Pravilno kolobarjenje, analiza tal in premišljeno gnojenje so ključni za ohranjanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč. Kmete pri tem podpira tudi Skupna kmetijska politika (SKP) 2023–2027, ki z različnimi ukrepi spodbuja trajnostno pridelavo in učinkovitejše gospodarjenje s hranili.
V okviru intervencije IRP18.02 – Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, Naravni viri (KOPOP) sta pomembni predvsem operacija NV.2 – Ohranjanje kolobarja in operacija NV.3 – Integrirana pridelava poljščin.
Obe spodbujata kmetijske prakse, ki prispevajo k ohranjanju rodovitnosti tal, zmanjševanju obremenitev okolja in gospodarnejši pridelavi.
Prav o pomenu teh ukrepov, pravilnega kolobarjenja, analize tal in jesenskega gnojenja se je v tokratnem videoklicu Anja pogovarjala s Tadejem Koltaiem, ki je pojasnil, kako lahko kmetje s pravočasnim načrtovanjem zmanjšajo stroške in izboljšajo učinkovitost pridelave.
Zakaj ni dovolj, da vsako leto zamenjamo posevek?
Kolobarjenje je ena izmed pomembnih praks za ohranjanje zdravih in rodovitnih tal. Vendar zgolj vsakoletna menjava posevkov še ne pomeni, da je kolobar ustrezen.
Kmetje morajo razmišljati več let vnaprej in upoštevati, katere rastline si sledijo na posamezni njivi. Različne kulture imajo namreč različne potrebe po hranilih, koreninske sisteme in vplive na tla.
Posebej koristno je vključevanje metuljnic, kot so soja, grah in detelja, saj lahko zaradi njihove sposobnosti vezave dušika iz zraka zmanjšamo potrebo po dušikovih gnojilih pri naslednjih posevkih.
»Dober kolobar pomaga tudi pri zmanjševanju pojava bolezni, škodljivcev in plevelov ter izboljšuje strukturo tal,« pove.
Skupna kmetijska politika spodbuja ohranjanje kolobarja
V okviru operacije NV.2 – Ohranjanje kolobarja lahko kmetje ob izpolnjevanju predpisanih zahtev pridobijo finančno podporo za izvajanje ustreznih kmetijskih praks.
Operacija vključuje tri stopnje zahtevnosti, ki se razlikujejo glede na sestavo kolobarja in deleže posameznih skupin rastlin. Pri zahtevnejših stopnjah je večji poudarek na vključevanju metuljnic in drugih rastlin, ki ugodno vplivajo na tla.
Kmetje morajo kolobar načrtovati za celotno petletno obdobje obveznosti in pri tem upoštevati predpisane zahteve.
Kaj lahko razkrije analiza tal?
Pomemben korak pred načrtovanjem gnojenja je analiza tal. Ta pokaže, koliko hranil je v zemlji že prisotnih in katera je treba še dodati.
Z analizo ugotavljamo predvsem založenost tal s fosforjem in kalijem, vrednost pH ter vsebnost organske snovi.
Koltai priporoča, da kmetje analizo tal opravijo približno vsakih pet let, na intenzivneje obdelovanih površinah pa po potrebi tudi pogosteje.
»Analiza tal ni pomembna samo zaradi izpolnjevanja zahtev SKP. Predvsem je koristna za kmeta, saj omogoča bolj gospodarno uporabo gnojil in preprečuje nepotrebne stroške,« poudarja.
Zakaj vsakoletno gnojenje z enako količino gnojil ni smiselno?
Jeseni se številni kmetje odločajo za založno gnojenje, s katerim v tla dodajajo predvsem fosfor in kalij. Ti hranili sta pomembni za razvoj koreninskega sistema, odpornost rastlin in kasnejši pridelek.
Toda količina potrebnih gnojil ni vsako leto enaka.
Če analiza pokaže, da so tla z določenimi hranili že dobro založena, je mogoče odmerke zmanjšati ali v nekaterih primerih gnojenje celo izpustiti. Pri načrtovanju je treba upoštevati tudi hranila, ki jih v tla vnesemo z živinskimi gnojili.
Ena najpogostejših napak je prav gnojenje po ustaljeni navadi, brez upoštevanja dejanskega stanja tal.
»Lahko se zgodi, da imamo v tleh določenih hranil že dovolj, mi pa jih kljub temu dodajamo. S tem povečujemo stroške, rastline pa od tega nimajo nujno nobene koristi,« je opozoril sogovornik.
Manj nepotrebnih gnojil pomeni tudi manjše obremenjevanje okolja
Pravilno načrtovanje gnojenja nima le gospodarskih koristi, temveč pomembno prispeva tudi k varovanju okolja.
S premišljenim dodajanjem hranil se zmanjšuje tveganje za njihovo izpiranje v podtalnico in odtekanje v površinske vode.
Prav zato Skupna kmetijska politika spodbuja uporabo analiz tal, pripravo gnojilnih načrtov in izvajanje trajnostnejših kmetijskih praks.
»Pomembno je razumeti, da varovanje okolja in gospodarna kmetijska pridelava nista nasprotji, ampak se lahko zelo dobro dopolnjujeta,« je poudaril Koltai.
Katere podpore lahko pridobijo kmetje?
Poleg ohranjanja kolobarja je pomembna tudi operacija NV.3 – Integrirana pridelava poljščin, ki poudarja celostno načrtovanje pridelave, ustrezen kolobar, analizo tal, uravnoteženo gnojenje in odgovorno uporabo fitofarmacevtskih sredstev.
Kmetije lahko ob izpolnjevanju predpisanih zahtev za izvajanje teh operacij pridobijo finančno podporo, namenjeno kritju dodatnih stroškov in morebitnega izpada dohodka zaradi izvajanja nadstandardnih kmetijskih praks.
Pred vključitvijo je treba preveriti pogoje posamezne operacije in možnosti vstopa.
Kje naj kmetje začnejo?
Koltai svetuje, naj kmetje najprej pregledajo, katere kulture so v preteklih letih pridelovali na posameznih njivah, nato pa pripravijo okviren načrt kolobarja za prihodnja leta.
Naslednji korak je preverjanje veljavnosti analize tal in priprava ustreznega gnojilnega načrta, pri čemer jim lahko pomaga kmetijska svetovalna služba.
Dober kolobar, analiza tal in pravilno načrtovano gnojenje so namreč tesno povezani. Njihovo usklajeno izvajanje omogoča dolgoročno ohranjanje rodovitnosti tal, zmanjševanje nepotrebnih stroškov in učinkovitejšo kmetijsko pridelavo.
»Najpomembneje je, da ne razmišljamo samo o naslednji setvi, ampak o tem, kako bomo s svojimi zemljišči gospodarili tudi v prihodnjih letih.«
*Video je nastal v okviru projekta AgriReveal.
