Anuša Gaši je na poteh po Bosni posnela dokumentarni film, ki bo premierno predvajan v Novem mestu.
V Kulturnem centru Janeza Trdine bo v ponedeljek, 14. septembra, ob 18. uri predvajan dokumentarni film Sence prihodnosti.
Avtorica filma, ki je nastajal pod okriljem Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana v okviru spominskega programa »8372 živih spominov«, je Anuša Gaši.
Dokumentarni film Sence prihodnosti prinaša zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti
»Ko sem se konec leta 2024 pridružila projektu Srebrenica: 8372 živih spominov, ki že vrsto let poteka pod okriljem Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana, sem bila prepričana, da je vsaj tisto, kar so dokazala sodišča, nesporno. Da skratka vemo, kaj se je v Srebrenici zgodilo, kdo je izvajal nasilje, kdo je zaradi tega trpel in umrl,« nam je zaupala Gaši.
Filmski premieri v Kulturnem centru Janeza Trdine bo sledil pogovor s tremi gosti:
- izr. prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik, sociologinjo in znanstveno svetnico na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU;
- Manco Švara, jungovsko analitičarko in psihoterapevtko ter ustanoviteljico Zavoda Epiona;
- Matjažem Štihom, profesorjem zgodovine na Gimnaziji Novo mesto.
Vstop bo prost.
Film je posnela na poteh po Bosni, zanimala je ni le Srebrenica
O ozadju filma in njegovem nastajanju je dejala: »Skozi pogovore, raziskovanje in obiske krajev zločinov sem spoznala, kako zelo sem se motila in kako živa je marsikje, zlasti pa v srbskem delu Bosne in Hercegovine, misel, da zgodovinska dejstva po potrebi zrelativiziramo, omilimo ali celo potvorimo. Zato je zelo pomembno, da o tem govorimo – tudi zaradi generacij, ki vojne niso doživele, a živijo z njenimi posledicami.«
Film je ustvarjala na poteh po Bosni: »Enako kot genocid v Srebrenici me je zanimalo to, kar se je tri leta pred njim dogajalo v okolici Prijedora, v zloglasnih koncentracijskih taboriščih Omarska, Trnopolje in Keraterm.«
»Prijedorske žrtve so ostale v senci srebreniških. Tudi sodišča v zločinih, storjenih zoper civiliste nesrbske narodnosti, niso dokazala genocida, kljub temu pa je bilo trpljenje žrtev neizmerno. Tudi danes večina preživelih živi v strahu in brez občutka varnosti pred roko oblasti. Mnogi, ki so bili v taboriščih, denimo prejemajo račune za tako imenovano »organizirano namestitev«, kot oblasti v Republiki Srbski danes cinično poimenujejo njihovo bivanje v taboriščih.«
»V filmu govorijo ljudje, ki so preživeli taborišča in genocid, človek, ki že desetletja pomaga iskati in identificirati žrtve, ter dekle, ki danes odrašča v globoko razdeljeni Srebrenici. Njihovim pripovedim sem želela predvsem dati prostor, da jih slišimo in razumemo,« je še izpostavila.
