Gregor Košir, župan Občine Kočevje: »Romi na Kočevskem ne morejo opravičevati svojih dejanj s tem, da nimajo vode, nimajo elektrike in podobno«

Kočevje bo - prvič od osamosvojitve - dobilo poklicnega župana. Prvič so se namreč - po odhodu nekdanjega župana Vladimirja Prebiliča v Evropski parlament - Kočevci in Kočevke podali na volišča predčasno in tako šestega oktobra z veliko večino podprli tedanjega podžupana, Gregorja Koširja. 

»Tisto, kar počneš, moraš početi s polnimi pljuči,« je dejal nov kočevski župan in dodal, da največje občine v Sloveniji ne bi želel voditi kako drugače. Z njim smo se kmalu po volitvah pogovarjali o občutkih, načrtih, romski problematiki in tudi nekaterih očitkih.

Tako, »tekme« je konec, uspelo vam je prepričati skoraj 70 odstotkov občank in občanov Kočevja. Kaj menite, vam je prineslo tako prepričljivo zmago? Ste tak rezultat pričakovali?

»Vse, kar lahko rečem je, da sem imel dober občutek, predvsem zaradi terena. Veliko sem se gibal med ljudmi, še posebej po podeželskih oziroma nemestnih okoljih, saj je direkten stik z ljudmi izven mesta veliko bolj učinkovita pot kot pa so mediji in družabna omrežja in to si želim početi tudi v nadaljnje.

Kot največja slovenska občina se moramo zavedati, da, če želimo ohraniti takšno poseljenost izven mest, moramo več pozornosti nameniti tudi tem delom. 

Skratka, rezultat je, kakršen je in z njim sem seveda zadovoljen, malo manj pa sem zadovoljen z volilno udeležbo, za katero bi si želel, da bi bila višja, konec koncev, odločalo se je o tem, kaj se bo v Kočevju dogajalo najmanj v naslednjih dveh letih.«

Pa mislite, da je k tako visoki podpori prispevala tudi vez s Prebiličem? Vseeno ste bili kot podžupan njegova »desna roka« … 

»Absolutno se je do določene mere ta povezava čutila. Je pa bivši župan Vladimir Prebilič dopustil, da oblikujem »svoj jaz«, svoj pristop v predvolilni kampanji. 

Seveda sva še vedno občasno na zvezi, se slišiva in kakšne stvari pokomentirava, založi me s kakšno koristno informacijo iz preteklosti. Konec koncev sem bil tudi jaz pet let v Bruslju v pisarni evropskega poslanca, tako, da lahko tudi jaz njemu morda pomagam s kakšnim nasvetom (smeh). 

Dejansko ta vez in sodelovanje definitivno obstaja in ostaja. 

Prebilič je v zadnjem desetletju zastavil eno dobro zgodbo, ki je bila meni všeč, zato sem se tudi odzval vabilu njegove liste, ker gre za striktno nestrankarsko in nepolitično zadevo, v kateri smo se našli zelo različni posamezniki z vseh vetrov, ki pa nas združuje želja po razvoju Kočevske. 

Mi smo generacija, ki je frustrirana iz preteklosti s stanjem na Kočevskem. Mi smo odraščali v Kočevju, ko je bilo v veliki depresiji, spopadalo se je z visoko brezposelnostjo, brez nekega napredka in prihodnosti, v stagnaciji. Kočevje je bilo v nacionalnem oziru takrat revna in zapostavljena občina. 

In to, da imamo danes možnost mladim pokazati drugačno Kočevje, kjer je možno ustvariti nekaj več, da smo pripeljali večja podjetja in z njimi delovna mesta, da so začeli več ustvarjati tudi mali podjetniki, iz česar sledi tudi vse ostalo - boljša infrastruktura, kulturne dejavnosti in podobno, mi je res v čast in v veselje. 

Dejansko zdaj postajamo ne samo mesto ampak regija, na katero so ljudje iz cele Slovenije pozorni. In s ponosom bom poskušal ta razvojni potencial naprej razvijati.«

Dotaknili ste se že zelo nizke, komaj 35-odstotne volilne udeležbe. Zakaj, mislite, da je bila volilna udeležba tako nizka in kako bi lahko (predvsem mlade) spodbudili k vključevanju v lokalno politiko?

»No, mislim, da je k nižji udeležbi vplivalo tudi dejstvo, da so bile tokratne volitve nadomestne in ni bilo volitev za Občinski svet, verjetno, če bi bili na glasovnici še kandidati za Občinski svet, bi bila tudi udeležba na ta račun nekoliko večja. 

Vseeno pa je udeležba na volitvah v Kočevju vedno manjša od 50 odstotkov in še slabše je na ravni celotne države. Lahko bi rekli, da je nekaterim vseeno, drugi pa mislijo, da je rezultat že vnaprej znan. 

A seveda temu ni tako in strinjam se, da je potrebno naprej ugotavljati razloge, zakaj se občanke in občani ne odpravijo na volišča in torej niso bolj aktivni. 

Tudi kar se tiče mladih, Kočevje ni neka posebnost, saj imamo s pasivizacijo mladih velike težave v celotni Evropi, kar opažajo recimo tudi v Bruslju. Predvsem mislim, da je treba mladim ponuditi več možnosti za ustvarjanje, bodisi je to na kulturnem področju, bodisi na področju socializacije, druženja. 

Poleg tega potrebujemo tudi dodaten prostor, kot je denimo mladinski klub, mladinski center ali pa samo neka večja hala, kjer bi se mladi lahko zbirali in izvajali razne dogodke, prireditve, koncerte. 

V tej smeri že razmišljamo in raziskujemo možnosti, saj menim, da se s tem vse začne - najprej organiziranje, iz organiziranja pa pridejo potem tudi pozivi k aktivnemu udejstvovanju tudi v politiki. 

Če pogledam več kot 20 let nazaj, se spomnim KLUKŠ-a (Klub Kočevskih študentov, op. a.), ko se je prvič čutilo, da mladi v Kočevju so prisotni, so povezani, bivajo in ustvarjajo in jim ni vseeno za njihovo mesto. 

Danes je ta zgodba nekoliko zvodenela, vprašanje pa je, če, ali pa kako jo sploh še lahko obudimo, predvsem zaradi spremenjenega načina življenja in tako močne vloge družabnih omrežjih in drugih elektronskih novitet. 

Jaz bi si tega definitivno želel, saj se konec koncev še vedno počutim mlad, četudi je razlika z dejansko mladimi kar nekaj let (smeh). 

Treba jim bo bolj prisluhniti, da sploh ugotovimo, česa si želijo.«

Že kot podžupan s polnimi pooblastili ste vodili več kot 15 projektov. Kateri so denimo tisti najpomembnejši in kateri v bližnji prihodnosti še prihajajo?

»Delo zadnjih 14 let poteka mandatno - zastavimo si nek cilj in ga poskušamo v štirih ali če gre za kompleksnejše stvari v osmih letih izvesti. 

Mi smo torej že pred dvemi leti na rednih volitvah zastavili določene cilje, ki smo jih že izvršili, nekatere pa še izvršujemo. Ta proces se ne ustavlja in se ni ustavil ne glede na menjavo v vodstvu občine, stvari so v teku, a na različnih stopnjah - z nekaterimi projekti smo tako že v zaključnih fazah, kot je denimo krožišče proti Novemu mestu, pri nekaterih pa smo šele v začetnih pogovorih, projektiranju in podobno. 

Velik izziv, ki se denimo neprestano vleče, je vzdrževanje cestnega omrežja, ki je največje med vsemi občinami v Sloveniji, potem so tu še intenzivna pogajanja s podjetji ob širitvi industrijske cone, kjer pa se stvari že odvijajo v prave smeri. 

Naslednja stvar je bivanjska oziroma stanovanjska problematika, kjer se že intenzivno pogovarjamo o gradnji novih stanovanj, kjer je to možno čim prej, kjer ne, nadaljujemo za to potrebne postopke, kot so spremembe prostorskih načrtov. Vse to je tek na dolge proge. 

Pa obnove kulturnih spomenikov, denimo Šeškov dom v tem trenutku ni funkcionalen, pa bi moral biti, objekt »stara knjižnica« je praktično že stekel, še vedno skrbimo za športno infrastrukturo, denimo ravno se začenja prenova Fis kulturnega doma. 

Čaka tudi še krožišče pri Zdravstvenem domu, ki se že projektira, zato smo tudi hiteli z začetkom prenove Prešernove ceste, saj tam pripravljamo vso kanalizacijsko in meteorno infrastrukturo, ki jo bomo potem priklopili na novo glavno cesto, ki bo urejena in prenovljena ob gradnji krožišča. 

Naprej bomo tudi vlagali v zdravstvo, prenovili bomo sedaj preseljene zobozdravstvene ordinacije v splošne in pediatrične ambulante, pa nove prostore laboratorija, mislim, da si lahko kmalu obetamo tudi heliport.«

Če se dotaknemo teme, ki predstavlja glavni problem občine - romska problematika. Povedali ste, da se zadeve ne da reševati čez noč. Kako pa? Kakšne so aktivnosti Občine ta trenutek na tem področju?

»Tukaj je treba poudariti dejstvo, da se s podobnim problemom sooča celotna jugovzhodna Slovenija, izhaja in je najbolj viden predvsem pri »predrznem« obnašanju in povišani stopnji kriminalitete. 

Ampak to je samo vrh ledene gore. Imamo sistemski problem, kjer je integracija te skupnosti padla in tukaj bom kot poznavalec te tematike, saj sem se z njo ukvarjal več let, povedal, da ima glavno vlogo v tej zadevi zagotovo država. Ne samo, da ima v polni pristojnosti policijo kot represivni organ, v polni pristojnosti ima tudi socialno politiko in izobraževalni sistem. 

Občina lahko tako le delno vpliva na reševanje, ne pa v celoti. Če Romi ne pošiljajo otrok v šolo in inšpekcijske službe ne odreagirajo, kot bi morale, se delo ravnateljev, učiteljev in Občine konča. 

Ker so razmere med Romi na dolenjskem zelo različne, bi rekel, da smo v naši občini določeno stopnjo osnovnih bivanjskih razmer za Rome zagotovili. Hočem torej reči, da se Romi na Kočevskem ne morejo sklicevati ali opravičevati svojih dejanj s tem, da nimajo vode, nimajo elektrike in podobno. 

Mi smo se v minulih letih skupaj s CSD-jem in romsko skupnostjo dogovorili, da jim bomo pomagali pri začasni infrastrukturi, a si bodo seveda, kot vsi drugi občani, priključke plačali sami. 

In preko začasnih priključkov smo lahko - glede na to, da je večina naselij na občinski zemlji - to uredili, še več, dodelili smo jim tudi začasne najemnine, tako, da dejansko sami razpolagajo z zemljo, na kateri imajo nepremičnino. 

Seveda, nekateri tukaj vidijo problem v črnih gradnjah, a gre v veliki večini tukaj po eni strani za problem zatečenega stanja, saj nekateri objekti na občinski zemljo stojijo že več kot 30 let. 

Sodišče v tem primeru navadno odloči nujnost selitve oziroma ne dopusti rušenja. Spet po drugi strani pa … dokler nimamo neke boljše rešitve, je to njihov dom in na način, da jim le-tega vzamemo, bomo spet naredili po mojem mnenju več škode, kot koristi. 

Skupaj z Romi in na podlagi njihovih socialnih transferjev smo torej uredili osnovne razmere. Imajo prostor, kjer lahko živijo, imajo vodo, elektriko, odvoz smeti. In vse to Romi v Kočevju redno plačujejo. 

Bistveni problem, ki ga opažam, pa je ta, da je motivacija za zaposlitev pri njih zelo nizka. 

Zato jih bomo skušali z nekimi programi, mogoče tudi s socialnim podjetništvom, privabiti v zaposlitev, saj verjamem, da je to rešitev za vse probleme. 

Ko bo večina romske populacija delovno aktivna, bo tudi veliko problemov izginilo oziroma se pomembno zmanjšalo, istočasno pa s tem povečamo tudi motivacijo za obiskovanje šole. 

Sicer imamo v Občini Kočevje precej visoke številke obiska šole napram ostalo jugovzhodni Sloveniji, a hkrati zelo slabe številke pri dokončanju šolanja. 

Imamo sicer tudi primere univerzitetno izobraženih Romov, a jih lahko preštejemo na prste ene roke.

Ravno zato zadnja dva meseca aktivno sodelujemo z državo, sam sodelujem v kar dveh delovnih skupinah, da bi se na področju sociale pogledalo, ali je »poleg korenčka lahko tudi palica«, torej, nujno je uvesti možnost izvršbe tudi na socialnih transferjih, sicer kaznovalna politika za Rome sploh ne more delovati. 

Drugo pa je neka stimulacija za Rome, ki so zabredli, in sicer na način, da če vstopijo v delovno razmerje in ga ne zapustijo vsaj pet let, se jim določen del dolgov, ki jih bremeni, zamrzne. 

Potrebne so tudi spremembe v izobraževalnem sistemu in kazenski politiki. 

Preprosto je še vedno veliko preveč pogojnih obsodb in dodeljenih kazni v smislu družbeno koristnih del. 

Skratka, Občina se s problemom ukvarja oziroma spopada toliko, kolikor je v njeni moči, svoje pa mora narediti tudi država.«

Pereča tema volitev je bila tudi ureditev prometa v mestnem jedru. Nekateri kandidati pravijo, da Kočevje ni tako veliko mesto, da bi potrebovalo enosmerno zaprtje, spet drugi so zagovarjali odprtje v obe smeri, skratka, nihče ne bi ohranil trenutnega režima, razen vi. Kaj odgovarjate na to oziroma kaj so po vaše prednosti takšne ureditve?

»Hja, tega se zavedam, a sem se sam odločil, da v svoji kampanji ne bom populistično dejal, da bomo vse, kar si ljudje želijo, tudi uresničili, ker temu ne more biti tako. 

Bi pa rad pojasnil, da je prometni režim v centru samo del ene večje zgodbe, ki jo pišemo v koraku s sodobnimi trendi. In tako intenziven promet, kot smo ga imeli v mestu, se meni, ki sem videl že nekaj sveta, ni zdel sprejemljiv. 

Torej, to, da smo imeli glavno prometnico skozi sam center mesta, v nobenem primeru in za nikogar ni sprejemljivo, mislim celo, da bi bilo na dolgi rok najbolje, da bi priskrbeli alternative in tam avtomobilskega prometa sploh ne bi bilo. 

Trenutno imamo nek vmesni režim, ki je bistveno umiril promet, ki je kot tak tudi varnejši, kar prebivalci tega dela mesta pozdravljajo. 

Kot drugo, Kočevje je mesto, kjer je v nekaj minutah možno doseči praktično katerokoli točko v centru, sploh z okoliških parkirišč, zato se mi zdi avtomobilski promet skozi center povsem nepotreben. 

Center mesta je vedno samo en in je kot tak pomemben za celo lokalno skupnost, se pa strinjam, da je v njega treba vrnit več življenja in dveč dogajanja.«

Kako oziroma s čim, menite, da bi center mesta spet zaživel? 

»Definitivno mislim, da bi se - vsaj tisti malce manjši - dogodki in predstave lahko vrnili na mestno ploščad, kjer so bili pred postavitvijo velikega odra za Namo. 

Slednji seveda nudi še več prostora in je kot tak primernejši za večje koncerte in prireditve, življenje in poseben čar mestnemu jedru pa bi tudi vrnile manjše trgovinice, ki so nekoč že obratovale. 

Sicer pa moramo samo dogajanje malce razpršiti, saj imamo veliko prostora za prirejanje dogodkov, tudi še povsem neizkoriščenega. Tak je denimo prostor ob jezeru, kjer se občasno sicer že dogaja, smiselno pa bi bilo poleti nekaj dogodkov organizirati tudi na Kolpi, kamor se odpravi veliko Kočevcev.«

Kar se tiče notranjih prostorov ima poleg KCK-ja velik potencial tudi Vezenina, ne smemo pa pozabiti tudi dogajanja po okoliških vaseh in naseljih. 

Končno se vračajo gasilske veselice, kar močno pozdravljam in spodbujam, vaške skupnosti tudi organizirajo razna športna tekmovanja, pa predstave oziroma dogodke za otroke in podobno. 

Res pa je tudi, da so se ljudje po koroni nekako razvadili in se jih precej težko - po domače povedano - spodbudi k obisku dogodkov, vsaj v primerjavi s časom pred korono. 

A s pravo vsebino, pravo lokacijo in na pravi način mislim, da lahko tudi to dosežemo.«

Nekateri vodstvu občine očitajo prezadolženost. Se strinjate? Se Občina Kočevje res utaplja v dolgovih, obrestih in z najemanjem kreditov ni ravnala smotrno?

»No, jaz sem po izobrazbi ekonomist in posledično nekaj o financah vendarle vem in seveda sem tudi jaz malce bolj podrobno pogledal našo zadolženost. 

Dejansko ne pridemo niti med prvih 20 občin v Sloveniji po zadolženosti, smo pa res v zgornjem rangu. Pa vseeno, bolj je pomembno, zakaj smo zadolženi oziroma čemu smo namenili ta denar. 

Glede na to, da smo ga vlagali v investicije, kot je denimo novi energetsko učinkovit vrtec, se je strošek Občine na otroka dejansko pomembno znižal. Denar, ki smo ga namenili obnovam stavb in jih oddali v najem, zagotavlja tudi dodatne finančne prilive. Nekatere investicije pač dopolnjujejo razvoj in povzročijo priseljevanje. 

Torej, če je denar smotrno usmerjen v investiranje, potem je Občina - za moje pojme odlično - izkoristila svoj zadolžitveni potencial.

Občina kredite še vedno redno in brez težav odplačuje, prav tako vse obveznosti. Nad nami seveda bedi finančno ministrstvo, ki je zadolžitev seveda moralo odobriti. 

In to se ne bi zgodilo, v kolikor Občina ne bi bila v tej meri kreditno sposobna. Smo tudi v položaju, ko bi se recimo lahko še dodatno zadolžili, če bi bilo to potrebno. Takrat, ko je denar poceni, je to potrebno izkoristiti in točno tako je ravnal tudi moj predhodnik - vlagal v razvoj.«