Ko je na praznovanju prve obletnice Zavoda za pomoč in oskrbo na domu Kočevje pred mikrofon stopila 98-letna Marija Fartek, je bilo v dvorani v trenutku čutiti posebno toplino.
Prva uporabnica kočevskega zavoda je z iskrenimi zgodbami iz svojega življenja, preprostostjo in hudomušnostjo večkrat nasmejala zbrane, ob koncu pa marsikomu privabila tudi solze v oči.
»Moje otroštvo je bilo revno, a lepo, kakor se vzame. Zadovoljni smo bili z vsem. Prihajam iz revne kmečke družine. Veliko otrok nas je bilo, denarja ni bilo, kruha ni bilo, jedli smo sadje, tisto, ki je zraslo doma,« se spominja.
Otroštvo je bilo daleč od brezskrbnega.
»Najraje bi se igrali, ampak smo morali delati. Igrali smo se ob delu, kar z motiko, metlo, s tem, kar je pač bilo trenutno v roki.«
Ob vprašanju, kaj ji je ostalo najbolj v spominu, je z značilnim humorjem odgovorila:
»Kruh je zmeraj spal, ni se zbudil! Mama je rekla, da se bo ob štirih zbudil, pa se ni. Potem smo jedli fižol z malo kisa in smo bili vseeno zadovoljni.«
Smeh je znova napolnil prostor, ko je pripovedovala o današnjem času.
»Grem v trgovino, pa nič več ne vem, kaj moram kupiti. Vse je napisano drugače. Pa mi prinesejo hrano in ne vem, kaj sploh jem. Zadnjič so mi prinesli tisti... ku ku ku« je iskrivo pripovedovala. Spremljevalka jo je prijazno dopolnila: »Kuskus.«
»No, mi smo pa to včasih v mleko zakuhali,« je odgovorila in znova požela glasen aplavz.
Marija je spregovorila tudi o težki življenjski poti iz Prekmurja v Kočevje. Pripovedovala je, kako sprva niso imeli niti strehe nad glavo, nato pa so se nastanili v veliki hiši v Kočevju.
»Tam sem spoznala svojega moža. Jedli smo makarone - enkrat na juho, enkrat na suho,« je še ena od zgodb, ki jo je povedala tako hudomušno, da je nasmejala še tiste najbolj resne.
Ko so jo vprašali, na koga je v življenju najbolj ponosna, ni oklevala.
»Na vas vse skupaj. Tako ste prijazni - do nas in drug do drugega.«
Tudi v nadaljevanju so bile njene besede o Zavodu za pomoč in oskrbo na domu Kočevje, katerega prva uporabnica je postala pred letom dni, polne presežkov.
»Ko ste prišli k meni, je bilo prekrasno. Same prijazne mlade deklice. Spoštujejo me. Veliko mladih danes gre samo mimo mene, kot da sem odpisana od sveta. Ne pozdravijo niti nič.«
Za pomoč, ki jo prejema, je iskreno hvaležna.
»Rada bi vam nekako poplačala, pa ne morem. Nimam s čim. Najlepša hvala vsem, ki mi pomagate.«
In če bi lahko današnji generaciji predala eno samo življenjsko sporočilo?
Marija ni potrebovala veliko časa za razmislek.
»Naj bodo veseli, pošteni, naj ne kradejo in naj se spoštujejo.« Včasih največje življenjske modrosti povedo ljudje, ki so preživeli skoraj celo stoletje. In ko to storijo na humoren način, vse skupaj še toliko bolj zadane.
