Katja Pugelj je šiviljstvu predana že vse svoje poklicno življenje in v skoraj treh desetletjih je iz prve vrste spremljala, kako zelo so se spremenile naše navade. Ljudje oblačila vse redkeje popravljajo, dela pa je predvsem v toplih mesecih vse manj.
Katja Pugelj se vsak dan iz Suhe krajine približno 25 minut vozi v Kočevje. V Nami je začela delati leta 1998, sprva kot zaposlena pri takratnem lastniku šiviljstva, pozneje pa je dejavnost prevzela. Svoj samostojni podjetniški začetek beleži leta 2007.
»Na začetku je posel res dobro tekel. Dela je bilo veliko, včasih še preveč,« se spominja.
Danes je slika precej drugačna.
»Včasih so ljudje veliko več stvari prinesli popravit. Zamenjat zadrgo, zaflikat luknjo, skoraj vsak je imel kakšne hlače za zarobit. Tudi kemičnega čiščenja je bilo veliko več. Zdaj ljudje raje kupijo novo.«
Poceni oblačila so spremenila navade ljudi
Katja velik del upada povpraševanja pripisuje spremembam v načinu nakupovanja. Oblačila so danes dostopnejša kot nekoč, predvsem na spletu pa je mogoče nove kose kupiti že za zelo malo denarja.
»Na spletu je ogromno strani s poceni stvarmi. Kakovost je seveda lahko slabša, ampak ljudje pač vržejo stran in kupijo novo,« opaža.
Včasih je bilo drugače. Spletnega nakupovanja ni bilo, ponudba je bila manjša, oblačila pa so bila praviloma dražja.
»Bilo je več butikov oziroma trgovin s kakovostnejšo robo, ki tudi ni bila poceni. Kupil si manj oblačil, bolj kakovostna in dražja, zato so jih ljudje tudi raje dali popraviti, kot pa kupili nova.«
Še najbližje današnjemu spletnemu nakupovanju so bili katalogi, kot sta bila Neckermann in Quelle, se spomninja. A tudi tam nakup ni bil tako preprost in hiter kot danes.
»Prišle so te revije, nekajkrat na leto, potem si oblačila naročil po telefonu ali po pošti in čakal. Tudi po en mesec je trajalo, da si stvar sploh dobil. Pa tudi poceni ni bilo.«
Danes je odločitev drugačna. Če je mogoče nove hlače, majico ali jakno kupiti zelo poceni, se marsikomu popravilo starega kosa preprosto ne zdi več smiselno.
Kaj Kočevci še vedno prinašajo k šivilji?
Kljub temu skozi vrata Katjine delavnice še vedno prihajajo stranke z oblačili, ki jih želijo rešiti, namesto zavreči.
»Največ je krajšanja hlač, popravilo oziroma menjava zadrg na kavbojkah, jaknah in bundah. Pa kakšne luknje za popravit, ožanje, širjenje.«
Krajšanje hlač pri njej stane sedem evrov, menjava zadrge pa od deset do 20 evrov, odvisno od njene dolžine.
Več dela ima praviloma v hladnejšem delu leta. Pri dražjih zimskih kosih se ljudje namreč še vedno pogosteje odločijo za popravilo.
»Bundo, plašč ali jakno, sploh če je bila dražja, ljudje vendarle raje prinesejo popravit, kot da bi kar kupili novo.«
Zato Katja zdaj nekaj upanja polaga v jesensko menjavo garderobe.
»Zdaj bo menjava garderobe in upam, da bo stanje boljše kot zadnje mesece, ko ni bilo dela praktično nič.«
Najbolj jo skrbijo prav toplejši meseci, ko se povpraševanje močno zmanjša.
V Kočevju ni več niti trgovine z blagom
Katjino delo ni omejeno le na popravila oblačil. Če stranke prinesejo blago, jim zašije tudi prevleke za odeje in vzglavnike ali zavese. Navadne rjuhe denimo z všitjem elastike predela v napenjalne. Toda tudi takšnih naročil je danes manj.
Eden od razlogov je povsem praktičen - v Kočevju ni več trgovine z blagom.
»Včasih je bila vsaj ena, nekaj časa sta bili celo dve. Takrat so se ljudje večkrat odločali tudi za izdelavo kakšnih zaves, posteljnine. Zdaj je že blago drago, potem pa pride zraven še delo ...«
Zato ljudje tekstilne izdelke pogosteje kupijo že izdelane in jih nato prinesejo le še v prilagoditev.
Manj je tudi kemičnega čiščenja
V njeni delavnici je še vedno mogoče oddati oblačila v kemično čiščenje. Sodeluje s podjetjem iz Novega mesta, ki vsak četrtek pride po oblačila, hkrati pa pripelje tista, ki jih je odpeljalo prejšnji teden.
Če želite oblačilo oddati v čiščenje, ga je zato treba prinesti najpozneje do srede.
»Tudi tega je bilo včasih veliko več. Zdaj pridejo enkrat na teden in odnesejo, kar je, ampak stvari je bistveno manj.«
Za kemično čiščenje suknjiča oziroma ženske jakne je treba odšteti okoli 10,90 evra, pri zimskih kosih pa se cene gibljejo okoli 15 evrov.
Šivala je tudi oblačila za televizijske obraze
Šiviljstvo za Katjo ni le delo, ki se ga je priučila med potjo. Po poklicu je šivilja, šolala pa se je v Ljubljani. Kot dijakinja je dobila tudi precej posebno priložnost.
»Za 14 dni so najboljše poslali na prakso na RTV. Tam so šivali oblačila za oddaje, tudi za Mišo Molk, Sašo Einsiedler ...«
Pozneje je delala v nekdanjem ljubljanskem podjetju Kroj, kjer je bilo delo povsem drugačno od današnjih popravil v njeni delavnici.
»Tam je moralo biti vse natančno. Delali smo uniforme za policijo, carino, pravosodje, vojsko.«
Okoli leta 1998 jo je poklicna pot nato pripeljala v Kočevje. In tu je ostala.
»Res ne bi rada zaprla«
Kljub težkim obdobjem Katja pravi, da v vseh teh letih še ni prišla do trenutka, ko bi se odločila, da ima dovolj. Vztrajala je tudi med epidemijo, ko je morala imeti delavnico dalj časa zaprto.
»Nikoli nisem rekla, zdaj pa dost, bom odnehala. To zelo rada delam, to delam že celo življenje, to znam.«
In če bo le dovolj dela, bi rada tako nadaljevala.
»Jaz bi z velikim veseljem to delala še leta, če bo le delo. Res ne bi rada zaprla. To bi mi bila zadnja sila.«
