Država s pomočjo agromelioracij uresničuje vizijo o izboljšanju in posledično zvišanju vrednosti zemljišč, s katerimi gospodari.
Projekt obnove kočevskih kmetijskih površin je dober primer tega, kako premišljeno upravljanje z javnim premoženjem ustvarja dolgoročne koristi za kmete, naravo in celotno skupnost.
Precejšen del kmetijskih zemljišč je na Kočevskem v lasti Republike Slovenije, z njimi pa v imenu države upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
Delež kmetijskih zemljišč v lasti države na tem področju je po površini nad slovenskim povprečjem, kar pomeni, da ima Sklad tukaj posebno odgovornost in hkrati tudi posebne priložnosti za spremembe.
Kočevska – bogata pokrajina s posebnimi izzivi
Kočevska pokrajina je v slovenski zavesti najpogosteje povezana z obsežnimi gozdovi, divjadjo in neokrnjeno naravo. Manj znano pa je, da ima to območje tudi precejšen kmetijski potencial.
Obdelovanje njiv je zaradi zahtevnega terena, oddaljenosti od kmetij in močne prisotnosti divjadi oteženo, zato tukaj prevladujejo predvsem travniki in pašniki, kmetijstvo pa se zaradi kraškega in hribovitega terena pogosto izvaja na bolj naraven, manj intenziven način.
Pomembno vlogo ima govedoreja, zaradi neonesnaženega okolja pa ima Kočevska tudi velik potencial za ekološko kmetijstvo in lokalno samooskrbo. Območje je zaradi bogate gozdne flore in čistega okolja primerno tudi za čebelarstvo.
Ko zemlja znova zaživi, vizija razvoja s podporo sklada
Sklad s svojimi projekti obnove in izboljšave tal v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih, vrača kočevski zemlji njeno produktivnost in z njo nove priložnosti za kočevske kmete.
Namen je preoblikovanje slabših kmetijskih zemljišč v produktivne kmetijske površine, ki prinašajo večji pridelek, kmetom pa omogočajo bolj ekonomično in učinkovito gospodarjenje s kmetijskimi površinami, saj so le-te ključnega pomena za modernizacijo in konkurenčnost slovenskega kmetijstva.
Eden izmed postopkov za to je tudi agromelioracija, vrsta ukrepov, pri katerih se na slabših kmetijskih zemljiščih, na katerih ni možna strojna obdelava, izvajajo krčitev grmovja in drevja, odstranitev in pikiranje posameznih osamelih skal, nasipavanje rodovitne zemlje, izravnava terena in mulčenje, kar povečuje obdelovalno površino, izboljšuje nagib terena in s tem omogoča strojno obdelavo zemljišč.
Po vseh opravljenih posegih se zemljišča zatravijo, kasneje pa jih zakupniki uporabljajo za pridelavo krme. Kmetom je tako omogočena strojna obdelava in boljši pogoji za delo, povečuje se rodovitnost tal, preprečuje pa se tudi zaraščanje.
Po navedbah zakupnikov iz tako obdelanih zemljišč iztržijo kar trikratno količino travinja, kot so jo zemljišča dajala pred posegom.
Območja izvedenih agromelioracij in njihov pomen za zakupnike
V preteklih letih so bile na območju Kočevske izvedene agromelioracije v Polomu, Seču, Oneku, Starem Logu, Rajndolu in Knežji Lipi. Skupna površina obnovljenih zemljišč je znašala okoli 80 hektarjev. Za boljšo predstavo: to je površina, primerljiva z dobrimi 110 nogometnimi igrišči oziroma skoraj dvakratno območje žepne države Vatikan.
Vsaka uspešno izvedena agromelioracija pomeni konkretno izboljšanje pogojev dela. Tam, kjer je bilo prej mogoče kositi le z ročnimi orodji ali sploh ne, je sedaj možna strojna obdelava, kar pa je ključno za ekonomičnost kmetijskega obrata.
Brez tega je pridelava krme za živinorejo predraga, naporna in pogosto nerentabilna. Kmetje na tem območju pogosto ne morejo preživeti zgolj s kmetijstvom, zato morajo poleg dela na kmetiji opravljati še redno zaposlitev.
Posledično nimajo časa ali kapacitet za večjo pridelavo oziroma rejo živine, kar pomeni nižje prihodke. Zaradi tega se kmetije postopoma opuščajo, s tem pa se ustvarja začarani krog upadanja kmetijske dejavnosti.
Kočevsko kmetijstvo v razvoju: Sklad kot gonilo novih priložnosti
Sklad nadaljuje z ambicioznim programom ukrepov po celotni Sloveniji, med drugim tudi na Kočevskem, saj je vsak hektar, ki ga s pomočjo agromelioracije vrnemo v produktivno rabo, strateško dragocen.
Kočevsko tako postaja primer dobre prakse Sklada, kako iz manj ugodnih naravnih pogojev ustvariti stabilno, trajnostno in perspektivno kmetijsko območje, na katerem se ustvarjajo nova delovna mesta, povečuje se lokalna pridelava hrane in posledično zmanjšuje odvisnost države od uvoza.
