Ribniška rojakinja Franja Bojc Bidovec je bila zdravnica, partizanska bolnišnična upravnica in ena najprepoznavnejših ženskih osebnosti slovenskega odporniškega gibanja.
V Nemški vasi pri Ribnici se je 26. novembra 1913 rodila Frančiška Bojc, ki jo danes poznamo predvsem kot dr. Franjo Bojc Bidovec. Njeno ime je tesno povezano s partizansko bolnišnico Franja na Cerkljanskem, vendar je bila njena življenjska pot veliko širša od vojnega obdobja.
Bila je zdravnica, ki je svoje znanje najprej pridobivala v zahtevnih študijskih razmerah, med drugo svetovno vojno pa ga uporabljala pri reševanju ranjenih in bolnih. Po vojni je nadaljevala zdravniško delo ter se uveljavila na področju ginekologije in porodništva.
Kot pojasnjuje Barbara Svetina v biografskem zapisu na portalu Obrazi slovenskih pokrajin, je Franja izhajala iz kmečke družine, osnovno šolo in en razred meščanske šole pa je obiskovala v Ribnici. Po končanem šolanju v Ljubljani se je odločila za študij medicine, ki ga je opravila v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu. Leta 1939 je v Zagrebu diplomirala iz medicine. Njena izobraževalna pot je bila za žensko iz podeželskega okolja v tistem času pomemben dosežek, saj je zahtevala veliko vztrajnosti in prilagajanja skromnim življenjskim razmeram.
Od zdravniške ordinacije do partizanskega gibanja
Po končanem študiju je Franja pridobivala praktične izkušnje v bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani. Ob začetku druge svetovne vojne je delovala tudi v Bohinjski Bistrici, nato pa se je vrnila v Ribnico, kjer je opravljala zdravniško delo. Vse bolj zaostrene vojne razmere so jo pripeljale do sodelovanja z odporniškim gibanjem, pri čemer je pomagala tudi ranjenim partizanom.
Kot navaja uradna spletna stran Partizanske bolnice Franja v predstavitvi njene življenjske poti, je jeseni 1943 postala pomočnica upravnika divizijske bolnišnice v Ribnici. Med vojno je bila zaradi svojega delovanja večkrat aretirana. Po eni od aretacij so jo Nemci skupaj z zdravnico Pavlo Jerina odpeljali v tržaški zapor, po izpustitvi pa sta se pridružili partizanom. Izkušnje iz Ribnice so bile pomemben uvod v njeno najznamenitejše življenjsko obdobje.
V začetku januarja 1944 je Franja prišla v skrito bolnišnico v soteski Pasice pri Cerknem. Bolnišnico je pred tem ustanovil zdravnik Viktor Volčjak, Franja pa je kmalu prevzela njeno vodenje. Delo je potekalo v izjemno zahtevnih okoliščinah: v odročni, težko dostopni soteski, ob pomanjkanju zdravil in medicinske opreme ter ob stalni nevarnosti, da bi sovražne sile odkrile lokacijo.
Bolnišnica, ki je postala simbol človečnosti
Partizanska bolnica Franja ni bila zgolj skrivališče za ranjence, temveč organizirana zdravstvena ustanova, ki je za svoje delovanje potrebovala zdravstveno osebje, bolničarje, kuhinjo, oskrbo in pomoč okoliškega prebivalstva. Lesene barake so postopoma razširjali, skrbeli za oskrbo bolnikov in vzpostavljali pogoje za zahtevnejše posege. Vsakodnevno delo je zahtevalo disciplino, iznajdljivost in veliko osebne požrtvovalnosti.
Kot pojasnjuje uradna predstavitev bolnišnice, je bilo v njenem osrednjem oddelku zdravljenih 578 težje ranjenih, v zunanjih oddelkih pa še približno 300 lažje ranjenih. Med oskrbovanci niso bili samo Slovenci, temveč tudi pripadniki drugih narodnosti. To kaže, da je bolnišnica kljub vojnim delitvam ohranila temeljno poslanstvo medicine: pomoč človeku, ki jo potrebuje.
Franja pri tem ni bila le zdravnica, temveč tudi vodja, ki je morala usklajevati delo osebja in skrbeti za delovanje ustanove v nepredvidljivih razmerah. Njena avtoriteta ni izhajala samo iz strokovnega znanja, ampak tudi iz odločnosti in pripravljenosti prevzeti odgovornost. Toda njena pot ni bila brez težav. Uradni zgodovinski zapis bolnišnice opisuje tudi obtožbe in sodni postopek, zaradi katerih je morala začasno zapustiti vodilno mesto. Pozneje je bila oproščena in se je vrnila k delu.
Po vojni je nadaljevala zdravniško poslanstvo
Po koncu vojne Franja ni opustila zdravniškega poklica. Delala je v vojaških bolnišnicah v Gorici, Trstu in Ljubljani, pozneje pa se je posvetila ginekologiji in porodništvu. Specializacijo je opravila leta 1954 v Beogradu. Kot navaja biografski zapis na portalu Obrazi slovenskih pokrajin, je med letoma 1967 in 1973 vodila ginekološki kabinet v vojaški bolnišnici v Ljubljani, nato pa se upokojila.
Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim je bila leta 1981 imenovana za častno občanko Ribnice. To priznanje je posebej pomembno za njen domači kraj, saj poudarja povezanost med lokalnim okoljem in osebnostjo, ki je prerasla slovenski prostor.
Franja Bojc Bidovec je umrla 26. novembra 1985 v Umagu, na svoj 72. rojstni dan. Njena življenjska zgodba je ostala prisotna tudi v slovenski kulturni in športni zavesti. Po njej se od leta 1982 imenuje Maraton Franja, množična kolesarska prireditev, ki vsako leto povezuje ljudi različnih generacij.
