Borut Rončević o načrtih ministrstva, šolanju Romov in pomanjkanju ambicij: To je prvič, da to javno povem, čeprav o tej možnosti razmišljam že od začetka mandata.

Le dober mesec po prevzemu vodenja Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino je dr. Borut Rončević že odprl nekatere najbolj občutljive razprave slovenskega šolskega sistema. Od ideološko nevtralne šole in prenove izobraževanja do vključevanja otrok priseljencev, romske problematike ter decentralizacije države. Novi minister napoveduje obsežne spremembe in poudarja, da Slovenija potrebuje ambicioznejši pogled na znanje, odličnost in razvoj.

V pogovoru smo se dotaknili reševanja romske problematike, selitve ministrstva na Dolenjsko, zgodovinskega nastanka Univerze v Novem mestu, podhranjenosti regije, izzivov, s katerimi se bodo morali v prihodnjih letih soočiti slovensko šolstvo, znanost in visokošolski prostor. Razkril pa nam je tudi nekaj novomeških biserov in svoje mnenje o tretji razvojni osi, ki jo zavirajo »fanatiki« in tisto, kar bi spremenil iz svojega zaslišanja v Državnem zboru.

Zgodovinski uspeh za Novo mesto je Univerza v novem mestu. Kako sami gledate na ta projekt in kako bo rasel v času vašega ministrovanja?

Na ta projekt gledam z dveh perspektiv. Prva je osebna oziroma akademska. Sem eden izmed ljudi, ki smo pred približno dvajsetimi leti začeli sodelovati pri gradnji visokošolskega prostora v Novem mestu. Proces je sicer še nekoliko starejši. Takrat je bil ta sistem še razmeroma šibek – kadrovsko, finančno in infrastrukturno. Danes pa se je razvil v živahen in kakovosten akademski ekosistem z odličnimi študijskimi in raziskovalnimi rezultati. Na to pot in na delo vseh, ki so k temu prispevali, sem iskreno ponosen.

Druga perspektiva je perspektiva ministra. Z velikim zadovoljstvom pozdravljam dejstvo, da je bila 1. julija tudi formalno registrirana Univerza v Novem mestu. Gre za pomemben mejnik, saj je bil postopek zahteven – združiti statusno in lastniško različne visokošolske ustanove v enotno univerzo ni enostavna naloga. Kot minister si želim, da se bo Univerza v Novem mestu uspešno razvijala. To ni pomembno le za Novo mesto, ampak za celotno Slovenijo. Naš cilj mora biti policentričen razvoj države. Ne želimo si, da bi se razvijala zgolj Ljubljana, medtem ko bi drugi deli Slovenije zaostajali. Močne regionalne univerze prispevajo k razvoju znanja, gospodarstva in kakovosti življenja v svojih okoljih, zato vidim v Univerzi v Novem mestu pomemben razvojni potencial tako za jugovzhodno Slovenijo kot za državo kot celoto.

Večkrat ste v svojem prvem mesecu omenili decentralizacijo. Obstaja neka prihodnost, kjer bi nekatera ministrstva, tu mislim predvsem na vaše, prišla v Novo mesto?

Ja. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje želim preseliti v Novo mesto. To je prvič, da to javno povem, čeprav o tej možnosti razmišljam že od začetka mandata. Pri tem ne govorim o simbolični selitvi ministrove pisarne ali nekaj zaposlenih. Takšne piarovske poteze me ne zanimajo. Če se projekta lotimo, se ga moramo lotiti resno. Moj cilj je preselitev celotnega ministrstva, ne zgolj sprememba naslova na dopisnem papirju. Seveda gre za zahteven organizacijski projekt. Ministrstvo ima približno 400 zaposlenih, zato je treba zagotoviti ustrezne prostorske, prometne in organizacijske pogoje ter poskrbeti, da bo prehod potekal nemoteno.

Verjamem pa, da je to korak v pravo smer. Če želimo decentralizacijo jemati resno, jo mora začeti uresničevati tudi država sama. Ni dovolj, da o policentričnem razvoju govorimo – pokazati ga moramo tudi v praksi. Ocenjujem, da bi ob dobri pripravi takšen projekt lahko izvedli nekje do sredine mandata te vlade.

Pred leti ste ob začetkih Rudolfovega že dejali, da naj država ne jemlje priložnosti zgolj zato, ker nismo Ljubljančani. Je še tako?

Drži. Danes pa lahko z zadovoljstvom ugotovim, da je Rudolfovo z rezultati svojega dela dokazalo svojo vrednost. Še preden sem postal minister sem opažal, da ga je akademska skupnost sprejela kot pomembnega partnerja. Rektorji univerz in direktorji raziskovalnih inštitutov so spoznali, da Rudolfovo ni politično motiviran projekt ali ideja, ampak uveljavljen javni raziskovalni zavod. Ob tem je pomembno poudariti, da je Rudolfovo edini javni raziskovalni zavod s sedežem v vzhodni kohezijski regiji. To je pomembno tudi z vidika bolj uravnoteženega razvoja Slovenije.

Posebej me veseli, da Rudolfovo ni odvisno zgolj od proračunskih sredstev. Uspešno pridobiva evropske raziskovalne projekte in sodeluje z vrhunskimi podjetji, kar potrjuje kakovost njegovega raziskovalnega dela. Po nekaj več kot štirih letih delovanja se jasno kaže, da je bila odločitev o njegovi ustanovitvi pravilna.

Tudi kot minister ostajam pri stališču, ki sem ga predstavil na zaslišanju v Državnem zboru: država ne bo nikomur ničesar podarjala. Bo pa podpirala kakovostne pobude, ne glede na to, ali prihajajo iz Ljubljane, Novega mesta ali katerega koli drugega dela Slovenije. Merilo morata biti kakovost in razvojni potencial, ne poštna številka.

Pogosto pravijo, da če je minister Novomeščan, da bo lažje za Novomeščane. Čeprav ni vaš resor, pa vas vseeno vprašam. Bi lahko prihod ministrstva postal tisti jeziček na tehtnici, da se južni del tretje razvojne osi končno premakne?

Tretja razvojna os seveda ni v pristojnosti mojega resorja. To je projekt, za katerega je pristojen minister Jernej Vrtovec in ne želim posegati v njegove pristojnosti. Lahko pa odgovorim kot Novomeščan in Dolenjec. Tako kot velika večina prebivalcev jugovzhodne Slovenije sem zelo razočaran, da projekt kljub dolgoletnim prizadevanjem države še vedno ni zaključen. Država je vanj vložila ogromno časa, energije in sredstev, vendar zaradi ravnanja zelo majhne skupine fanatikov projekt še vedno stoji. Nedopustno se mi zdi, da lahko peščica ljudi tako dolgo zavira razvoj celotne regije.

Pri tem ne gre zgolj za Novo mesto. Mi smo od Ljubljane oddaljeni manj kot uro vožnje. Pomislimo na Belo krajino, ki je zaradi neustreznih prometnih povezav še vedno prometno odmaknjena. Ko bo južni del tretje razvojne osi dokončan, se bodo potovalni časi bistveno skrajšali, dostopnost regije pa se bo močno izboljšala.

Upam, da bo ta vlada projekt končno uresničila. Glede na dosedanje delo in poznavanje ministra Jerneja Vrtovca menim, da za to obstajajo dobre možnosti.

Od vašega  zaslišanja v Državnem zboru je minil že dober mesec dni. Ali je nekaj, kar ste takrat povedali, pa je javnost dala temu preveč poudarka. Bi kaj morda celo spremenili?

Ja. Ena od tem, ki je po mojem mnenju dobila precej več pozornosti, kot bi bilo potrebno, je bila ideološko nevtralna šola. Mislim, da skoraj ni bilo poslanca opozicije, ki mi na zaslišanju ne bi zastavil vprašanja prav o tem. Proti koncu sem imel že skoraj na jeziku znameniti odgovor: »Odgovor je enak prejšnjemu.« Iskreno povedano še danes ne razumem, zakaj bi bil lahko cilj ideološko nevtralne šole sporen. Gre za cilj, ki je zapisan v koalicijski pogodbi in h kateremu sem kot minister zavezan. Zame ideološko nevtralna šola pomeni, da učence in dijake seznanimo z različnimi pogledi, različnimi svetovnimi nazori in preverjenimi dejstvi ter jih naučimo kritično razmišljati. Ne pomeni pa, da jim šola predpisuje, kaj morajo misliti. Ob tem sem vedno poudarjal tudi, da imajo starši ključno vlogo pri vzgoji otrok. Primarna socializacija poteka v družini in šola mora to spoštovati ter z družino sodelovati.

Če pa je nekaj, kjer sem svoje prvotno razmišljanje v tem času nekoliko spremenil, so pripravljalnice za otroke in mladostnike, ki ne znajo slovenskega jezika. V koalicijski pogodbi je predvideno, da bi jih organizirali tam, kjer bi za to obstajal interes lokalnega okolja. Po številnih pogovorih in dodatnem razmisleku pa menim, da bi morali biti pri tem bistveno bolj odločni. Moje stališče je, da bi moral vsak otrok, ki ne obvlada slovenskega jezika v obsegu, potrebnem za spremljanje pouka, najprej opraviti ustrezno jezikovno pripravo. Nekateri v tem vidijo segregacijo, sam pa menim ravno nasprotno. Prava segregacija nastane takrat, ko otrok sedi v razredu, ne razume učitelja, ne more sodelovati pri pouku in ne more vzpostaviti odnosov s sošolci. Namen pripravljalnic je, da otrokom omogočijo čim hitrejšo in čim uspešnejšo vključitev v redni pouk ter slovensko družbo.

Bi lahko mogoče na specifičnem primeru predstavili, kaj je do zdaj veljalo kot nevtralno?

Ne želim navajati posameznih primerov. Če bi jih navedel, bi se zelo hitro znašli v razpravi o tem, ali gre za osamljen primer ali za splošen pojav. To pa ni dober način oblikovanja javnih politik. 

Danes imamo v Sloveniji dve precej različni oceni. Na eni strani so opozocijski politiki in del predstavnikov šolske elite, ki menijo, da je slovenska šola že danes ideološko nevtralna. Na drugi strani pa so številni starši, učitelji in ravnatelji, ki menijo, da v posameznih primerih prihaja do ideološke pristranskosti. V zadnjih tednih je k meni pristopilo precej ljudi, ki so izrazili takšne pomisleke. Seveda niti ena niti druga skupina sama po sebi ni reprezentativen vzorec.

Zato sem se odločil za drugačen pristop. Ministrstvo bo razpisalo ciljni raziskovalni program, v okviru katerega bodo neodvisni raziskovalci preučili, kakšno je dejansko stanje. Ne izhajam iz predpostavke, da pristranskost obstaja, niti da je ni. Zanima me, kaj kažejo podatki. Če bo raziskava pokazala, da je slovenska šola na tem področju že danes ustrezno urejena, bomo to z veseljem sprejeli. Če pa bo pokazala sistemske pomanjkljivosti, bomo pripravili ustrezne ukrepe. Menim, da je to najbolj odgovoren način sprejemanja odločitev – na podlagi dokazov, ne na podlagi političnih ali ideoloških prepričanj.

Kdo se potem s tem ukvarja?

To je odgovornost vseh nas. Ministrstva, šol, učiteljev, staršev, raziskovalcev in širše družbe. Sicer pa tako ali tako načrtujemo temeljit pregled celotnega sistema vzgoje in izobraževanja. Ne predvsem zaradi razprave o ideološki nevtralnosti, čeprav je ta pritegnila veliko pozornosti, ampak predvsem zaradi rezultatov, ki jih dosegajo naši učenci. Nacionalna preverjanja znanja ter mednarodne raziskave, kot so PISA, TIMSS in druge, kažejo trende, ki nas morajo resno skrbeti.

Ko govorimo o prihodnosti otrok in mladih, si ne moremo privoščiti površinskih popravkov. Če so izzivi sistemski, morajo biti sistemske tudi rešitve. Pred nami je zahtevno delo, vendar sem prepričan, da ga moramo opraviti in da ga tudi bomo.

Pri razlagi ideološko nevtralne šole ste povedali nekaj reči, ki bi lahko bile korak k reševanju romske problematike, ki je v regiji pereč problem?

Vsekakor, vendar pa je romska problematika še bistveno širša in kompleksnejša. Pozitivno ocenjujem razvoj vrtcev v romskih naseljih in delo romskih pomočnikov, saj gre za pomembna koraka pri vključevanju otrok v vzgojno-izobraževalni sistem. Ne gre zgolj za vprašanje jezika, ampak tudi za kompatibilnost vrednot. Moramo se zavedati, da obstajajo tudi kulturne razlike in različni življenjski vzorci, ki vplivajo na odnos do izobraževanja. V večinskem delu družbe starši praviloma vidijo izobraževanje kot eno ključnih poti do samostojnega življenja in zaposlitve. Pri delu romske skupnosti pa ta pričakovanja pogosto niso enako izrazita, kar predstavlja dodaten izziv za vključevanje otrok v šolski sistem.

Zato tega vprašanja ni mogoče reševati zgolj na področju šolstva. Gre za izziv, ki zahteva usklajeno delovanje več resorjev – od izobraževanja in socialne politike do notranjih zadev in lokalne samouprave. Prav zato so dolenjski in belokranjski župani v prejšnjem mandatu pripravili paket zakonodajnih predlogov, ki se je loteval različnih področij, od socialnih transferjev do izobraževanja in drugih ukrepov za boljšo integracijo.

Pred nami je še veliko dela. Država se s temi vprašanji desetletja ni ukvarjala dovolj sistematično, zato danes rešujemo težave, ki so nastajale dolgo časa. Prepričan sem, da bomo napredek dosegli le z dolgoročnim, celovitim in odgovornim pristopom.

Kako pa bi vi pristopili k reševanju romske problematike v šolah in širše?

Predvsem bi k temu pristopil celovito. Romske problematike ni mogoče reševati zgolj skozi šolski sistem, saj gre za bistveno širši družbeni izziv. Zato je nujno tesno sodelovanje več resorjev – od vzgoje in izobraževanja do socialne politike, notranjih zadev in lokalnih skupnosti. Na področju izobraževanja sem pripravljen razmisliti tudi o dodatnih oblikah priprave otrok tam, kjer bi se pokazalo, da je to potrebno. Ne govorim o že sprejeti odločitvi, ampak o možnosti, ki jo je vredno strokovno preučiti, če bi prispevala k uspešnejšemu vključevanju otrok v vzgojno-izobraževalni proces.

Ob tem pa imamo v Sloveniji še eno težavo. O romski problematiki pogosto razpravljamo zelo odločno, hkrati pa imamo razmeroma malo kakovostnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko oblikovali učinkovite javne politike. Brez ustreznih analiz težko ocenimo, kateri ukrepi delujejo in kje so največje ovire. Zato bomo z Uradom za narodnosti sodelovali pri naročilu ciljnega raziskovalnega programa, ki bo podal nekaj pomembnih dodatnih podatkov. Moj cilj ni sprejemati ukrepov na podlagi vtisov ali ideoloških izhodišč, ampak na podlagi dejstev in strokovnih ugotovitev.

Če romski otrok osnovno šolo zaključi brez, da bi znal pisati, brati ali celo govoriti slovensko, na koga pade krivda. So to starši, učitelji, država, morda celo institucije in ministrstvo?

Ne bi iskal enega krivca, ker bi bilo to preveč poenostavljeno. Če otrok po koncu osnovne šole ne zna brati, pisati ali govoriti slovensko na ravni, ki jo osnovna šola zahteva, potem je odpovedal sistem kot celota. Svojo odgovornost imajo starši, svojo odgovornost ima šola, svojo odgovornost ima država in tudi ministrstvo. Ob tem pa to ni zgolj romska problematika. To velja za vsakega otroka. Osnovna šola mora zagotavljati, da učenec ob zaključku doseže temeljne standarde znanja. Če jih ne, si moramo iskreno priznati, da imamo težavo.

V zadnjih desetletjih smo pogosto dajali prevelik poudarek temu, da vsi napredujejo in da so statistični kazalniki čim lepši. Sam menim, da to ni prava pot. Če učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, mu ne pomagamo s tem, da ga zgolj premaknemo v naslednji razred. S tem težavo samo prestavljamo naprej. Sem nasprotnik pristopa, po katerem se učitelje neformalno kaznuje, če vsi učenci ne izdelajo razreda ali če niso vsi odličnjaki. Prav tako menim, da pretirano permisivna vzgoja otrokom ne koristi. Življenje je polno zahtev, odgovornosti in izzivov, zato jih mora šola nanje pripraviti.

Zame je ključno načelo zelo preprosto: ne sme se zgoditi, da nekdo zaključi osnovno šolo, ne da bi osvojil temeljna znanja in veščine, ki jih osnovna šola zagotavlja. To velja za vsakega otroka, ne glede na njegovo narodnost, socialni položaj ali okolje, iz katerega prihaja.

Velika težava v Novem mestu in drugod so osnovnošolske nosečnosti. Je tu država prepogosto pogledala skozi prste?
Da, menim, da je država na tem področju predolgo ravnala premalo odločno. Ko govorimo o dvanajst- ali trinajstletnih deklicah, ne govorimo o ženskah ali materah. Govorimo o otrocih. V takšnih primerih obstaja resen sum kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost otroka, zato mora država ukrepati odločno in dosledno. Takšne situacije ne smejo postati nekaj, kar družba sprejme kot normalno.

Spomnim se tudi primera iz svojega otroštva. Ko sem obiskoval peti razred osemletke, je iz vzporednega razreda sredi šolskega leta izginila romska deklica. Med učenci se je takrat razširila govorica, da se je poročila. Ne vem, ali je bilo to res, vendar me že sama možnost še danes pretrese. Otrok bi moral hoditi v šolo, ne pa prevzemati bremen odraslega življenja.
Prepričan sem, da mora država pri zaščiti otrok ravnati bistveno odločneje. Otrokom, ki prezgodaj postanejo starši, je pogosto odvzeto otroštvo, izobraževanje in številne življenjske priložnosti. Zato to ni le socialno vprašanje, ampak predvsem vprašanje zaščite otrok in njihove prihodnosti.

'Šutarjev zakon' je prejemke z naslova socialne pomoči vezal na nujno obiskovanje šole. Je bil to korak v pravo smer?

Temeljno načelo je zame zelo preprosto: zakoni morajo veljati za vse enako. Če starši iz večinskega prebivalstva otroka ne pošiljajo v šolo, država odločno ukrepa. Enako mora veljati za vsakogar. Pravni red ne more biti odvisen od tega, kateri skupnosti posameznik pripada. Pred zakonom moramo biti vsi enaki. Enako velja tudi za druga področja. Če nekdo stori kaznivo dejanje ali huje krši zakon, mora država ukrepati ne glede na njegovo narodnost, socialni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino. Nisem zagovornik sprejemanja vedno novih zakonov, če se obstoječih ne izvaja dosledno. Veliko pomembneje je, da država zagotovi učinkovito izvrševanje zakonodaje, ki jo že imamo. Pravna država namreč ni vprašanje števila zakonov, ampak njihovega enakega in doslednega izvajanja. Tu ne gre za privilegije ali za razlikovanje med ljudmi. Gre za enakopravnost pred zakonom in za odgovornost države, da to načelo tudi uresničuje.

Iz odzivov dolenjskih šolnikov lahko razberemo, da na neki točki v procesu reševanja ostanejo sami in brez podpore drugih institucij oziroma države. Kako se to prepleta z vašim ciljem, da želite povečati avtonomijo učiteljev oziroma jo vrniti na neko preteklo raven?

Če želimo od učiteljev pričakovati odgovornost, jim moramo dati tudi avtonomijo in zagotoviti, da za njimi stoji država. Ne moremo od njih pričakovati, da bodo sami reševali vse socialne, varnostne in vzgojne izzive, s katerimi se srečujejo v šolah. Pri najzahtevnejših primerih morajo biti del usklajenega sistema, v katerem sodelujejo tudi centri za socialno delo, policija, zdravstvene službe in drugi pristojni. Hkrati pa sem trdno prepričan, da morajo biti učitelji avtonomni strokovnjaki. Če jim država ne zaupa, da znajo opravljati svoje delo, jim pravzaprav sporoča, da niso strokovno usposobljeni. S tem se ne morem strinjati.

Na zaslišanju pred pristojnim odborom sem slišal tudi trditev, da bi večja avtonomija učiteljev lahko vodila v elitizem, medtem ko naj bi bil naš cilj enakost. S tem se ne strinjam. Prav je, da veliko pozornosti namenjamo otrokom s posebnimi potrebami in tistim, ki potrebujejo dodatno pomoč. To je naloga solidarne družbe. Toda ob tem ne smemo pozabiti na nadarjene. Seveda nikakor ne enačim posebnih potreb z nenadarjenostjo – med osebami s posebnimi potrebami je lahko veliko izjemno nadarjenih posameznikov. Menim pa, da smo pri prizadevanjih za čim večjo izenačenost premalo pozornosti namenili tistim, ki lahko napredujejo hitreje od svoje generacije. Če učiteljem ne omogočimo, da razvijajo potenciale teh otrok, na koncu spodbujamo povprečnost. Zato bo eden od poudarkov celovite prenove sistema tudi sistematično delo z nadarjenimi. Omogočiti jim moramo dostop do odličnih mentorjev, raziskovalnega dela in spodbudnega okolja, ki bo razvijalo njihovo radovednost in ustvarjalnost.

Če bo ministrstvu uspelo doseči, da bodo učitelji, starši in učenci znova razumeli, da ključne vrednote šole niso zgolj izenačevanje rezultatov, temveč radovednost, znanje, ustvarjalnost, delavnost in ambicioznost, bom to štel za enega naših največjih uspehov.

To je lahko povezano tudi z zadrževanjem mladih talentov. Kako bi mlade prepričali, da ostanejo v Sloveniji?

Popolnoma iskreno – sveta ne moremo zapreti. Vedno bo del mladih odšel študirat ali delat v tujino in v tem ne vidim nič slabega. Pomembno pa je, da se čim več ljudi odloči ostati doma oziroma se po pridobljenih izkušnjah vrniti v Slovenijo. To pa lahko dosežemo le, če bo Slovenija država priložnosti. Država, v kateri lahko mlad človek dobi kakovostno izobrazbo, dobro službo, dostojno plačo, si ustvari dom in družino ter uresniči svoje ambicije. To je naloga celotne vlade, ne le Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino. Potrebujemo konkurenčno gospodarstvo, kakovostna delovna mesta in davčno okolje, ki omogoča, da lahko podjetja vrhunske strokovnjake tudi vrhunsko nagradijo. Zato sem osebno naklonjen rešitvam, ki spodbujajo razvoj, inovativnost in visoko dodano vrednost.

Veliko se pogovarjam tudi s tujimi študenti, raziskovalci in visokošolskimi učitelji, ki prihajajo v Slovenijo. Skoraj vedno se med prvimi vprašanji pojavi stanovanjska problematika. Ljudje želijo vedeti, ali bodo lahko našli primerno stanovanje in ali si ga bodo lahko privoščili. To danes ni le socialno vprašanje, ampak tudi pomembno razvojno vprašanje.

Zato moramo izboljšati davčno okolje in povečati ponudbo stanovanj. Po mojem mnenju država ni najboljši investitor. Njena naloga je predvsem ustvariti pogoje, da bodo občine, zasebni investitorji in posamezniki lahko hitreje in lažje gradili. Večja ponudba pomeni dostopnejša stanovanja, to pa je eden ključnih pogojev, da bodo mladi svojo prihodnost videli v Sloveniji.

Kaj pa je za izboljšati pri rezultatih, ki so merljivi? Kakšni so tu cilji ministrstva?

Sem ambiciozen človek in takšne cilje želim postaviti tudi slovenskemu šolstvu. Moj cilj ni, da bi bili samo nekoliko boljši od povprečja. Prizadevati si moramo, da bomo med najboljšimi. Majhna država si ne more privoščiti majhnih ambicij.

Veliko potujem po Aziji in dobro poznam tamkajšnje akademsko okolje. V državah, kot so Kitajska, Japonska in Južna Koreja, starši izobraževanju otrok namenjajo izjemno pozornost. Delovna etika, disciplina in spoštovanje znanja so tam zelo izraziti. Svetovna konkurenca je izjemno zahtevna in Evropa na številnih področjih zaostaja.

Slovenija nima velikih zalog naravnih virov. Naša največja konkurenčna prednost so lahko znanje, ustvarjalnost in sposobni ljudje. Naš cilj mora biti, da se pri mednarodnih primerjavah znanja, raziskovalni odličnosti in inovativnosti uvrščamo med najbolj uspešne države. Seveda tega ni mogoče doseči v enem ministrskem mandatu. Lahko pa v tem času postavimo trdne temelje za dolgoročen razvoj. To želim doseči skupaj z učitelji, ravnatelji, starši in učenci, saj je kakovost izobraževanja skupna odgovornost vseh.

Omenjate ambicioznost in odličnost. Naše slovensko merilo so v šoli ocene, nekateri pa pravijo, da se nanje preveč fokusiramo. Kakšen je vaš pogled na to?

Ocene so lahko nek pokazatelj, niso pa edini pokazatelj. Ocene so lahko kvantitativne, ocene so lahko kvalitativne. Na vsa ta vprašanja moramo najti odgovore.

Ena od idej je, da bi bile ocene le v zadnji triadi, kjer vplivajo na vpis v srednjo šolo?

Pustimo si še nekaj čas za te razmisleke. Zdaj se v javnosti pojavlja strašno veliko idej in te gredo zelo pogosto v zelo različne smeri.

Predstavili ste primer staršev na Kitajskem, omenili tudi večjo avtonomijo učiteljev. Kako to sovpade z 'vpletanjem' in pretiranostjo prisotnosti staršev v šolah? Sami ste mnenja, da hočete biti vpleteni v to, kaj vaš otrok počne v šoli.

Seveda želim kot starš vedeti, kaj moj otrok počne v šoli. To ni le pravica, ampak tudi odgovornost staršev. Vzgoja in izobraževanje sta skupen projekt družine in šole. Nisem pa zagovornik tega, da se starši vmešavajo v strokovne odločitve učiteljev ali da v šolo prihajajo z odvetniki. Učitelji morajo imeti strokovno avtonomijo in avtoriteto. Če jim ne zaupamo, jim pravzaprav sporočamo, da niso usposobljeni za svoje delo. Na splošno verjamem, da moramo ljudi presojati predvsem po rezultatih. Mene manj zanima, koliko časa je nekdo porabil za določeno nalogo. Pomembno mi je, da je delo opravljeno pravočasno, kakovostno in odgovorno.

Ko sem sam obiskoval šolo, bi si težko predstavljali, da bi starši zaradi vsakodnevnih šolskih vprašanj prihajali z odvetniki. Pa smo uspešno zaključili osnovno in srednjo šolo, mnogi tudi študij. Predvsem pa smo učitelje spoštovali kot strokovnjake. Svet se spreminja in prav je, da so starši danes bolj vključeni v življenje svojih otrok. Vendar mora biti odnos med starši in šolo partnerski, ne konflikten. Otroci največ pridobijo takrat, ko starši in učitelji sodelujejo ter drug drugemu zaupajo.

Kdaj pa ste sami zaznali, da se je cenjenost učiteljev spremenila? Kdaj so izgubili avtoriteto?

Težko bi navedel en sam trenutek, ko se je to zgodilo. S tem se nisem raziskovalno ukvarjal in ne bi bilo pošteno, da bi postavljal natančne časovne mejnike. Lahko pa povem svojo osebno izkušnjo. Ko sem sam obiskoval šolo, je bil učitelj za večino otrok in staršev samoumevna avtoriteta. To ne pomeni, da so bili učitelji nezmotljivi, vendar je bilo spoštovanje njihovega strokovnega dela precej večje, kot ga pogosto zaznavam danes. Prav zato želim, da učiteljem vrnemo zaupanje, strokovno avtonomijo in družbeni ugled. Brez spoštovanega in samozavestnega učitelja namreč ni mogoče zgraditi odličnega šolskega sistema.

Stanovanjska problematika, specifično tudi pomankanje študentskih postelj. Je povišanje števila postelj lahko eno izmed meril za uspešnost mandata?

Povečanje števila študentskih postelj je zagotovo eden od pomembnih ciljev. Bil bi zelo vesel, če bi ob koncu mandata lahko pokazali konkreten napredek. Moramo pa biti pošteni do javnosti. Pri stanovanjskih projektih, pa naj gre za študentske domove ali druga stanovanja, rezultati praviloma niso vidni čez noč. Od umeščanja v prostor, priprave projektne dokumentacije, pridobivanja dovoljenj do same gradnje pogosto mine več let, včasih tudi skoraj desetletje. Zato uspešnosti ne bi meril zgolj po številu novih postelj, ki bodo dokončane v tem mandatu. Pomembno bo tudi, koliko projektov bomo pripravili, koliko postopkov bomo pospešili in koliko ovir bomo odstranili, da se bo gradnja dejansko lahko začela.

Če bomo uspeli skrajšati postopke in zagnati projekte, bodo največji učinki vidni v naslednjih letih. To ni prelaganje odgovornosti, ampak realnost velikih infrastrukturnih projektov. Naša naloga je, da postavimo temelje za dolgoročno izboljšanje dostopnosti študentskih nastanitev.

Kaj pa so tisti infrastrukturni projekti v izobraževalni sferi, ki ste si jih zadali na ministrstvu? Lahko tu govoriva o specifičnih projektih?

Potreb je veliko več, kot jih lahko rešimo v enem mandatu, zato bomo morali postaviti jasne prioritete. Na področju osnovnega šolstva vidim enega največjih izzivov v podružničnih šolah. Njihova vloga pogosto presega zgolj izobraževanje. V številnih krajih so pomembno središče družbenega življenja lokalne skupnosti. Prav zato me skrbi, da pri razpisih za gradnjo ali obnovo pogosto ostanejo prezrte. Tudi na to bomo morali biti v prihodnje bolj pozorni.

Na področju visokega šolstva pa so potrebe bistveno večje od trenutnih proračunskih možnosti. Nedavno sem pregledal podatke o investicijah iz integralnega državnega proračuna v univerzitetno in raziskovalno infrastrukturo. Ta sredstva so razmeroma skromna, medtem ko je bila večina večjih naložb v preteklih letih financirana iz evropskih kohezijskih sredstev.

V prihodnjih letih bo zato zelo pomembno, kakšna bo nova evropska kohezijska politika in kakšne možnosti financiranja bo ponudila. Potreb je ogromno. Že samo v vzhodni kohezijski regiji bi lahko našteli za približno četrt milijarde evrov kakovostnih projektov na področju univerzitetne in raziskovalne infrastrukture. Zato se bomo že zdaj aktivno vključili v pripravo novega programskega obdobja. Če želimo biti uspešni, moramo imeti projekte pripravljene pravočasno in biti pripravljeni izkoristiti vsako razvojno priložnost, ki jo bodo ponudili evropski in nacionalni viri.

Ponovno se tu lahko vrneva v domače Novo mesto. Eden večjih projektov, na katere se polaga upe, je zagotovo novomeški kampus?

Novomeški kampus je nedvomno pomemben razvojni projekt. Vendar mora tudi zanj veljati enako kot za vse druge infrastrukturne pobude v Sloveniji. Univerza v Novem mestu bo svoje razvojne potrebe predstavila ministrstvu, tako kot jih bodo predstavile tudi druge univerze. Naloga ministrstva je, da vse te projekte obravnava enakopravno. Potrebe bomo sistematično evidentirali, jih strokovno ovrednotili in določili razvojne prioritete glede na jasna merila ter razpoložljiva finančna sredstva.

Kot minister ne želim obljubljati projektov zgolj zato, ker prihajajo iz mojega domačega okolja. Želim, da imajo kakovostni projekti možnost uspeha ne glede na to, iz katerega dela Slovenije prihajajo.

V pogovoru ste omenili podrazvitost vzhodnega dela. Kje vidite ključne izboljšave v teh regijah? 

Novo mesto je v tem pogledu nekoliko posebna zgodba. Gre za eno gospodarsko najuspešnejših občin v Sloveniji, hkrati pa leži v vzhodni kohezijski regiji. To pomeni, da ima močno gospodarstvo in razvojni potencial, obenem pa lahko koristi tudi evropske kohezijske mehanizme. To je velika razvojna prednost. Ko pa govorimo o vzhodni kohezijski regiji kot celoti, so razlike med posameznimi območji precejšnje. Nekatera se razvijajo zelo uspešno, druga se že vrsto let srečujejo z razvojnimi izzivi. Prav zato potrebujemo premišljen in ciljno usmerjen regionalni razvoj.

Na področju mojega resorja vidim največ priložnosti v nadaljnji krepitvi izobraževalne, raziskovalne in inovacijske infrastrukture. Močne univerze, raziskovalni zavodi ter tesno sodelovanje z gospodarstvom ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in pomagajo zadržati mlade v regiji. V prihodnjih mesecih bomo zelo pozorno prisluhnili tudi pobudam iz različnih delov Slovenije. Želim si, da razvojnih odločitev ne bi sprejemali izključno iz Ljubljane, ampak na podlagi dejanskih potreb posameznih regij.

Dotaknila sva se tematik, ki zahtevajo medresorsko sodelovanje ministrstev. Kakšen je bil do zdaj vaš dialog z ministrom za notranje zadeve Francijem Matozem in ministrico za demografijo, družino in socialne zadeve Matejo Ribič?

V prvem mesecu mandata smo se predvsem posvečali spoznavanju resorjev in reševanju najbolj nujnih vprašanj, ki so nas pričakala ob prevzemu ministrstev. Zato je bilo veliko pogovorov. Moram reči, da sem bil prijetno presenečen nad načinom komuniciranja v vladi. Smo ekipa, veliko komuniciramo in odnosi so zelo neposredni. Sam to razumem kot pomembno prednost, saj se zahtevni medresorski projekti lahko uspešno izvajajo le tam, kjer obstaja medsebojno zaupanje in pripravljenost na sodelovanje. Na koncu namreč državljanov ne zanima, katero ministrstvo je za nekaj pristojno. Zanima jih predvsem, ali država zna njihove težave učinkovito rešiti. Zato verjamem, da je dobro medresorsko sodelovanje eden ključnih pogojev za uspešno delo vlade.

Kaj pa je bila v prvem mesecu tista stvar, ki vas je nekoliko senzacionalistično, najbolj šokirala pri stanju izobraževalnega sistema?

Pravzaprav nič.

Kaj pa pogovori v Novem mestu, z županom Gregorjem Macedonijem in vršilcem dolžnosti rektorja Univerze v Novem mestu Janezom Povhom?

Z obema se poznam že desetletja. Novo mesto je majhno in vsi aktivni se dobro poznamo.

Pred zaključnim vprašanjem nekaj lažjih, bolj domačnih vprašanj. Kateri del Dolenske vam je najbolj pri srcu?

Novo mesto. V Novem mestu sem bil rojen, v Novem mestu sem bil vzgojen. Vmes sem živel marsikje, obiskal že preko sedemdeset držav, ampak verjamem, da bom enkrat v Novem mestu tudi pokopan.

Stvar, ki jo enačite z Dolenjci in stvar, ki je neupravičen stereotip?

Če vprašate ljudi iz drugih delov Slovenije, bodo verjetno najprej omenili cviček. V šali mu kdo še vedno reče tudi »najboljši kis na svetu«. Mislim pa, da je veliko teh stereotipov nastalo pri ljudeh, ki današnjega cvička že dolgo niso poskusili. Sam kot ljubitelj kulinarike in gastronomije ob prostem času organiziram različne kulinarične dogodke, na katerih pogosto ponudim tudi cviček. Odziv je skoraj vedno enak – ljudje so prijetno presenečeni. Cviček se je v zadnjih desetletjih precej razvil. Današnji najboljši cvički so elegantni, lahkotni, sveži in zelo lepo spremljajo hrano.

Druga stvar, ki jo ljudje hitro povežejo z Dolenjsko, je naš naglas. Sam ga nikoli nisem skrival in ga tudi ne nameravam. Če so Štajerci ponosni na svojo štajerščino in Primorci na svojo primorščino, je prav, da smo tudi Dolenjci ponosni na svojo dolenjščino. Še posebej zato, ker dolenjščina ni enotna. Že na razmeroma majhnem prostoru najdemo zelo različne govore. Moja mama prihaja iz Mirnske doline, kjer je dolenjski govor drugačen in izrazitejši kot pri nas v Novem mestu. Prav ta raznolikost je del bogastva naše regije in naše kulturne dediščine.

Ko bi nekoga povabili v naše kraje, kaj bi obiskali, kaj bi jedli in popili? 

V zadnjih letih sem začel precej pogosteje vabiti prijatelje in poslovne partnerje v Novo mesto in na Dolenjsko. Prepričan sem, da je to ena najlepših in hkrati še vedno nekoliko premalo odkritih slovenskih regij. Obisk bi začel s sprehodom po starem mestnem jedru, ob reki Krki, nato pa bi goste popeljal tudi v okoliške vinorodne kraje. Dolenjska ponuja odlično kombinacijo naravne dediščine, zgodovine, gastronomije in gostoljubnosti.

Ko gre za kulinariko, bi jim ponudil predvsem tradicionalne dolenjske jedi v sodobni izvedbi ter seveda kakovosten cviček. Še vedno sem presenečen, kako hitro se predsodki o cvičku razblinijo, ko ljudje poskusijo najboljše primerke današnje pridelave. Pred nekaj leti sem v starem mestnem jedru prenovil tudi prostor nekdanje kitajske restavracije, kjer občasno gostim prijatelje in poslovne partnerje. Ker zaradi drugih obveznosti nimam časa za gostinsko dejavnost niti nimam za potrebnih znanj, je ta prostor namenjen predvsem zasebnim srečanjem. Morda je prav zato vzdušje vedno toliko bolj sproščeno in pristno.

Številni Novomeščani pravijo, da je mestno jedro mrtvo, da zamira. Tudi vi mislite enako?

Mislim, da se v Novem mestu veliko dogaja, čeprav se lahko vedno dogaja še več. Ne strinjam pa se s pogostim vprašanjem, kaj bo za to naredila občina. Po mojem mnenju občina že veliko vlaga v oživljanje mestnega jedra. Še več pa bi lahko dosegli, če bi Novo mesto v večjem številu ponovno odkrili tudi Novomeščani in prebivalci širše okolice. V zadnjih dvanajstih letih je Novo mesto doživelo izjemno preobrazbo. Mestno jedro je postalo urejeno, prijetno in zelo privlačno za življenje. Oblikovane so številne pešpoti, ki jih tudi sam pogosto uporabljam. Zame je ena največjih kakovosti življenja prav to, da lahko iz doma v minuti prideš na lepo prenovljen Glavni trg, le nekaj minut pozneje pa se že sprehajaš po Ragovem logu. Malo je mest, ki imajo tako lepo povezano kulturno dediščino, reko in naravo.

Posebej pa sem vesel, da živim v delu starega mestnega jedra, kjer lahko ob odprtem oknu zaspim in se zbudim ob šumenju Krke, ki se preliva skozi Seidlov jez. To je privilegij, ki ga človek začne zares ceniti šele, ko ga vsak dan živi.

Ko se v zaključku mandata ponovno srečava, kaj bodo merila za uspešnost vašega mandata?

Izpolnitev mojega poglavja koalicijske pogodbe je osnovna metrika. Ta koalicijska pogodba je kakovosten dokument, tudi na področju izobraževanja, znanosti in mladine. Če bom izpolnil zaveze, bom lahko rekel, da sem dobro delal.