Vsak osmi osnovnošolec v Kočevju je Rom, ravnatelji: »Ne programi, temveč doslednost!«

V Kočevju delujejo tri osnovne šole – Osnovna šola Zbora odposlancev, Osnovna šola Ob Rinži in Osnovna šola Stara Cerkev. 

Skupno imajo 1349 učencev, med njimi pa je kar 164 romskih otrok, kar pomeni, da je skoraj vsak osmi učenec romskega porekla.

Največ jih je na Osnovna šola Stara cerkev, kar 18 odstotkov, ki pa ima hkrati najmanj učencev izmed vseh treh, in sicer 305. Sledi največja kočevska osnovna šola, Osnovna šola Zbora odposlancev z 12 odstotki, to šolo namreč od skupno 573 učencev obiskuje 69 Romov. Najmanjši delež romskih otrok pa je na Osnovna šola Ob Rinži, in sicer slabih devet odstotkov.

Kljub številnim predsodkom, ki spremljajo romsko skupnost, ravnatelji poudarjajo, da večina romskih otrok danes redno obiskuje pouk, da so vedenjske težave prej izjema kot pravilo, in da je napredek v zadnjih letih v veliki meri rezultat skupnega delovanja šol, centra za socialno delo, občine, policije in romskih pomočnic.

Pri tem se ravnatelji strinjajo v eni ključni točki – ključ do uspeha ni v novih projektih, ampak v doslednem izvajanju zakonodaje, sodelovanju in stalni komunikaciji s starši.

Peter Pirc: »Doslednost in enakopravnost – to je ključ«

Številčno največ romskih otrok obiskuje Osnovno šolo Zbora odposlancev, kjer predstavljajo 12 odstotkov vseh učencev. Ravnatelj Peter Pirc, ki je tudi vodja skupine ravnateljev z romskimi učenci pri Združenju ravnateljev Slovenije, poudarja, da so rezultati, ki jih danes dosegajo, »plod večletnega trdega dela, sodelovanja s centrom za socialno delo, občino in policijo«.

»Ne nasedamo več izgovorom, temveč takoj ukrepamo v skladu z zakonodajo. Danes smo uspešni, ker smo dosledni in ker se ve, kaj je dolžnost,« pravi Pirc in dodaja, da so se romske družine sčasoma navadile, da brez sodelovanja s šolo ne gre.

»Včasih smo poslušali veliko izgovorov, danes pa vedo, da se na vsak izostanek odzovemo. In da z nami ni šale. Ko vidiš, da institucije res sodelujejo, se stvari spremenijo – tudi pri starših.«

Pirc poudarja, da se na šoli nikoli ne ločuje otrok po narodnosti, ampak veljajo enaka pravila za vse.

»Samo doslednost in enakopravnost za vse – to je rešitev. Brez tega ne gre. Tudi romski otroci morajo razumeti, da veljajo enaka pravila kot za druge. Pri nas se to ve – vsi so enaki, pa naj gre za pravice ali dolžnosti.«

Kot eno ključnih praks navaja stalno komunikacijo s starši in obiskovanje romskih naselij, ki jo zdaj izvaja tudi sam.

»Do zdaj sem jih vabil na kavo k ravnatelju, zdaj grem jaz k njim. Naj vidijo, da nam je mar in da je šola temelj, če hočemo sobivati. Samo s pritiskom in pogovorom dosežeš spoštovanje.«

Za njihovo šolo je po njegovih besedah bistveno, da imajo jasno strukturo odgovornosti. Vsak romski otrok ima svojega spremljevalnega učitelja, ki pozna vse otroke določenega triletja.

»Tako imamo nadzor in pregled. Učitelj ne čaka, da se težava poglobi – pokliče starše že pri prvi spremembi vedenja ali učnega uspeha. In jih pokliče tudi, ko gre vse dobro. Pomembno je, da so odnosi živi.«

Pirc tudi meni, da »posebni programi niso rešitev«.

»Ne rabimo novih projektov in okroglih miz. Zakon že imamo. Osnovna šola je obvezna za vse otroke, in starši to morajo spoštovati. Če tega ni, morajo slediti ukrepi. To ni diskriminacija – to je dolžnost. Ko to vsi razumejo, ni več izgovorov.«

Na koncu pa dodaja, da je uspeh rezultat kolektivne drže učiteljev, ki so pripravljeni vztrajati.

»To je tek na dolge proge, kjer šteje vsaka mala zmaga – ko pride otrok redno v šolo, ko naredi domačo nalogo, ko se zna pogovarjati. Nič ni samoumevno. Ampak če smo dosledni in spoštljivi, tudi oni spoštujejo nas.«

Osnovna šola Ob Rinži: »Romska pomočnica je most med šolo in družinami«

Na Osnovni šoli Ob Rinži romski učenci predstavljajo okoli devet odstotkov vseh učencev. 

Ravnateljica Darja Delač Felda pravi, da je njihova prisotnost pri pouku primerljiva s prisotnostjo neromskih učencev, saj se v zadnjih letih ne opaža večjih razlik v izostankih.

»Povprečna prisotnost romskih učencev je enaka kot pri ostalih, kar kaže, da se večina redno udeležuje pouka in šolskih dejavnosti. Tudi primeri, ko pride do težav pri všolanju prvošolcev, se praviloma uredijo v nekaj tednih,« pravi ravnateljica.

Ključno vlogo na šoli ima romska pomočnica, ki po besedah ravnateljice predstavlja »most med šolo, učenci in družinami«.

»Njeno delo je izjemno dragoceno, saj staršem in otrokom nudi zaupanje v jeziku in kulturi, ki jima pripadajo. Pomaga pri vsakodnevnem stiku, prevodih, razlagi pravil in predvsem pri gradnji zaupanja,« dodaja.

Na šoli romskim učencem omogočajo individualno in skupinsko učno pomoč, posebne učne skupine po pouku ter dodatne ure slovenskega jezika za prvošolce.

Poleg tega izvajajo predšolsko pripravljalnico, ki traja teden dni pred začetkom šolskega leta in jo vodi prav romska pomočnica. »To se je pokazalo kot odličen ukrep – otroci pridejo v prvi razred z večjim občutkom varnosti, razumejo osnovna pravila in se lažje vključijo,« poudarja Delač Felda.

Večje disciplinske težave na šoli niso pogoste, vendar ravnateljica opozarja na upad motivacije pri starejših učencih.

»Ko učna snov postane zahtevnejša, mnogim zmanjka vztrajnosti, saj v domačem okolju pogosto ne vidijo smisla v izobraževanju. Družine ne dojemajo, da je delo vrednota, za katero potrebuješ znanje, in to se pozna pri odnosu do šole.«

Šola se zato trudi to vrzel nadomestiti z osebnim pristopom, pozitivnim zgledom in vključevanjem romskih učencev v vse dejavnosti - od šol v naravi, tečajev plavanja do šolskih prireditev. »Pomembno je, da so vključeni, da se počutijo del skupnosti,« še dodaja ravnateljica.

Osnovna šola Stara cerkev: »Večina zaključi osnovnošolsko obveznost«

Na Osnovna šola Stara cerkev imajo največji delež romskih učencev v občini - 54 otrok od 305, kar pomeni kar 18 odstotkov vseh učencev. V. d. ravnateljice Nataša Mavrin Corl pravi, da večina romskih učencev izpolni osnovnošolsko obveznost, čeprav jo nekateri zaključijo že v sedmem ali osmem razredu.

»Romski učenci pouk obiskujejo dokaj redno, njihova prisotnost se večinoma ne razlikuje bistveno od povprečja ostalih učencev. Občasno se sicer pojavijo krajša obdobja slabše prisotnosti, vendar to sproti rešujemo v sodelovanju s starši in pristojnimi službami,« pojasnjuje Mavrin Corl.

Šola nudi zelo obsežno strokovno podporo – 51 ur dodatne strokovne pomoči tedensko, poleg tega pa še štiri dodatne ure slovenščine za prvošolce in pomoč dveh romskih pomočnic, ki sodelujeta tako pri pouku kot pri komunikaciji s starši.

»Z individualnim pristopom, zaupanjem in sodelovanjem z družinami smo dosegli napredek. Starši so vse bolj pripravljeni na pogovor in sodelovanje,« dodaja ravnateljica.

Kljub izboljšavam pa opozarja na nekatere trajne izzive.

»Veliko otrok nima ustreznega prostora za učenje doma, kar omejuje njihove možnosti za napredek. Znanje slovenščine je pogosto šibko, kar vpliva na razumevanje učne snovi. Poleg tega pri številnih primanjkuje dolgoročnih ciljev, saj doma pogosto nimajo vzorov, ki bi jim pokazali, da se trud izplača.«

Na šoli zato veliko vlagajo v motivacijo in sprotno spremljanje napredka. 

»Pri vsakem otroku želimo doseči vsaj korak naprej – da pride redno, da sodeluje, da se trudi. Vsak uspeh, pa naj bo še tako majhen, šteje,« pravi ravnateljica.

Kot primere dobre prakse izpostavlja sproten stik s starši, vključenost učiteljev in svetovalne službe ter tesno sodelovanje obeh romskih pomočnic, ki po potrebi obiščeta družine tudi doma.

»Zavedamo se, da šola ni le prostor učenja, ampak tudi prostor zaupanja. Ko ga enkrat zgradiš, gre vse lažje,« dodaja.

Čeprav so se kočevske šole v preteklosti pogosto spopadale z izzivi pri vključevanju romskih otrok, danes kažejo povsem drugačno sliko.

Rednost obiskovanja pouka se je občutno izboljšala, konflikti so redki in hitro rešeni, šole pa poročajo o čedalje boljšem sodelovanju s starši in institucijami.

Kljub temu izzivov ne manjka – pomanjkanje jezikovnega znanja, slabša motivacija in socialne razmere doma ostajajo trd oreh. A ravnatelji se strinjajo, da je recept za napredek predvsem v doslednosti, osebnem pristopu in sodelovanju vseh.

»Ne potrebujemo novih zakonov, programov in projektov. Potrebujemo vztrajnost in sodelovanje,« pravi Peter Pirc z Osnovne šole Zbora odposlancev in dodaja misel, ki bi jo lahko povzeli vsi trije. »Ko šola, starši in institucije delujejo skupaj, se spremembe zgodijo. Počasi, a zagotovo.«