Ob intenzivni gobarski sezoni na Zavodu za gozdove Slovenije opozarjajo na gozdni bonton.
Ko se začne intenzivna gobarska sezona, gozdovi privabijo številne nabiralce. A na Zavodu za gozdove Slovenije opozarjajo, da gobe niso le nekaj, kar iz gozda odnesemo v košari, ampak so pomemben del gozdnega ekosistema.
Glive razgrajujejo odmrlo snov, drevesom pomagajo pri oskrbi z vodo in hranili, predstavljajo hrano živalim in sodelujejo pri kroženju snovi v naravi. Nekatere vrste so za preživetje dreves nepogrešljive, druge pa povzročajo bolezni gozdnega drevja in lahko vplivajo tudi na kakovost lesa.
»Gozdovi niso zgolj zbirka dreves. So kompleksni ekosistemi,« poudarja revirni gozdar kranjske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije Rok Debeljak.
Posebej pomembno mesto imajo po njegovih besedah mikorizne glive, brez katerih bi gozdni ekosistemi delovali precej slabše.
Goba je le del tistega, kar se skriva pod zemljo
Kar gobarji vidimo in nabiramo nad zemljo, je pravzaprav le del glive. Goba je pogosto njeno plodišče, namenjeno predvsem razmnoževanju, večina glive pa ostaja skrita v podlagi.
Sestavljajo jo drobne nitke oziroma hife, ki tvorijo micelij oziroma podgobje. Prav s podgobjem je povezan celoten gozdni ekosistem.
Glive so tudi zelo občutljive na spremembe v okolju, med drugim na onesnaženje, vlago, pH tal in spremembe v rastlinstvu. Njihova prisotnost ali odsotnost je zato lahko pokazatelj stanja gozdnega ekosistema, številne redke vrste pa uspevajo le v nedotaknjenih ali sonaravno gospodarjenih gozdovih.
Pod zemljo nastaja nekakšen »gozdni internet«
Ena ključnih nalog gliv je razgrajevanje lesa, listja, odmrlih živali in druge organske snovi. S tem omogočajo vračanje hranil v naravni krog. Brez njihovega dela bi se v gozdu kopičili nepredelani ostanki, tla pa bi postopoma izgubljala rodovitnost.
Druga pomembna naloga so mikorizne povezave med glivami in koreninami dreves. Drevo glivi zagotavlja sladkorje, ki jih proizvede s fotosintezo, gliva pa drevesu v zameno omogoča boljši dostop do vode in mineralov.
Takšne glive, med katerimi so tudi jurčki, lisičke in golobice, s podzemnimi mrežami povezujejo različna drevesa in omogočajo prenos hranil med njimi. Nekateri znanstveniki takšne povezave po besedah Debeljaka opisujejo celo kot »gozdni internet« oziroma »Wood Wide Web«.
Gob ne jedo le ljudje
Pomemben del prehrane so tudi za številne prostoživeče živali. Z gobami se prehranjujejo srnjad, jelenjad, divji prašiči, medvedi ter manjši sesalci, kot so veverice, miši in voluharji.
Živali pa gobam na neki način uslugo tudi vrnejo. Z njihovim uživanjem in poznejšim izločanjem spor prispevajo k razširjanju gob po gozdu in obnavljanju glivnih združb.
Množično gobarjenje ima tudi drugo plat
Na Zavodu za gozdove pojasnjujejo, da se pri nabiranju odstranjujejo nadzemni deli gliv, medtem ko micelij ostaja pod zemljo. Množično nabiranje pa lahko gozdnemu okolju škoduje drugače.
Večje število obiskovalcev pomeni vznemirjanje prostoživečih živali, povečan promet po gozdnih cestah pa lahko ovira lastnike gozdov in izvajanje gozdarskih del.
Največ dva kilograma na dan
Zato na Zavodu za gozdove opozarjajo na spoštovanje gozdnega bontona. Posameznik lahko dnevno nabere največ dva kilograma gob.
»Gozdni bonton zato veleva, da se moramo v gozdu obnašati kot gostje. Gozd je namreč prostor svobode, a tudi odgovornosti,« opozarja vodja Službe za varstvo gozdov na Zavodu za gozdove Slovenije Marija Kolšek.
Nabiralci naj pobirajo le gobe, ki jih poznajo in niso zavarovane, drugih pa naj ne nabirajo in predvsem ne uničujejo. Izogibajo naj se sečiščem, spoštujejo omejitve vožnje v naravnem okolju in avtomobile parkirajo tako, da ne ovirajo spravila, skladiščenja ter odvoza lesa.
Kot poudarjajo na Zavodu za gozdove, so glive mnogo več kot le jurčki, ki jih jeseni iščemo med listjem. So pomemben, večinoma neviden del sistema, ki povezuje, hrani in pomaga ohranjati gozd.
