Maksimiljan Vovk: »Ko smo morali z Marofa, nam je vsem malo 'dol padlo' …«

Ko govori o kočevski glasbeni sceni, ne govori samo o bendih, vajah in koncertih. Govori o pripadnosti. O ljudeh, ki so desetletja skupaj ustvarjali, preživljali večere v »placih«, si pomagali, skupaj igrali, včasih tudi prebrodili težka življenjska obdobja in predvsem o skupnosti, za katero pravi, da je niso želeli izgubiti za nobeno ceno.

Namreč, ko so morali člani Društva kočevskih glasbenikov lani po skoraj 20 letih zapustiti prostore na Marofu, je bil to za marsikoga precejšen šok.

»Če bi šel vsak na svoje, v svojo garažo oziroma v nek svoj prostor, bi izgubili bistvo. Poanta vsega skupaj je ravno povezanost, zato ni prišlo v poštev, da bi šel vsak po svoje,« pripoveduje.

Danes društvo deluje v novih prostorih nekdanjega Kolektorja, ki so jih poimenovali DeKaGram. In čeprav prostor še ni dokončan, je po njegovih besedah najpomembnejše nekaj drugega - da je scena spet skupaj.

»Ko smo na Marofu izvedeli, da moramo ven, nam je vsem malo 'dol padlo'. Odkar smo prišli sem, pa je spet nova energija, zagon, volja, želja, cilji. Igra se praktično nonstop.«

»Plac« ni bil nikoli samo prostor za vaje

Kočevska underground scena se je skozi desetletja selila iz prostora v prostor - od godbe in OGV-ja do Itasa in pozneje Marofa.

A kot pravi Vovk, »placi« nikoli niso bili samo prostori za glasbene vaje.

»Vedno pravimo, da je bil to naš drugi dom, za nekatere v določenih obdobjih celo prvi. Ljudje so lahko tam ostali, prespali kakšno težko situacijo v življenju in dobili nov zagon. Glasba, druženje in pozitivna energija zagotovo pomagajo pri premagovanju težav.«

Prav zato jim novi prostori pomenijo toliko več.

»To je za nas res velik napredek. Končno imamo prostor, kjer lahko dejansko izvajamo tudi koncerte, imamo nek skupen prostor za druženje večje skupine ljudi … in to je velika dodana vrednost v primerjavi s prejšnjimi prostori.«

Novi prostori Društva kočevskih glasbenikov so dobili tudi novo ime - DeKaGram.

»Plac ni bil več dovolj. Prostor je dobil neko identiteto, zato smo zbirali predloge in potem demokratično glasovali,« pripoveduje Maksimiljan.

Ime skriva več pomenov. Črke D, K in G so seveda neposredna navezava na Društvo kočevskih glasbenikov, »deka« pa je poklon zgodovini prostora in nekdanji Tekstilani, kjer so nekoč nastajale deke. »'Gram' je pa malo bolj provokativen del imena,« se zasmeji. »Ampak, naj takoj pomirim vse - drogiramo se ne,« malo za šalo a veliko zares pove Vovk.

In prav ta mešanica humorja, lokalne zgodovine in pripadnosti sceni dobro opiše tudi samo društvo.

»Ljudje so nas videli kot čudake in narkomane«

Kočevski glasbeniki so bili, kot se na prejšnjo debato naveže Maksimiljan, pogosto napačno razumljeni.

»Ljudje so nas vedno videli kot neke čudake, narkomane, izgubljence v življenju. Pa smo vse prej kot to. Med nami so vsi 'spektri' ljudi - zdravniki, politiki, vzgojitelji, delavci ... vsi, ki nam je glasba v veselje.«

Danes Društvo kočevskih glasbenikov šteje okoli 60 članov, do konca leta jih pričakujejo že okoli 80. V šestih prostorih, namenjenih vajam, trenutno ustvarja 12 bendov oziroma izvajalcev. Pomembno pa je, pravi Vovk, da društvo ni namenjeno le glasbenikom.

»Nismo samo glasbeniki. Veliko je tudi podpornikov, simpatizerjev, ljudi, ki pomagajo, ko je treba kaj organizirati, prestaviti, urediti. Vse delamo s srcem in z dušo. Nismo plačani za to. Gre za pripadnost.«

»Mi smo se družili z ljudmi, ne s telefoni«

Čeprav priznava, da je kočevska scena danes manjša kot nekoč, verjame, da se stvari znova premikajo.

»Mislim, da smo bili mi še nekako zadnja generacija, ki je lahko dejansko žurala v Kočevju. Potem pa je vse nekako zamrlo. Bari se zapirajo ob desetih, enajstih, vse je mirno, nič se ne dogaja.«

Nato pa stavek, ki verjetno najbolje opiše razliko med generacijami nekoč in danes:

»Mi smo iskali druženje, zabavo. Mi smo se družili z ljudmi, ne s telefoni.«

Kljub temu ga veseli, da v društvo spet prihajajo tudi mladi.

»Imamo kar nekaj 16-, 17-letnikov, ki jim glasba res veliko pomeni. Lepo jih je videti - pridne, poštene, srčne.«

Kočevje špila že 15 let

Posebno mesto v zgodbi Društva kočevskih glasbenikov ima kompilacija Kočevje špila, ki bo letos izšla že petnajstič zapored. In, če Maksimiljana vprašaš, kaj ta projekt sploh je, odgovor hitro preseže samo glasbo.

»Mislim, da smo eno redkih tako majhnih mest v Evropi, ki ima že 15 let zapored kompilacijo s tako širokim glasbenim spektrom - od eksperimentalne glasbe in punka do rocka ter narodnozabavne glasbe.«

Ideja za prvo kompilacijo je nastala iz zelo preprostega razloga - ogromno avtorske glasbe kočevskih bendov nikoli ni bilo posnete. »Rekli smo si: dajmo nekaj izdat, da bo ostal vsaj nek zapis časa.«

A Kočevje špila že dolgo ni več samo zbirka pesmi.

Vsaka kompilacija ima svojo zgodbo, koncept in vizualno podobo. Ena je poslušalce vodila po kočevskih gozdovih in Stojni s QR-kodami ob poti, druga je nastala v obliki stripa, tretja je povezovala glasbo z različnimi točkami mesta.

»To ni samo glasbeni izdelek, ampak širša umetniška stvaritev. Gre za povezovanje različnih plati umetnosti – glasbe, ilustracije, fotografije, zgodb … V vse skupaj je vloženega ogromno dela in talenta, česar ljudje pogosto ne vidijo.«

Vizija? Hiša kulture pod eno streho

Največja želja Društva kočevskih glasbenikov pa presega samo glasbo. V novih prostorih si želijo ustvariti prostor, kjer bi se povezali glasbeniki, gledališčniki, slikarji, plesalci in drugi ustvarjalci.

»Ogromno je ljudi, ki ustvarjajo, pa nimajo prostora. S tem izgubljajo voljo, zagon. Če bi imeli vse pod eno streho, bi lahko nastalo ogromno dobrih projektov.«

In mogoče ravno zato Društvo kočevskih glasbenikov ni samo zgodba o bendih, vajah in odličnih kompilacijah. Je zgodba o ljudeh, ki že desetletja vztrajajo, čeprav so izgubljali prostore, energijo, včasih tudi vero, da ima takšna scena v Kočevju še prihodnost.

A potem pride nov »plac«. Nekdo prinese deske za oder, drugi hladilnik, tretji instrument. In scena spet zaživi.

»Gre za pripadnost. Za občutek, da nekam spadaš,« pravi Maksimiljan Vovk.

Kočevska underground scena ni preživela zaradi denarja, razpisov ali velikih odrov. Preživela je zato, ker je bilo vedno dovolj ljudi, ki jim je bilo preprosto preveč mar, da bi pustili, da utihne.