Prometna nesreča mu je pred več kot tremi desetletji za vedno spremenila življenje. Danes pravi, da brez nje ne bi postal slikar, ne bi prepotoval sveta in ne bi odkril talenta, za katerega prej sploh ni vedel, da ga ima.
Če bi Željka Vertlja srečali prvič, bi verjetno najprej opazili voziček, ki že več kot tri desetletja nadomešča njegove noge. Morda bi pogled obstal tudi na njegovih rokah, ki jih je zaznamovala huda poškodba. A že po nekaj minutah pogovora postane jasno, da ga ne določajo ne voziček ne invalidnost. Določata ga njegova vedrina in neverjetna sposobnost, da v dogodku, ki bi marsikoga zaznamoval za vse življenje, še danes vidi nekaj dobrega.
A tisto, kar pri njemu najbolj pritegne pozornost, ni nič od naštetega, pač pa poseben talent. Željko slika. In to z usti.
Njegove slike so polne svetlobe, živih barv in optimizma. Ob njih bi težko ugibali, da jih ustvarja človek, ki je pred več kot tremi desetletji doživel prometno nesrečo, ki mu je življenje obrnila na glavo. Še težje pa bi verjeli, da o tej nesreči danes govori kot o prelomnici, ki mu je odprla povsem nov svet.
Srečno naključje v hudi nesreči
»Pred 33 leti sem imel nesrečo. Takrat sem imel star avto, ki se je pogosto kvaril. Neko sončno zimsko soboto sva se s prijateljem dogovorila, da ga popraviva. Proti večeru nama je uspelo. Vsa navdušena sva šla na vožnjo okoli vasi. Avto je tekel kot namazan. Ko sem se sam odpravljal domov, mi je zunaj vasi začelo avto zanašati. Nisem ga mogel več obvladati in zdrsnil sem v dolino. V trenutku se mi je svet postavil na glavo in začelo se je popolnoma drugačno življenje,« pripoveduje.
Sledili so strah, negotovost, vprašanja in sprejemanje nove realnosti: »Šel sem skozi vse faze. Strah, upanje, sprijaznitev. In vprašanje, kaj pa zdaj?«
Toda danes na tisti dogodek gleda drugače kot večina ljudi. Pravi, da mu je nesreča vzela veliko, a mu je hkrati nekaj zelo pomembnega tudi dala.
»Ko pogledam nazaj, vem, da človek iz sebe lahko izvleče marsikaj. Zase vem, da brez te nesreče ne bi razvil slikarskega talenta. Brez nesreče ne bi bil to, kar sem. Zvečer bi ob tretji pivi modroval o politiki v vaški gostilni in se zjutraj s težko glavo odpravljal na šiht. Nesreča me je spremenila. Trdno sem prepričan, da na bolje.«
»Prej nisem bil za nikamor«
Ko to izgovori, se nasmehne. Ni grenkobe, ni obžalovanja, le nekakšna življenjska modrost človeka, ki je imel dovolj časa za razmislek. Pri tem je pomembno vlogo odigral pokojni slikar Vojko Gašperut, eden najbolj znanih slovenskih umetnikov, ki je ustvarjal z usti in nogami. Prav on mu je odprl vrata v svet slikarstva.
Željko je dobil mednarodno štipendijo, se vključil v mednarodno združenje umetnikov, začel razstavljati, potovati in ustvarjati. Njegov talent je dobil prostor.
»Zgleda, da se je moralo tako zgoditi. Pred nesrečo nisem bil za nikamor, nesreča je iz mene naredila slikarja. Srečno sem se ponesrečil ob pravem času.«
Največji ponos niso slike, ampak sinova
Čeprav je ustvaril številna likovna dela in razstavljal doma ter v tujini, se njegov obraz najbolj razsvetli, ko pogovor nanese na družino, predvsem na sinova.
»Že pred nesrečo sem bil ločen, a sem kljub temu in kljub invalidnosti otrokoma želel nuditi oporo in toplo družinsko okolje.«
Njihovi najlepši spomini so povezani z gozdovi, Grčaricami in leseno hiško, ki so jo gradili kar deset let.
»Ko so bili otroci še v osnovni šoli, smo se velikokrat zapeljali v gozd. Najprej smo naredili domače naloge, potem pa kurili ogenj, pekli klobase ali lovili ribe. V Grčaricah smo se lotili gradnje lesene hiše. Kar se je le dalo, smo naredili sami. Ob gradnji, ki je trajala deset let, smo se ogromno družili, se učili in bili na koncu ponosni, da nam je uspelo.«
Hiška tam stoji še danes in še vedno povezuje družino.
Žanjica, ki je bila v resnici sin Andrej
Med številnimi zgodbami, ki jih Željko pripoveduje z nasmehom, je tudi ena iz časov, ko je šele začenjal svojo slikarsko pot. Takrat ni bilo pametnih telefonov, interneta in digitalnih fotografij, zato si je moral pri iskanju motivov pomagati precej bolj iznajdljivo.
Za eno prvih naročil je moral naslikati žanjico. Ker ni imel primernega modela, so skupaj s sinovoma začeli razmišljati, kako bi se lotili naloge. Kmalu so prišli do sklepa, da bo za žanjico najbolje poziral kar sin Andrej.
»Oblekli smo ga v črno krilo, na glavo dali ruto, v roke pa srp in odšli na gozdno jaso ob cesti, kjer sem začel skicirati,« se danes spominja Željko.
Andreju zamisel sicer ni bila pretirano všeč. Med poziranjem je bil ves čas nekoliko nemiren, saj ga je skrbelo, da bi ga v ženski opravi opazil kdo od znancev. Njegov strah se je še povečal, ko se je z bližnje ceste nenadoma zaslišal zvok motorja.
»Bil je prepričan, da se mimo pelje njegov sošolec iz sosednje vasi, zato jo je nemudoma ucvrl v visoko steljo,« pripoveduje v smehu.
Na koncu je slika nastala, zaslužek pa so si razdelili kar na tri dele, saj je imel po Željkovem mnenju vsak svoj delež pri njenem nastanku. Takšni trenutki so mu ostali v spominu bolj kot marsikatera razstava ali priznanje. Ne zaradi slike same, temveč zaradi časa, ki ga je preživel s sinovoma in zaradi zgodb, ki še danes nasmejijo vso družino.
Dom, kamor se vedno vrača
Željko je stanovalec Doma starejših občanov Kočevje že od leta 1993. To je njegov dom, kamor se vrača po razstavah, srečanjih in potovanjih, ki jih v njegovem življenju ni bilo malo. Tu ima prijatelje, tu se počuti varno in sprejeto, predvsem pa obdano z ljudmi, ki so postali del njegovega vsakdana.
Ko ga poslušaš, hitro ugotoviš, da njegova zgodba v resnici ni zgodba o prometni nesreči, niti zgodba o invalidnosti. Je zgodba o človeku, ki je v enem samem trenutku izgubil življenje, kakršnega je poznal, nato pa iz povsem novih okoliščin ustvaril nekaj nepričakovanega. Slikarstvo mu je odprlo vrata v svet, ga popeljalo na razstave, med zanimive ljudi in v kraje, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi obiskal. Še pomembneje pa je, da mu je pomagalo odkriti del sebe, za katerega prej sploh ni vedel, da obstaja.
Tudi zato njegove slike niso temačne. Na njih ni grenkobe, ni jeze in ni samopomilovanja. Polne so svetlobe, živih barv in optimizma. Ko govori o svojem življenju, se ne vrača k temu, kaj mu je nesreča vzela, temveč k temu, kaj mu je dala. In ko mirno pove, da se je »srečno ponesrečil ob pravem času«, postane jasno, da teh besed ne izreka zaradi poguma ali želje po všečnih citatih. Izreka jih zato, ker vanje iskreno verjame.
