Dolenjsko društvo sprašuje državo: »Kje so naši otroci?«
Društvo Izgubljeni otroci Slovenije iz Novega mesta je na predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, poslanske skupine in slovensko javnost naslovilo odprto pismo, v katerem zahteva nadaljevanje ugotavljanja dejstev, dostop do dokumentacije in jasne odgovore državnih institucij o usodi otrok, za katere družine verjamejo, da so izginili iz porodnišnic. Ključno vprašanje, ki ga naslavljajo, je preprosto in hkrati najtežje: kje so njihovi otroci in - če so umrli - kje so pokopani.
»Nekaterim med nami so pred desetletji rekli, da naših novorojenčkov ni več. Drugim so povedali zgodbo, ki se ni nikoli ujemala z življenjsko logiko - in predvsem ne z občutkom, ki ga ima mama, ko ve, da nekaj ni prav.«
Ostali brez resnice, brez otroka in brez groba
»Vsem pa je skupno nekaj: ostali smo brez resnice in ostali smo brez otroka. V nekaterih primerih ne le brez enega, temveč brez dveh ali celo treh otrok. Ostali smo brez možnosti slovesa. Pogosto brez groba.«
Družine poudarjajo, da ne pišejo iz domnev ali govoric, temveč iz desetletij trajajočih naporov, v katerem odgovori nikoli niso prišli. Dokumentacija je nepopolna ali je sploh ni. Zgodbe se ne ujemajo. Čas pa teče - in z njim izginjajo priče, zapisi in možnost, da bi bila resnica še kdaj ugotovljena.
»Rodile smo v državnih porodnišnicah. V javnih ustanovah. Zaupale smo sistemu v najbolj ranljivem trenutku življenja,« poudarjajo.
Prav zato po njihovih besedah odgovornosti ni mogoče prelagati ali relativizirati.
»Zato je država dolžna povedati, kje so naši otroci. Če so umrli - kdaj, kako in predvsem kje so pokopani. Če so živi - kje so. To ni prošnja. To je dolžnost.«
V pismu opisujejo tudi, kako se je iz posameznih zgodb začel kazati vzorec: enake fraze, enaki postopki, enaka naglica, enaka nedostopnost dokazov. Po njihovem prepričanju to ne more biti več naključje, temveč sistemski problem, ki ga brez vloge institucij ni mogoče pojasniti.
Posvojitve, komisija in zavrnjeno poročilo
Posebno težo pismu dajejo tudi pričevanja danes odraslih posvojenih oseb, ki se obračajo na društvo in iščejo resnico o svojem izvoru. V nekaterih primerih naj bi se izkazalo, da dokumenti ne držijo, zgodbe razpadajo, sledi pa so prekinjene.
Družine so se ostro odzvale tudi na dejstvo, da Državni zbor ni sprejel vmesnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije.
»Za nas to ni procedura. To je udarec. Sporočilo, da se vprašanje o usodi otrok lahko zavrne, kot da gre za nepomembno točko.«
Posebej boleče se odzovejo na izjave o domnevni »oskrunitvi groba« in pojasnijo, da so bili prav starši in sorojenci tisti, ki so po desetletjih negotovosti prosili, da se preveri, ali je v grobu res njihov otrok.
»To ni oskrunitev. To je zadnja možnost, da se negotovost zaključi z dejstvom.«
Nič več prošnja, ampak zahteva
Družine poudarjajo, da ne sprejemajo več molka in prelaganja odgovornosti. Od države zahtevajo nadaljevanje ugotavljanja dejstev, dostop do dokumentacije, sledljivost postopkov in jasno opredelitev odgovornosti.
»Mi ne bomo odnehali,« zaključijo. »Ne iz politike. Ne iz trme. Ampak iz ljubezni do naših otrok.
Po njihovem prepričanju gre tudi za preizkus države - ali je sposobna ravnati človeško tam, kjer je to najbolj potrebno?
