Obiskali smo družino Brajdič, ki je v požaru izgubila svoj dom.
Družini Brajdič je v naselju Stranska vas v neposredni bližini Novega mesta zgorela hiša. Kot navaja policijsko poročilo, so bili obveščeni o požaru lesenega bivalnega objekta. V resnici pa je šlo za nameren požar.
Gasilci so požar omejili in pogasili, poškodovan pa ni bil nihče. Vrniti so se morali še popoldan, ko se je požar ponovno pojavil. V času požara stanovalcev ni bilo doma, a ko so se vrnili, doma ni bilo več.
In zdaj, skoraj mesec kasneje? Nobene pomoči s strani države in institucij, le dobrosrčni ljudje iz okolice, ki v njihovi barvi polti ne vidijo »ciganov«, temveč ljudi. Ljudi, ki so ostali brez vsega.
Obisk družine Brajdič, ki so jim požgali hišo
Spustili so nas blizu, a prosili, da ne uporabljamo njihovih fotografij.
Zajko Brajdič pojasni, da so bili z družino v Celju na obisku, ko so jih klicali, da gori njihova hiša. »Že dva dni prej je moški grozil, da nam jo bo zažgal,« doda in pojasni ozadje dogajanja. Isti moški naj bi v preteklosti že požigal, prav v Stranski vasi in okoliških naseljih.
Na dogodek so se hitro odzvali gasilci, kriminalisti pa so ugotovili, da je šlo za vlom. »Še vedno ne vemo, kaj bo,« je dodal naš sogovornik.
»Policisti ga puščajo na svobodo in ne vemo, zakaj. Ali mogoče dela zanje? Ne vem. Kaj mu je bila na poti, živi tristo metrov stran s tremi hišami v lasti,« opiše storilca, ki je lokalnim prebivalcem predobro poznan.
»Mi si ne upamo nič, moramo biti tiho,« doda žena.
Ostali so brez strehe nad glavo, brez spominov in osnovnih potrebščin za dostojno življenje
»Vse, kar smo imeli, vse je šlo,« je dodala v solzah. Naštela je gospodinjske aparate, obleke, posteljnino, hrano in stare fotografije, ki ji pomenijo več kot vse ostalo. »Imeli smo nekaj malega privarčevanega, ostali smo tudi brez tega,« doda Zajko..
»Karitas nam je pomagal s hrano in oblačili.« se iskreno zahvali, a pri tem doda, da si brez izgubljenega štedilnika ne more pomagati veliko.
Kakšen je bil odziv institucij na njihovo stanje, jih povprašamo? »Zahtevajo papirje, ki pa jih mi ne moremo dati, ker smo v požaru izgubili vse,« pojasni in doda, da od njih želijo institucije dokumente, izpiske prejemkov in druge papirje, ki pa jih še vedno nimajo: »Ne razumem, mogoče se celo norčujejo.«
Pri eni od prijav naj bi jim odvrnili, da je izračun nove postavitve objekta predrag in naj ga poskušajo znižati. »Kam naj se obrnem brez papirjev?« nemočno doda Zajko.
»Tu živim od rojstva, kam naj grem? Tu sem se rodila in tu bom. Z otrokoma moramo dobesedno prositi naokoli,« pa dodaja njegova žena, mati dveh najstniških otrok, ki jo držita k sebi.
Vseslovenske dobrodelne akcije romske družine niso deležne
»Pomagajo nam prijatelji, a hiše nam ne morejo vrniti. Ne vem, kam naj se še obrnemo,« sporoča romska družina.
»Tega pri nas ni. Če bi želeli pomagati, bi že zdavnaj,« je direkten ob naši omembi širše lokalne pomoči, ki se zgodi, ko dom izgubi ne-romska družina. Bi bilo drugače pred lanskoletnim ubojem Aleša Šutarja in posledicam, ki so sledile dogodkom v LokalPatriotu? »Po eni strani mogoče bi, vsaj tako mislim,« odgovarja. Ob tem žena doda jasne besede: »En Rom naredi nekaj, smo krivi vsi Romi.«
Tudi sami se sprašujejo, zakaj je storilec na prostosti
»Nekateri Romi živijo dobro in lepo, ni pa to povsod,« nagovori predsodke, ki so jih deležni že leta.
Obrne se k otrokoma, ki stojita blizu požganega bivališča: »Pravijo, da se v stiski pomaga, a ni tako. Hčerka in sin potrebujeta marsikaj, potrebujeta osnove. Kaj bi centri naredili, če bi bil to eden od njih? Verjetno bi bilo v enem tednu vse urejeno.«
Za konec pa nam še enkrat ponudi svoj premislek o novomeški govorici, da je tamkajšnja policija podkupljena: »Vsi živimo v strahu pred požigalcem. Policija ne ukrepa, non stop je na prostosti. Nekaj morajo imeti skupaj.«
