mestna občina, ampak smo ruralno področje. Čim se zapeljemo nekaj kilometrov ven iz mesta, smo na vasi. Trška Gora je na primer živa katastrofa. Zdi se nam, da tam delujemo že deset let in se nič ne pozna. Prav letos smo imeli rekordno lokacijo pri Novem mestu, kjer je bilo na enem naslovu čez dvajset mačk.

Tako da ne bi rekla, da Novo mesto na dober način izstopa od ostalih občin. Ima pa še eno specifiko, ki jo mnoge druge občine nimajo. To so romska naselja, kjer so še psi. Večinoma se srečujem z mačkami, prostoživečimi oziroma potepuškimi. Psi so, kolikor lahko rečem, delno pod kontrolo. 

Niso uličarji in ne hodijo po cestah. V romskih naseljih se prav tako še nihče ni resno lotil tega problema, zato se situacija slabša. Če bo šlo tako naprej, bomo lahko v nekaj letih imeli resno težavo z uličnimi psi. Kar pa ni lepa napoved.«

Kako je urejeno sodelovanje z državnimi institucijami, če sploh obstaja?

»Sodelovanja ni, čeprav bi si ga želeli. Po eni strani kot prostovoljno društvo težko najdemo dodaten čas, kaj šele posameznike, a bi lahko prišli zelo daleč, če bi se tako sodelovanje vzpostavili. Naš cilj je, da se v prihodnosti vzpostavi, a tudi poskusi sodelovanja z njihove strani so neobstoječi oziroma redki. Pred leti nas je sicer kontaktirala novo zaposlena na eni izmed institucij in imela tudi idejo ali dve, pa smo ji morali reči, da je teorija nekaj, praksa pa nekaj povsem drugega. Klicev ni bilo več.«

Kako poteka povprečen primer vašega reševanja. Verjetno se začne s klicem neke osebe?

»Na žalost trenutno delujemo na tak način. Mi temu rečemo, da gasimo požare. Ljudje nas pokličejo in odzovemo se na podlagi tega. Želeli bi si, da bi se v prihodnosti okrepili kot organizacija in prej omenjena sodelovanja, da bi začelo vse delovati bolj sistematično in organizirano. Da se ne bi odzivali na težave, ki se že zgodijo, temveč bi jih začeli preprečevati. Pač na različne načine, odvisno kaj treba. Če bi se podobno z osveščanjem o tej tematiki zgodilo kot pred leti z okoljevarstvenim, ko je to spoznala cela generacija, bi bilo idealno.«

S katerimi omejitvami pa se na terenu in pri vašem delovanju najpogosteje soočite? Kako globoko v težavo lahko posežete?

»Mi smo samo društvo, kar prinaša veliko omejitev. Dostikrat imamo tudi težave z ljudmi oziroma oni z nami, saj si preprosto predstavljajo, da smo neke vrste živalska policija, ki zamahne s čarobno palico in se vse uredi. Žal ne. Pričakovati od nas, da bomo prišli na lokacijo, psa odpeljali, lastniku pa napisali kazen ali ga odpeljali v zapor, je enako, kot od društev podeželskih žena pričakovati, če nekdo narobe pripravlja potico.

Nimamo pooblastil. Vse, kar imamo, je prijazna beseda. Z njo se da veliko narediti in tudi veliko naredimo, a to vzame veliko časa. Obstajajo pa drugi vzvodi oziroma institucije, ki imajo pooblastila in moč za spremembo, a so na terenu pomanjkljive. Tudi veterinarska inšpekcija, njih je premalo, kot vseh nas.«

Sodelujete tudi z lokalnimi zavetišči, je tu sodelovanje bolj uspešno?

»Odlično sodelujemo in zelo dobro delamo skupaj. Tudi zavetišča so kadrovsko podhranjena, premalo financirana, preobremenjena, prepolna in pokrivajo prevelika območja. Sodelujemo, kolikor lahko, v določenih kombinacijah in pokrivanjih terena.«

Dolenjske občine omogočajo tudi sterilizacijo in kastracijo mačk. Kakšno je stanje na terenu?

»Veliko občin to ima, ne pa še vse. Vsako leto se kakšna pridruži, kar je tudi ena od naših spodbud. Pogosto pa se zgodi, da taka akcija ni izvedena dovolj dobro, tudi sredstva so dodeljena, a nekaj korakov vmes zmanjka. V preteklem letu smo z Zvezo nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije, katere ustanovni člani smo, pripravili smernice in priporočila za občine. Kako te akcije sofinanciranja izvajati na praktičnih korakih in preko napak, iz katerih smo se sami naučili skozi leta. Upamo, da bodo občine to prakso v prihodnosti posvojile, da se bo to izboljšalo.

Primer Novega mesta pa zaradi velikosti občine kaže na prenizka sredstva. Če ni dovolj denarja, ne moreš doseči vseh ljudi, ki to potrebujejo. Prvih petdeset pride na vrsto, za ostale žal zmanjka. Po navadi se tudi zgodi nepisano pravilo, da prvi pridejo tisti, ki to najmanj rabijo.

In težava ni samo v financah, ki so sigurno v pomoč. Na terenu vidimo, da starejši ljudje živali ne morejo odpeljati k veterinarju, četudi je tam poseg ceneje ali zastonj. Potrebovali bi tudi fizično pomoč na terenu, da bi nekdo psa in mačka odpeljal in nato pripeljal.«

Povezano s tem bi želel vprašati po stanju potepuških mačk. Ali ta težava pri nas pada, stagnira ali celo narašča?

»Eksponentno narašča. Čeprav na neki točki zadevo začne reševati naravna selekcija. Ocene pravijo, da te številke naraščajo. Že po lastnih izkušnjah lahko to potrdim. Nekaj let nazaj sem s svojim malim avtomobilom odšla na teren s tremi boksi in lovilko, vrnila pa sem se s štirimi ali petimi mačkami. Letos še nismo imeli lokacije, kjer bi bilo manj kot deset mačk za ulov. Tako da smo trenutno v fazi nabave lahkega tovornega vozila, veliko denarja pa smo porabili za nakup opreme za lovljenje in prevažanje.«

Bi lahko to do neke mere rešilo obvezno čipiranje, ki se nam odpira v prihodnosti?

»To je dolgoročna naložba. Ne smemo pričakovati, da se bo to rešila v letu ali dveh. Sicer gre za super zadevo, saj imamo na terenu veliko težav z ugotavljanjem lastništva. S čipom pa se da to preveriti v nekaj sekundah. Ko se bodo ljudje tega navadila in se bo to še bolj množično izvajalo, bo viden napredek. Kar pa se tiče prostoživečih mačk ne vidimo potrebe po čipiranu, saj se jih veterinarsko skrbi tako, da se jim odreže vršiček uhlja. Na terenu lahko že od daleč vidiš, če je 'poštimana'.«

Pri psih je bila v zadnjih letih uvedena prepoved privezovanja. Ali so se dolenjski lastniki tega navadili?

»Ne vsi. V mestih je velika razlika, tam tega praktično ne vidimo več. Na podeželju pa je tega še vedno veliko. Še vedno je prisotna miselnost, da so živali nek predmet, ki je lahko uporaben. Pes čuvaj, ki je namesto alarmne naprave, na ketni ali v majhni ogradi. Pogosto za te živali ni ustrezno poskrbljeno. Ali zaradi malomarnosti ali neznanja. Sama zadeva privezovanja je še dokaj sveža, tako da je težko reči, če deluje ali ne. V nekaj letih bomo spremembo zaznali, a bo treba še veliko delati na tem.«

V vseh letih ste videli že marsikaj. Kako pa je s situacijami, ki jih ne uspete rešiti? Kaj to pusti na vas?

»Če govorim samo zase, sem bila nekako prisiljena dobiti trdo kožo in v glavi sortirati nekaj zadev. Veliko ljudi se namreč v take vrste prostovoljstvo vrže zelo zagnano, pa hitro izgorijo in se s tem ne ukvarjajo več. Lahko pride do hudih čustvenih stisk, če jih ne znaš predelati. Še tisti najlepši trenutki ali dnevi v našem delu so pravzaprav vožnja z avtom polnih kričečih in umazanih mačk, ti pa si ves popraskan in pogrižen. Ko pa je kaj slabega, je samo še slabše.«

Obstajajo trenutki, ki si jih lahko še vedno prikličete pred oči?

»Veliko jih je. Poškodbe, ki so tudi več let zanemarjene. Nezdravljena kronična stanja, podhranjenosti, ledvične odpovedi, odprti zlomi, razparana koža … Shiranost, ko je žival res samo še kost in koža. Poškodbe, ki se okužijo, če jih ne zdraviš, nato pa ličinke muh žival dobesedno žrejo pri živem telesu. Kaj nam je tega treba v 21. stoletju?«

Morda tudi kakšen lep trenutek?

»Najlepši je, ko grem s polnim avtom, polnim 'posranih' kletk in tulečih mačk v ambulanto in vem, da jih bomo uredili in na tisti lokaciji čez dva meseca ne bo trideset mladičev. Še češnja na vrtu pa je, če je to na lokaciji, za katero so vsi govorili, da se ne da nič urediti.«

Po petindvajsetih letih delovanja društva me zanima, kakšen je odziv skupnosti? Ali lahko tu govorimo o nečem, kar se izboljšuje?

»Ja, tu je super. V zadnjih desetih letih smo si prigarali dobro ime. Ljudje nas poznajo in prepoznajo, kar rezultira v več klicev za pomoč. Čeprav težko najdemo vsak evro, nekako gre. Tudi zaradi tega, ker določeni posamezniki in podjetja v nas prepoznajo nekaj, kar se splača podpreti. Vsem lahko rečem samo hvala. Vedno pa bi si želeli še več skupnosti in sodelovanja. Na koncu smo tu zato, ker pomagamo tudi ljudem, ne samo živalim.

Prirejamo tudi dobrodelne dogodke, ki so po navadi res dobro obiskani, in nam pomagajo pri zbiranju sredstev. Tudi, če je dogodek slabše obiskan, se imamo vedno odlično.

Recimo dobrodelni potopis, kjer se naš prijatelj s 40 let starim Yugom odpravi na dobrodelno potovanje. Sam si financira pot, vsa zbrana sredstva pa donira našemu društvu. Tako je šel leta 2023 na Nordkapp, letos pa načrtuje Islandijo.«

Bi imeli kakšno sporočilo za lastnike živali?

»Prosimo, da odgovorno poskrbite za svoje živali, da nam ne bo treba in lahko zapremo društvo, odidemo na morje.«