Kočevski ravnatelji kritični do odprave devetletke: »Napoved je tako neargumentirana, da jo je težko jemati resno«

Napovedana odprava devetletke in prehod na sodobno osemletno osnovno šolo je v zadnjih dneh dvignila precej prahu. Po načrtih bi sedanji prvi razred nadomestil obvezni program za šestletnike, ki bi se lahko izvajal v vrtcih ali osnovnih šolah, spremembe pa naj bi se začele uvajati že v šolskem letu 2028/29.

Kaj bi tako velika sprememba pomenila v praksi in ali bi res pripomogla k boljšemu znanju otrok? Za mnenje smo vprašali ravnatelje treh kočevskih osnovnih šol - Petra Pirca z Osnovne šole Zbora odposlancev, Darjo Delač Felda z Osnovne šole Ob Rinži in Natašo Mavrin Corl z Osnovne šole Stara Cerkev.

Njihova stališča imajo precej skupnega, predvsem pa opozarjajo, da za zdaj manjka tisto najpomembnejše - jasna strokovna utemeljitev, kaj naj bi z reformo sploh dosegli.

»Devet razredov spremeniti v osem ne bo dovolj«

Ravnatelj OŠ Zbora odposlancev Peter Pirc pozdravlja dejstvo, da se je odprla razprava o spremembah slovenskega šolstva, saj tudi sam že dolgo opozarja, da sistem potrebuje prilagoditve in premislek. Toda zgolj sprememba števila razredov po njegovem ne bo rešila težav.

»Ključno je, kaj bomo vsebinsko spremenili - kakšno znanje bomo zahtevali, kakšne delovne navade bomo razvijali in kakšno mesto bomo v sistemu ponovno namenili učitelju.«

Če bi osemletka pomenila zahtevnejšo, jasnejšo in bolje organizirano šolo, je po njegovem predlog vreden razprave. Toda ta mora biti strokovna in vključevati vse deležnike, »ne solo akcij političnih odločevalcev«.

Tudi o vplivu reforme na znanje učencev je za zdaj previden.

»Prepričan sem, da znanja ne bomo izboljšali samo tako, da devet razredov spremenimo v osem.«

Potrebujemo jasne standarde znanja, kakovostne in manj obširne učne načrte, zgodnje opismenjevanje in več odgovornosti učencev za lastno delo, poudarja. Obenem pa učitelja, ki mu sistem zaupa in mu omogoča, da od učenca znanje tudi zahteva.

»Otroci prihajajo v šolo vse manj jezikovno opremljeni«

Še bolj neposredna je ravnateljica OŠ Ob Rinži Darja Delač Felda, ki napovedano odpravo devetletke ocenjuje kot nerealno in nepotrebno.

Sprašuje se predvsem, kako naj bi skrajšanje osnovnošolskega izobraževanja za eno leto rešilo upad bralne pismenosti in temeljnih znanj slovenskih učencev. Težave, ki jih opažajo v šolah, so po njenem precej globlje.

»Otroci doma več ne berejo knjig, v domačem okolju in v prostem času uporabljajo telefone, vizualne informacije in kratka sporočila, ki niso v knjižnem jeziku, po novem pa tudi 'izkoriščajo' možnosti, ki jih nudi umetna inteligenca.«

Obenem se po njenih besedah doma z otroki vse manj bere in pogovarja, zaradi česar »prihajajo otroci v šolo vsako leto vse manj jezikovno opremljeni«.

Posledice slabe bralne pismenosti se nato kažejo tudi pri drugih predmetih, saj imajo učenci težave že pri razumevanju zastavljenih vprašanj.

»Zato menim, da uvedba osemletke ni strokovno utemeljena in tudi ni strokovno utemeljena odprava devetletke.«

»Napoved je tako nenadna in neargumentirana, da jo je težko jemati resno«

Podobno kritična je ravnateljica OŠ Stara Cerkev Nataša Mavrin Corl.

»Napoved o odpravi devetletke je tako nenadna in neargumentirana, da jo je težko jemati resno.«

Spominja, da je Slovenija za prehod iz osemletne v devetletno osnovno šolo potrebovala več kot desetletje strokovnih razprav, pilotnih uvajanj, prilagajanja prostorov, izobraževanja kadra in postopnega vključevanja generacij. Zato se ji zdi pričakovanje, da bi zdaj lahko v kratkem času izvedli reformo v nasprotno smer, brez jasnih ciljev in širokega strokovnega soglasja, iluzorno.

»Trenutno ni predstavljenega niti enega strokovnega argumenta, ki bi utemeljeval, zakaj bi osemletna šola prinesla boljše znanje ali večjo kakovost izobraževanja.«

Pred razpravo o spremembi bi morali po njenem najprej jasno določiti cilj osemletke, težave, ki naj bi jih ta reševala, in izboljšave, ki jih od nje pričakujemo.

Kaj pa obvezni vrtec za šestletnike?

Veliko vprašanj odpira tudi zamisel, da bi sedanji prvi razred postal obvezni program za šestletnike, ki bi se lahko izvajal v vrtcu ali osnovni šoli.

Pirc opozarja, da mora država najprej jasno povedati, kaj naj bi ta program sploh bil - vrtec ali začetek obveznega izobraževanja.

»Sam nisem zagovornik rešitev, pri katerih zabrišemo odgovornost in na koncu nihče več natančno ne ve, kaj mora otrok ob zaključku posameznega obdobja znati.«

Kot primerno rešitev pri kadrih vidi sodelovanje razrednih učiteljev in vzgojiteljev, saj imata oba profila različna, a dragocena strokovna znanja.

»Reforma nikakor ne sme razvrednotiti enega poklica na račun drugega.«

Delač Felda meni, da bi moral biti obvezni vrtec za šestletnike, če bo uveden, izvajan v vrtcih, kjer bi program izvajale vzgojiteljice. Na OŠ Ob Rinži vrtca trenutno nimajo, zato bi morali za njegovo izvajanje preurediti šolske prostore.

Mavrin Corl pa opozarja, da vrtec in šola nista eno in isto.

»Vrtec ni šola, vzgojitelji niso učitelji, prostori niso zasnovani enako, cilji pa so razvojni, ne izobraževalni.«

Na OŠ Stara Cerkev bi izvajanje takšnega programa zahtevalo obsežne posege - od prilagoditev sanitarij in igralnic do opreme, zunanjih površin in varnostnih standardov.

Kdo bo plačal prilagoditve?

Prav prostorska in finančna plat reforme je še eno od velikih odprtih vprašanj.

Pirc trenutno niti ne more oceniti, ali bi OŠ Zbora odposlancev program lahko izvajala v obstoječih prostorih, saj še niso znani prostorski standardi in normativi.

Opozarja tudi na vprašanje financiranja, saj plače vzgojiteljev zagotavljajo občine, zato ga zanima, ali bi prenos prvega leta izobraževanja pomenil tudi prenos dodatnih stroškov nanje.

»Reforma ne more biti zamišljena na državni ravni, njen finančni in prostorski problem pa nato prepuščen posameznim šolam in občinam.«

Leto 2028? »Absolutno prekratek rok«

Pri enem vprašanju so si sogovorniki še posebej blizu - začetek izvajanja reforme v šolskem letu 2028/29 se jim glede na trenutno predstavljene informacije ne zdi realen.

»Časovni rok je po mojem mnenju absolutno prekratek,« pravi Pirc. Če naj bi reforma leta 2028 kakovostno zaživela, bi morali biti po njegovih besedah že do leta 2027 znani koncept, zakonodaja, programi, normativi, financiranje in model prehoda.

»Pri tako veliki sistemski spremembi bi moral biti kriterij kakovost priprave, ne pa politično določen datum.«

Delač Felda ocenjuje, da reforma do šolskega leta 2028/29 ni izvedljiva, če želijo odločevalci pred uvedbo dejansko slišati in upoštevati strokovnjake s področja izobraževanja. Tudi Mavrin Corl ob odsotnosti strokovnih analiz, pilotnih projektov, prostorskih in kadrovskih načrtov ter jasnih ciljev napovedani začetek označuje za nerealističen.

»Šola ne more postati samopostrežna trgovina«

Pred morebitnim začetkom reforme bo tako treba odgovoriti še na dolgo vrsto vprašanj: kaj je njen cilj, kakšni bodo učni načrti in standardi znanja, kdo bo izvajal program za šestletnike, kakšni bodo kadrovski in prostorski normativi, kdo bo vse skupaj financiral ter kako bo potekal prehod med sistemoma.

Pirc ob tem odpira še širše vprašanje odgovornosti v slovenskem šolstvu.

»Šola ne more postati samopostrežna trgovina, v kateri vsakdo izbere samo tisto, kar mu ustreza, od učitelja pa pričakujemo, da bo izpolnil vse želje. Učitelj mora ponovno dobiti strokovno avtoriteto, učenec odgovornost za svoje delo, starši pa morajo biti partner šole, ne njen nadzornik ali naročnik storitve.«

In prav tu je po njegovem bistvo razprave, ki presega vprašanje, ali bo osnovna šola trajala osem ali devet let.

»Vprašanje je, koliko znanja, odgovornosti, samostojnosti in delovnih navad bo imel učenec, ko bo osnovno šolo končal.«

Če bo reforma spreminjala zgolj organizacijsko strukturo in poimenovanja, opozarja Pirc, bistvo slovenskega šolstva ne bo nič drugačno.

»Zadeve so bile samo navržene v desetih točkah in nikakor strokovno obrazložene. Sistemske spremembe se ne izvajajo tako, nikakor.«