Premiero je doživel kratki dokumentarni film Sence prihodnosti.
»Genocid se ni nikoli odvil čez noč, vedno so obstajala znamenja, ki jih človeštvo hote ali nehote prezre,« je pred začetkom filma povedala Anuša Gaši. Njen kratki dokumentarni film Sence prihodnosti je premiero doživel v Kulturnem centru Janeza Trdina.
Film je nastal ob robu spominskega programa Srebrenica 8372 živih spominov
Film, posnet med obiski Prijedora in Srebrenice, skozi pripovedi različnih generacij raziskuje, kako preteklost še danes določa življenje ljudi, njihove odnose, spomine in predstave o prihodnosti. Poseben pogled namenja generacijam, ki vojne in genocida niso doživele, a odraščajo z njunimi posledicami.
Ogledu je sledila tudi okrogla miza z Mirjam M. Hladnik, Manco Švaro in Matjažem Štihom.
Izjemna okrogla miza v Novem mestu
»Vodila sem že veliko tovrstnih dogodkov, a sinočnji mi je bil v res izjemen užitek. Vsi, Mirjam M. Hladnik, Manca Švara in Matjaž Štih so bili jasni, natančni v poimenovanju družbenih pojavov, ki se seštevajo v nestrpnost in nasilje, predvsem pa so obdobju 90-tih, ko so se novo ustanovljene države na Balkanu dokončno pogreznile v temo in zlo, dali res kakovosten in tehten komentar ter odprli vrsto vzporednic s tem, kar zdaj živimo in gledamo marsikje, žal tudi pri nas,« je misli po ogledu zbrala avtorica.
»Ne smemo pozabiti. Iz Bosne je med vojno in po vojni odšlo na sto tisoče ljudi. Številni so našli dom tudi v Sloveniji. Številni so tudi taki, ki so preživeli genocid v Srebrenici. To so ljudje, ki v sebi nosijo bolečino, ki bi nas morala vse opominjati in nam pomagati razumeti, kako se genocid začne,« so odmevale besede v Kulturnem centru Janeza Trdine.
Novo mesto se ne boji spregovoriti o genocidu
Novo mesto je tako ponovno dokazalo, da ga ni strah govoriti o genocidu in ga jasno obtožiti. Poleg premiere dokumentarca Sence prihodnosti je svoje delo opravljal tudi Anton Podbevšek Teater. V režiji Matjaža Bergerja in sodelovanju s Cankarjevim domom so predstavili Izgubljanje človeškosti (žalostne skrivnosti Srebrenice).
Če se samo naslonimo na odlomek Matjaža Bergerja o besedilu Dragana Popovića z naslovom Izgubljanje človeškosti: »Gre za kulturološka rekonstrukcija in analiza masakra v Srebrenici {BIH}, ki kontekstualizira tragedijo, ki se je zgodila v obdobju med 11. in 19. julijem 1995 v vojaški operaciji kodne oznake Krivaja 1995, ko so vojaki Republike Srbske pobili, umorili, zmasakrirali več kot 8000 ljudi {na spomeniku v Srebrenici leta 2025 piše – 8372 skupno število žrtev, ki ni končno}, predvsem Bošnjakov {muslimanov} iz srednjega Podrinja. Žrtve so bile otroci, ženske, dečki in moški stari med 15 {tudi še mlajši} in 60 let, generacija torej, ki je izginila ali pa je {tistim, ki jim je skoraj akcidentalno to uspelo} iz te morije izšla s hudimi mentalnimi in telesnimi ranami, poškodbami in ad infinitum izgubo vsakršne človeškosti, z degradacijo človeškega v izmeček, v manj kot nič …«
Predstava se bo z novim letom preselila tudi v ljubljanski Cankarjev dom.
