Vse se začne z vrtcem, ta bi moral biti obvezen - ne le eno leto pred vstopom v šolo, pač pa že veliko prej, so prepričani prisotni.
Okrogla miza z naslovom »Ali lahko povečamo učinkovitost izobraževanja romskih učencev in njihovih staršev v Kočevju?«, ki jo je organiziral SD Kočevje, je napolnila dvorano turističnega informacijskega centra Kočevje. V debati so sodelovali vsi, ki so vsakodnevno v stiku s kočevskimi Romi in romskimi otroci, na vabilo pa se je odzval tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Luka Mesec, kočevski župan Gregor Košir, poslanec Predrag Baković in romski svetnik v Občinskem svetu Občine Kočevje, Marjan Hudorovič.
Besedo je moderatorka pogovora, nekdanja ravnateljica Gimnazije Kočevje Meta Kamšek najprej predala tistim, ki so delu z romskimi otroci najbolj blizu - zaposlenim v vzgoji in izobraževanju v kočevskih ustanovah. Prav vsi prisotni so se strinjali, da je treba začeti takoj in na začetku. Otrok - sploh pa romski - mora obiskovati vrtec - pa ne eno leto pred vstopom v šolo, pač pa že veliko prej.
Mitja Lavrič, vzgojitelj v Vrtcu Kočevje in vodja enote Čebelica pove, da že zadnjih 15 let intenzivno delajo na vključevanju romskih otrok v različne programe. »Vsem je v interesu, da se vsi romski otroci vključijo v redni program vrtca, kar seveda zaradi mnogih dejavnikov ni mogoče, zato smo začeli z izvajanjem različnih drugih programov. Že takrat smo delali neposredno v naseljih in ugotavljali, na kakšen način sploh pristopiti in nenazadnje delati z romskimi otroci, kar je bila tudi pomembna izkušnja za nas. Nato smo ob pomoči Občine organizirali še en program, s katerim smo bili enkrat tedensko prisotni v romskem naselju, si počasi zgradili neko zaupanje s strani staršev in posledično pridobivali tudi vedno več otrok,« pot od začetka vključevanja romskih otrok v vrtec opiše Lavrič.
»Danes imamo vpisanih 17 otrok v krajše programe, v rednem pa jih je tudi kar nekaj, težko pa je reči koliko, ker se vsi ne opredelijo kot Romi, najverjetneje pa se številka giblje okoli 30,« pa predstavi trenutno situacijo.
Kaj pa jih ovira, da bi bili še uspešnejši?
»Prva bariera je definitivno jezik, saj otrok, ko pride, velikokrat ne razume nič. Ponavadi potem za prevajalce prosimo kar šolske otroke, kar se pravzaprav dobro obnese. Želel pa bi si, da bi imeli več romskih pomočnikov, ki poznajo njihov jezik, saj je slednji nemalokrat ovira tudi pri starših. Ti pa imajo poleg težav z jezikom tudi drugačne vrednote in način življenja, zato jim želimo sami predati tiste, ki so pomembne za njihovega otroka,« prvo oviro predstavi Lavrič, predvsem pa poudari: »Kakorkoli že, dejstvo je, da se ti otroci veliko prepozno vključujejo v vrtec. Po dobrih petnajstih letih dela v vrtcu sem prepričan, da bi se otroci z vrtcem morali spoznati čim prej oziroma takoj po prvem letu, saj bo otrok tako osvojil jezik, se integriral v družbo in prišel bolje pripravljen v prvi razred ter ga z večjo verjetnostjo tudi uspešno zaključil,« je prepričan Mitja Lavrič in doda, da bi Občini definitivno moral biti dodeljen romski koordinator, da bi nekako vlekel vse niti vseh vključenih organizacij.
Z njim se strinja tudi Peter Pirc, ravnatelj Osnovne šole Zbora odposlancev, največje osnovne šole v Kočevju, katero obiskuje dobrih deset odstotkov romskih otrok.
Pirc je uvodoma poudaril, da šolski sistem ni prilagojen Romom, kar je velik problem in potrebuje resno obravnavo, še posebej pa poudari vsem znano delitev Romov na nekakšni dve skupini. V prvi so Romi, ki so dejansko reveži in katerim bi rad vsak pomagal, druga skupina, ki je - tako Pirc - vedno večja in bolj problematična, pa predstavlja tiste Rome, ki izkoriščajo sistem in živijo lagodno življenje.
»Skupnost je napirjena zoper druge skupine, ki dejansko povzroča probleme in prikazuje mladim Romom, da lahko živijo ugodno življenje na ilegalen oziroma izkoriščevalski način,« pove Pirc in doda, da sta vseeno obe skupini v šoli enaki - obe bi radi v šoli čim manj naredili.
V nadaljevanju je Pirc prav tako izpostavil nujnost obiskovanja vrtca ter, da je trenutna zakonodaja, ki veleva obvezno obiskovanje vrtca eno leto pred vstopom v šolo že dober prvi korak, a hkrati opozarja, da bi bilo potrebno več pozornosti in bolj resno sankcioniranje staršev, ki svoje naloge oziroma dolžnosti ne izpolnjujejo.
»Če otroka ni v šoli, odgovarja po zakonu starš. Pa ne s 500 evri kazni iz inšpektorata, ampak, da se gre tudi v odvzem otroka, če je potrebno. To je namreč največje kršenje otrokovih pravic.«
Pirc tudi zagovarja idejo o vzgoji za starševstvo. »Vsak, ki prejema socialni prejemek, bi moral obiskovati vzgojo za starševstvo, da se nauči, na kak način lahko dobro opravlja vlogo starša.«
»Ko kdo izjavi, da smo v Kočevju rasistični, se stresem.«
»Toliko, kolikor mi naredimo za romske ljudi, ne naredi nihče. V Ljubljani imajo eno romsko družino, tukaj jih imamo ogromno. Potrebujemo več vložka - bodisi Občini, bodisi šolam ali CSD-jem, da bomo uspeli. Namreč, dejstvo je, da vsi Romi, ki živijo tukaj, bodo tukaj tudi ostali, česar se v Ljubljani tudi zavedajo. Zato moramo narediti vse, da bomo mi oziroma naši otroci z njimi sobivali,« z apelom predvsem Luki Mescu pove Pirc, z njim pa se strinja tudi Darja Delač Felda, ravnateljica druge večje kočevske šole, Osnovne šole Ob Rinži.
Delač Felda je še izpostavila dejstvo, da Romi dobro vedo, da se jim učenje pravzaprav niti ne izplača.
»Bistveno razliko v tem, da bi Romi začutili in tudi dobili željo po dokončanju šole in posledično razvili vrednote dela, bi naredilo to, da bi se jim izplačalo. Danes je namreč tako, da je zaposlitev s finančnega pogleda približno enakovredna socialnim prejemkom, ki jih Romi dobijo.«
Vsi sodelujoči, tudi Natalija Janeš, direktorica CSD Kočevje, Melita Oražem z Ljudske univerze in Alenka Gabrovec z Zavoda za šolstvo se strinjajo, da bi z romskim koordinatorjem svoje že tako dobro in samoiniciativno delo na področju vključevanja Romov v okolje definitivno pridobilil na še boljšemu izvajanju vseh aktivnosti, kar sicer Kočevju že sedaj dobro uspeva.
