V zadnjih treh desetletjih se je v središču Kočevja zamenjalo nešteto trgovin, lokalov in najemnikov. Ena slaščičarna pa ostaja na istem mestu že skoraj 30 let. Besir Pajaziti pravi, da skrivnost ni le v sladoledu, ampak predvsem v ljudeh.
Če se danes sprehodimo skozi središče Kočevja, hitro opazimo prazne poslovne prostore in zaprte izložbe. Marsikatera trgovina ali lokal, ki je nekoč dajal utrip mestnemu jedru, je danes le še spomin. Tisti, ki se centra spominjajo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, pravijo, da je bilo nekoč drugače - več ljudi, več življenja in več druženja.
Le nekaj korakov stran pa ostaja ena redkih stalnic. Slaščičarna Medo na isti lokaciji deluje že od leta 1997. V tem času so se okoli nje zamenjale številne dejavnosti, ob njenem sladoledu pa so odrasle generacije Kočevcev.
»Všeč mi je, da se je slaščičarna kljub vsem izzivom ohranila. Lastniki smo ostali isti, ime je ostalo isto. Ta tradicija mi veliko pomeni,« pravi njen lastnik Besir Pajaziti.
Iz Bistrice pri Tržiču v Kočevje
Čeprav je danes Slaščičarna Medo za marsikoga neločljivo povezana s Kočevjem, njeni začetki segajo drugam. Družinska zgodba se je začela v Bistrici pri Tržiču, kjer je Besirjev dedek odprl prvo slaščičarno. Kasneje je njegov oče izvedel, da se v Kočevju oddaja lokal.
»Prišel ga je pogledat in mu je bilo všeč. Tako se je vse skupaj začelo,« pripoveduje Pajaziti.
Danes družinsko tradicijo nadaljuje že tretja generacija. Besir vodi slaščičarno v Kočevju, njegova bratranca pa podobni slaščičarni v Bistrici pri Tržiču in Kranju. Sam je v slaščičarni začel pomagati že kot najstnik, po študiju menedžmenta pa je leta 2007 prevzel družinsko podjetje.
Center ni več, kar je bil
Prav zato, ker vsak dan stoji za pultom v središču mesta, spremembe opazuje iz prve vrste. Najraje se spominja časa pred epidemijo covida-19, ko je bilo mestno jedro precej bolj živahno.
»Vsak četrtek so bili Poletni večeri. Ploščad je bila polna ljudi. Prišli so na kavo, sladoled ali sladico. Center je res živel, veliko je bilo tudi drugih dogodkov,« se spominja.
Danes je slika drugačna. Po njegovih besedah je epidemija močno spremenila navade ljudi. Veliko nakupovanja se je preselilo na splet, številni lokali in trgovine pa so zaprli vrata.
»Včasih se mi zdi, da je korona pri ljudeh pustila nek strah. Center je postal bolj prazen,« pravi, a hkrati dodaja, da v zadnjem času znova opaža nekoliko več optimizma. Odprtje novih trgovin v objektu Name je po njegovem mnenju eden od znakov, da se življenje počasi vrača tudi v mestno jedro.
Korona je skoraj ustavila vse
Če so najlepši spomini povezani z živahnim mestnim jedrom, je bilo najtežje obdobje brez dvoma leto 2020.
»Nikoli si nisem mislil, da bom moral lokal zapreti čez noč. Najtežje je bilo, ker nisi vedel, kaj bo jutri. Ukrepi so se ves čas spreminjali, enkrat smo bili odprti, drugič zaprti,« pripoveduje.
Priznava, da brez pomoči družine tistega obdobja ne bi bilo lahko prebroditi, a danes nanj gleda predvsem kot na preizkušnjo, ki jo je bilo treba premagati.
»Takrat sem mislil, da je konec z gostinstvom. Korone si res ne bi želel nikoli več,« doda.
»Stranke so kot del družine«
Ko ga vprašamo, kako jim je uspelo obstati skoraj tri desetletja, ne začne govoriti o receptih ali poslovnih strategijah. Govori o ljudeh.
»Stranke so kot del družine. Tukaj ni tako kot v Ljubljani. Z mnogimi poklepetamo, skupaj spijemo kavo ali pojemo sladico. Smo kot ena velika družina,« pravi.
Prav ta odnos je po njegovem mnenju eden glavnih razlogov, da se številni gostje vračajo že desetletja. Med njimi so tudi takšni, ki so kot otroci prihajali na sladoled s starši, danes pa na isto mesto pripeljejo svoje otroke.
Od štirih okusov do več sto kombinacij
V skoraj treh desetletjih se ni spremenilo le mesto, ampak tudi okus gostov.
Na začetku so ponujali le nekaj klasičnih okusov sladoleda - čokolado, vaniljo, limono in jagodo. Danes nastajajo vedno nove kombinacije, ponudba pa se nenehno spreminja.
»Če bi šteli vse kombinacije, bi jih bilo več kot 300. Kljub temu pa ostajata pri Kočevcih še vedno najbolj priljubljena čokolada in vanilja,« pove v smehu.
Vse sladolede pripravljajo sami, zadnja leta pa sledijo tudi trendu manj sladkih in lažjih sladic. Med njihovimi posebnostmi sta Kočevska kepica in skutna pita iz lokalnih sestavin, ki so jo razvili skupaj z Zavodom Kočevsko. V kratkem nameravajo ponudbo obogatiti še z Medovo torto, ki naj bi postala njihov prepoznavni zaščitni znak.
»Kočevje je treba razvijati«
Čeprav razmišlja tudi o širitvi dejavnosti, ostaja prepričan, da bo srce zgodbe vedno v Kočevju.
»Treba je ustvarjati in razvijati Kočevje. Pomembno je, da vsak nekaj prispeva. Samo tako lahko skupaj ustvarimo lepo zgodbo,« pravi.
Morda prav zato Medo ni le slaščičarna. Za mnoge Kočevce je kraj, kjer so pojedli prvi sladoled, praznovali rojstni dan, se po šoli ustavili na kepici ali pa danes tja peljejo svoje otroke. Medtem ko se je središče mesta skozi desetletja močno spremenilo, je Medo ostal. In prav zato je za marsikoga postal precej več kot le slaščičarna.
