Anton Podbevšek: Kako je »človek z bombami« ubral novo smer?

Anton Podbevšek se je rodil 13. junija 1898 na Grmu pri Novem mestu očetu Mihaelu in materi Julijani. 

Že v zgodnjih letih je začel pesniti, svoja gimnazijska leta pa je preživel v prijateljevanju z Miranom Jarcem in Leonom Štukljem.

Anton Podbevšek, od malega zapisan ustvarjanju v nove smeri

Hipoteza bolnega kraljeviča je njegova prva pesem, ki se je ohranila. Datirana je na leto 1912 oziroma v njegovo štirinajsto leto. Po lastnih besedah je več pesniških zbirk, kjer je še preizkušal tradicionalne oblike, napisal in zažgal. 

Danes vemo, da gre za prvega avantgardnega književnika na Slovenskem, ki je visoko cenjen, a takrat ni bilo tako. Leta 1915 je njegove pesmi Žolta pisma Janko Šlebinger, takratni urednik Ljubljanskega zvona, zavrnil z besedami, da gre za »nesramno bagatelizacijo jezika«.

Prve zavrnitve njegovih del: »bagatelizacija jezika« in »zbirka rebusov«.

Da so verzi in stil svobodni je verjetno malo reči. Cikel futurističnih pesmi je sestavljen iz kratkih dvodelnih pesmi. V prvem delu postavi tezo, v drugem jo preuči in zanika. Da je Šlebinger cikel opisal kot »zbirko rebusov«, pove dovolj dejstvo, da je Podbevšek ključ ponudil v zadnji pesmi, ki je bila dodana ciklu. 

Mladi Podbevšek je moral še malo čakati na prvo objavo, ki jo je dočakal s pesmijo Nočna tragedija na Kaptolski ulici. Objavljena je bila v zagrebški avantgardni reviji Plamen. Istega leta, to je 1916, je začel s prirejanjem recitalov, kjer ga je ob recitiranju svojih pesmi na klavirju občasno spremljal prijatelj Marij Kogoj.  

Avantgardistični slog in vpoklic na fronto

Leta pregledov in analiz njegovih del nam ponudi jasen odgovor o njegovem stilu in pomenu v svetu slovenske književnosti. 

Njegov prej omenjeni prvi poskus objave velja za začetek slovenskih zgodovinskih avantgard. Če je po lastnih navedbah v preizkušanju tradicionalnih oblik ostajal nekje pri baročni likovni pesmi – ta je sicer vplivala na kasnejše delo – je postal skozi leta osrednji predstavnik avantgard. 

Že prve pesmi nakazujejo na uporabo svobodnih verzov, nevsakdanjo metaforiko, prehajanje od preprostih pesmi do himnam podobni prozi. Medtem ko so njegove pesmi razbijale utečene pesniške sloge, so kontroverzne provokacije pometale z ustaljenimi načini obnašanja v literarnem polju. 

V slovenski prostor je bil prvič vpeljan model pisatelja-avantgardista.

Njegov vpoklic na italijansko fronto leta 1917 je močno vplival na njegovo delo. V tem je izbiral vojne in ljubezenske tematike. 

Besede, ki jih strokovnjaki povezujejo z njegovimi pesmimi, so: ekpresionizem, futurizem, telegrafski slog, nevsakdanja metaforika, novoromantičen in titanski lirski subjekt, tehnopoetsko, panteizem in druge.  

Naprej, Trije labodi in Rdeči pilot

V času, ko je med letoma 1919 in 1923 dokončeval študij na zagrebški in ljubljanski Univerzi, se je zgodilo nekaj pomembnih mejnikov. 

Med njimi je bila pri pesništvu pomembna njegova vloga urednika socialističnega glasila Naprej, zaradi katere je Jugoslovanska knjigarna zavrnila natis njegove pesniške zbirke Človek z bombami, čeprav je predstavil dve pozitivni recenziji literarnih kritikov. To sta bila dr. Jožo Lovrenčič in dr. Alojzij Remec. 

Predstavnik knjigarne pater Angelik Tominec je Antonu izrazil svojo bojazen, da slovenski narod verjetno ni pripravljen na razumevanje takšne poezije, po njegovo pa bi se lahko založba z izdajo pesniške zbirke izpostavila posmehu. 

Vseeno pa je hitro obveljalo, da naj bi odločitvi botrovalo mesto urednika pri socialističnemu glasilu.

»Moderni poet ne sme biti duševen slabič, akrobate potrebujemo in ne slabiče!«

Poleg glasila Naprej je pomembno tudi njegovo urejanje revije Trije labodi, kjer je sodeloval z Josipom Vidmarjem, Marijem Kogojem in celo Božidarjem Jakcem. 

Po izidu prve številke revije, ki bi morala služiti kot začetek gradnje lastne generacije, je nastopil spor z Vidmarjem. Zaradi tega je izstopil iz uredništva in ustanovil lastno revijo Rdeči pilot, pri kateri so sodelovali Srečko Kosovel, Tone Seliškar, Angelo Cerkvenik, Podbevšek sam in njegova bodoča žena Štefanija Ravnikar. 

Kaj pa je bilo s Tremi labodi? Po njegovem odhodu je bilo kljub sodelovanju uveljavljenih književnikov, kot je Oton Župančič, z naslednjo številko zapisan tudi konec revije. 

Novomeška pomlad, preporod kulture in umetnosti

Pomemben mejnik v njegovem življenju pa je pomemben tudi za Novomeščane. Leta 1920 je Anton Podbevšek z Miranom Jarcem, Božidarjem Jakcem, Ivanom Čargo, Marjanom Mušičem in drugimi ustvaril Novomeško pomlad. 

Šlo je za umetniško manifestacijo, h kateri so začeli pristopati umetniki vseh vrst in pripravili 1. pokrajinsko umetniško razstavo v Windischerjevem salonu v nekdanjem Hotelu Kandija. Želja organizatorjev je bila preporod slovenske umetnosti, približanje umetnosti preprostemu ljudstvu in poudarek novomeškega umetnostnega preporoda kot prikaz vrenj v družbi.  

»Dne 26. septembra 1920 je bil v Novem mestu velik praznik. Sorodne duše so se našle in združile. Bili so to mladi umetniki: pisatelji, slikarji, kiparji, glasbeniki. Združili so se, da dajo duška svojemu hrepenenju in da stopijo prvič skupaj na plan. 

Ljubljana je to početje malo postrani gledala, nekako nezaupljivo. Mi pa, ki sočustvujemo z vsem, kar je živega, smo pohiteli tja, da se ž njimi veselimo,« je del zapisa iz Mušičeve knjige Novomeška pomlad. 

Omemba Ljubljane ni kar tako, saj so osrednje dogodke preselili tudi v prestolnico. To je bil pravi preporod za Novo mesto, ki naj bi takrat našlo stik s svetom in tako ostaja še danes.  

Pesniška zbirka Človek z bombami

Pisalo se je leto 1925, ko je bila končno natisnjena zbirka Človek z bombami. Izdana je bila v samozaložbi, v nenavadno velikem in rdečem formatu. Zbranih je devet pesmi in cikel pesmi. Slog je neurejen, prav tako to velja za vsebino.

»Na moje okno trka ptič droban: Bela ženska s koso ostro kosi vsak dan. 
Vsak dan maj v dušo mojo sije. Kragulji kljujejo srce, bele ženske ni je.
Ptič droban z jutranjo zarjo odletel je. Dušo mojo so objele sence, molk v njej bel je.«

Zbirka danes velja za prvo avantgardistično pesniško zbirko pri nas. Po njej oziroma njenem avtorju so se kasneje zgledovali tudi drugi slovenski pesniki, med katerimi je tudi Srečko Kosovel. 

»Vem pa, da bom prišel domov ponoči.
Ljuba moja nikar ne tuguj, ne joči!
In če bo iz mojih srčnih ran tekla kri, 
Ne vrzi se mi v naročje, mi v njem ne umri!
Ker, dekle moje, samo en trpeč obraz poznaj,
In na tem, ko telo viselo je na križu, žolt smehljaj!«

Pesniško zatišje in oskrbništvo SAZU

Po izidu zbirke Človek z bombami – že od leta 1919 ni napisal nove pesmi – je pesniško potihnil do šestdesetih let. Takrat naj bi začel znova pisati z zagonom, ki mu ga je dal nastop neoavantgardistov.  

V vsem tem času je sicer deloval na kulturnem področju. Leta 1944 je uredil in izdal izbor slovenske lirike ter pisal eseje o slovenskih impresionističnih slikarjih. 

Deloval je večinoma kot časnikar, med letoma 1952 in 1972 pa kot oskrbnik SAZU. 

Anton Podbevšek je umrl 14. novembra 1981 v Ljubljani.

Anton Podbevšek danes

Danes je prosto dostopna digitalna izdaja Anton Podbevšek: Zbrane pesmi, ki je obenem tudi prva znanstvenokritična objava vseh doslej znanih Podbevškovih pesmi in njihovih različic ter večinoma še neobjavljenega rokopisnega gradiva iz pesnikove zapuščine in drugih virov.

Pri novomeški založbi Goga je izšla tudi monografska študija Marijana Dovića z naslovom Mož z bombami – Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda. Del njegove rokopisne zapuščine hrani Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu. 

Leta 2005 ustanovljeno Gledališče Novo mesto je leta 2006 dobilo ime po pesniku A. Podbevšku – Anton Podbevšek Teater, po njem pa je poimenovana tudi ulica v Novem mestu. 

O novomeški pomladi je bil leta 1989 posnet tudi film z naslovom Veter v mreži, ki ga je režiral Filip Robar Dorin. V filmu med mladimi intelektualci izstopa zlasti Anton Podbevšek, ki je tako kot v polavtobiografskem romanu Mirana Jarca Novo mesto upodobljen v liku Andreja Vrezca.