Zaključil se je prvi Filmski festival Bele krajine.
Bela krajina je junija 2026 pisala zgodovino. Prvič se je v njeno srce naselil mednarodni filmski festival – dogodek, ki ni prinesel le vrhunskih filmov, ampak tudi pogovore, razmislek in tisto pravo festivalsko vzdušje, ki ga ni mogoče načrtovati, ampak nastane sam od sebe.
Rdeča nit festivala je bila družbena odgovornost
Družbena odgovornost – rdeča nit letošnjega festivala – je zahtevna, celo težka tema. A prav zato je izjemno pomembna. Verjamejo, da je film najmočnejše orodje, ki ga imamo, da odpremo vprašanja, ki bi jih včasih najraje zanemarili. Zato so želeli predvajati žanrsko raznolike filme – nekatere lahkotnejše, druge težje, a vse vrhunske.
Od animiranih zgodb za otroke do vojnih dokumentarcev, od črnohumorne komedije do punkovskega upora – vsak film je na svoj način odpiral vprašanje, kaj pomeni biti odgovoren do sočloveka, do skupnosti, do prihodnosti. In vsak je gledalca pustil z mislijo, ki je ni mogel kar odložiti ob odhodu iz dvorane.
Zgodbe so zaživele na filmskem platnu najprej v Metliki, kjer je Zavod Metlika s pomočjo koordinatorja Jana Baumana projekcije posvetil protivojni tematiki. Metliški festival protivojnega filma, ki se je z večerom protivojnega filma (koncertom Janija Kovačiča in projekcijo filma Življenje je lepo) začel že prejšnje leto, se je letos v celoti priključil Filmskemu festivalu Bele krajine pod koordinacijo Kulturnega centra Semič.
V treh večerih so se zavrteli trije dokumentarni filmi, ki so nas vsak na svoj način soočili s krutostjo vojn in z vprašanjem, kaj pomeni pričevati, ko so druge oči zaprte. Najprej je bil na vrsti film Oči in ušesa Boga – slovenski dokumentarec, ki skozi osebno angažiranost avtorja razkriva realnost pozabljenih konfliktov in pomen pričevanja ter pogovor z režiserjem Tomom Križnarjem.
Sledil je film Sarajevo safari, provokativen film o obleganju sarajevskih ulic, ki odpira neprijetna vprašanja morale in odgovornosti – po njem so se pogovarjali z režiserjem Miranom Zupaničem, ki je delil ne le ozadje nastajanja filma, ampak tudi svojo osebno izkušnjo z vojno, ki še danes odmeva.
Zadnji metliški večer pa je pripadel filmu Glas Hind Radžab, pretresljivi zgodbi otroka, ujetega v vojno realnost, ki razkriva, kako sistem pogosto ne zmore zaščititi najranljivejših. Metlika je postavila temelj – opomin, da film ni le umetnost, ampak tudi odgovornost.
Festival se je 19. junija nadaljeval v Semiču, kjer so ga tudi uradno otvorili
Kulturni center Semič in Semiški park sta za tri dni postala odprta dnevna soba Bele krajine – prostor, kjer so se pod zvezdami prepletali film, glasba, pogovori in druženje.
Uvodni nagovor so podali trije ključni akterji, brez katerih festival ne bi zagledal luči sveta: dr. Jaka Jarc, direktor Kulturnega centra Semič, dr. Marjetka Pezdirc, direktorica Kulturnega doma Metlika, in Rebeka Bratož Gornik, koordinatorka semiškega festivala. Skupaj so odprli vrata dogodku, ki bo po njihovih besedah postal nova belokranjska filmska tradicija.
Petkov poletni večer je po otvoritvi začaral še z umetnostjo drugačne vrste. V parku je zaigral Jazz trio dijakov Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod mentorstvom profesorja Milana Stanisavljevića s pevko Tjašo Rauter, pianistom Markom Virantom in basistom Filipom Kacinom. Z izvajanjem znane glasbe iz filmov in večno zelenih melodij so ustvarili vzdušje, ki je pospremilo obiskovalce v kontemplacijo filmske umetnosti.
V Semiču trije celovečerni filmi
V treh dneh so v Semiču predvajali šest celovečernih filmov – vsakega v svojem žanru, a vse povezane z rdečo nitjo letošnjega festivala: družbeno odgovornostjo.
Za najmlajše so izbrali animirani film Zgodbe iz čarobnega vrta, ki skozi pravljični svet uči sožitja z naravo, in mladinski film Rocca spreminja svet, zgodbo o pogumni deklici, ki dokaže, da lahko tudi otrok spremeni svet, če se zavzame za pravičnost, ki smo ga predvajali v sodelovanju s Filmskim tednom Evrope.
Za odrasle pa so pripravili črno-humorno komedijo Južina hrvaškega režiserja Anteja Marina, ki na ironičen način odpira vprašanja morale v večstanovanjski zgradbi v Splitu, ter pretresljivi vojni dokumentarec Viktor, ki nas je soočil z grozotami ukrajinske vojne, a hkrati pokazal neverjetno človečnost sredi uničenja.
Sobotno popoldansko dejavnost so začeli v sodelovanju s Klubom belokranjskih študentov, ki so pripravili Pub Kviz na temo kina. V kvizu je sodeloval tudi gost večera, odlični režiser Andrej Košak.
Eden najbolj pričakovanih filmov je bil morda dokumentarec Punk pod komunističnim režimom. Po projekciji so se z režiserjem Andrejem Košakom pogovarjali o uporništvu, o nihilizmu, ki zaznamuje današnjo mladino, in o duhu časa, ki ga je punk v osemdesetih naredil za glas generacije, ki se je upirala sistemu.
Razmišljali so tudi o tem, kako politični sistemi vplivajo na mlade – nekoč in danes – in ali je današnja apatija res kaj drugega kot drugačna oblika upora. Pogovor je bil iskren, neposreden in poln vprašanj, ki so ostala odprta še dolgo po tem, ko so ugasnili luči.
Nedelja je bila posvečena tistim, ki so najbližje – belokranjskim ustvarjalcem
Pridružili so se jim mladi avtorji Filmskega tabora Kolpa z mentorico Majo Pavlin ter vodja kulturnega doma Črnomelj Nastasja Schweiger, mentorica iz Osnovne šole Metlika Duška Vlašič ter Alenka Misja iz Belokranjskega muzeja, ki z mladimi veliko delata na področju animiranega filma. Skupaj so predstavili kratke filme in animacije, dokaz, da filmska ustvarjalnost v Beli krajini že dolgo živi v šolah, muzejih in taborih.
Zadnji večer so pospremili s projekcijo pseudo dokumentarca Volite mene, ja vas imam rad belokranjske režiserke Maje Weiss po duhoviti predlogi izpod peresa Matjaža Rusa. Film iz leta 1990 z ironijo in pronicljivostjo prikazuje volilno kampanjo Luigija (ki je igral sam sebe) – zgodbo, ki ostaja v marsičem aktualna tudi danes.
Po projekciji so se z Majo Weiss pogovarjali o tem, zakaj je treba ostati kritičen, o spominih na Metliko in o nastajanju filma na 16 mm traku. Njen izkušen in oster pogled, je postavil piko na i celotnemu festivalu.
Kdaj bo naslednji festival?
Prvi Filmski festival Bele krajine je uspel in že nosi v sebi obljubo, da bo rasel – iz leta v leto, iz zgodbe v zgodbo. Povezoval bo lokalno in mednarodno, sodobno in kolektivno, umetnost in življenje. In spodbujal bo razmislek in dialog ljubiteljev filma vseh generacij.
Kdaj bo naslednji? Termin kmalu sporočijo. A eno je gotovo: prihodnje leto se ljubitelji filma spet srečajo v Beli krajini. Ker si dobre zgodbe zaslužijo nadaljevanje.
