»Povozili so ga.« Telefonski klic, ki ga oče kočevskega policista ne bo nikoli pozabil

»Če bo karkoli narobe z mojim otrokom, bom šel tja, kjer ta človek živi. Ne bo se dobro končalo.« 

To so bile prve besede Dušana, očeta hudo poškodovanega kočevskega policista, ki jih je v šoku izrekel ženi in prijatelju po tem, ko je izvedel, da je bil njegov sin med opravljanjem službe hudo poškodovan.

Kot pravi, je bilo ponedeljkovo popoldne sprva povsem običajno.

»Bil sem doma z ženo. Mirno popoldne je bilo, nič posebnega. Potem pa zazvoni telefon. Žena se oglasi, na drugi strani pa glas, ki je izrekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil: 'Lukata so povozili.' V tistem trenutku doživiš šok, paniko, strah ... občutke, ki jih enostavno ne moreš opisati.«

Prva misel je bila le ena - ali je njegov sin sploh živ.

»Takoj sem poklical prijatelja, ki dela v policiji. Čeprav je na dopustu, je za dogodek že vedel. Pomiril me je, mi povedal, da je moj sin živ, da zaenkrat kaže, da poškodbe niso katastrofalne in da bo vse v redu.«

Kljub temu priznava, da je v tistem trenutku razmišljal le kot oče.

»Iskreno sem mu rekel, da če bo karkoli narobe z mojim otrokom, bom šel tja, kjer ta človek živi. Gre za mojega otroka. Zanj bi dal vse na svetu. Če se mu zaradi enega nepridiprava zgodi najhujše, sem pripravljen narediti tudi najhujše. Mislim, da bi podobno čutil vsak starš.«

Kmalu zatem ga je poklicala še hči.

»Povedala mi je, da je ves v povojih. Da ima poškodovane roke, noge in glavo. Ko slišiš kaj takega, se ti podre svet.«

Policist utrpel hude poškodbe glave, zaradi katerih njegovo zdravstveno stanje še naprej pozorno spremljajo zdravniki. Poškodovane ima tudi okončine. Že v ponedeljek zvečer so ga v bolnišnici obiskali minister za notranje zadeve Franci Matoz ter številni policijski kolegi.

Po zadnjih informacijah je njegovo stanje že dovolj dobro, da lahko danes zapusti bolnišnico in nadaljuje okrevanje doma.

»Ne razumem, kako je lahko po vsem tem še vedno na prostosti«

Dušan pravi, da ga poleg sinovih poškodb najbolj boli spoznanje, da je bil osumljenec že večkrat vpleten v huda kazniva dejanja.

»Veste, kaj je najbolj žalostno? Ta fant je bil zraven pri umoru Slavka Knaflja v Grosupljem. On je pred nekaj meseci vrgel tudi molotovko v kočevski lokal, ki je povzročila hud požar in resno ogrozila družino, ki živi v zgornjih prostorih. Pa je bil kljub temu še vedno na prostosti. Enostavno tega ne razumem.«

Dodaja, da upa, da bo prav tokratni napad vendarle prinesel spremembe.

»Mogoče bo zdaj drugače. To je vendar napad na uradno osebo.«

»Na sina sem neizmerno ponosen«

Veliko mu pomeni odziv sinovih sodelavcev.

»Njegovi kolegi policisti so ga obiskali v bolnišnici, ga bodrili in mu ponudili vso pomoč. To nam kot družini res veliko pomeni.«

Na vprašanje, ali misli, da bo sin po okrevanju sploh še želel opravljati policijski poklic, odgovori brez najmanjšega dvoma.

»Bo. Jaz sem prepričan, da bo. On je zelo močan človek. Odločen je, med sodelavci zelo priljubljen in svoje delo res opravlja s srcem. V policiji je približno sedem let in prepričan sem, da ga tudi to ne bo ustavilo.«