O losu, družini in trenutku, ko se je odločil vztrajati do konca.
Žiga Ogorelec iz Kočevja je 90 dni preživel sam v arktični divjini in postal prvi svetovni prvak oddaje Alone. Po razkritju velike zmage je spregovoril o trenutkih, ki jih gledalci niso videli, zalogah, s katerimi bi lahko zdržal še precej dlje, življenju pri 24 stopinjah pod ničlo in ljudeh, brez katerih, kot pravi, njegove zgodbe ne bi bilo.
Devetdeset dni samote. Temperature, ki so se spustile tudi do 24 stopinj pod ničlo, morda še kakšno več. Hrana, ki jo moraš uloviti ali nabrati sam. Ogenj, za katerega nimaš niti kresila. In nekje daleč stran žena, dveletni sin, brat, sestra, starši, prijatelji in življenje, za katerega ne veš, kdaj ga boš spet videl.
Ko je 35-letni Kočevec Žiga Ogorelec 90. dan svoje preizkušnje med drevesi zagledal mlajšega brata Miho, je izvedel, da je konec. Ne zato, ker bi moral odnehati, ampak zato, ker ni ostal nihče več.
Ogorelec je postal zmagovalec 13. sezone Alone: World Championship, prvi svetovni prvak v zgodovini oddaje in prejemnik glavne nagrade v višini 500.000 dolarjev.
Drugouvrščeni Kanadčan Aaron Barnard je odnehal 87. dan, Avstralec Nero Buys pa dva dni prej.
Po razkritju zmage pa je Žiga povedal precej več o tem, kaj se je v tistih treh mesecih zares dogajalo.
»Do zmage nisem prišel sam«
Čeprav je moral 90 dni preživeti popolnoma sam, je ob vrnitvi najprej govoril o drugih.
Predvsem o bratu Mihi, s katerim že od najstniških let raziskujeta preživetje v naravi in sta leta 2014 ustanovila tudi šolo preživetja. Prav njemu pripisuje velik del zaslug za svojo ljubezen do takšnega načina življenja.
Zahvalil se je tudi ženi Karin, ki je med njegovo odsotnostjo sama »žonglirala« z vsakodnevnimi obveznostmi in skrbjo za njunega dveletnega sina Bora, ter staršema Ani in Primožu.
Prav starši so Žigo, njegovega brata Miho in sestro Živo že kot otroke močno povezali z naravo.
»Mogoče je malo noro, ampak ne vem, koliko staršev bi danes svoje otroke odpeljalo v gozd za nekaj dni in reklo: 'Ko boš imel dovolj, me pokliči.'« Kot poudarja, pri tem ni šlo za nič negativnega. Starši so jim preprosto zaupali in jim dovolili razvijati samostojnost v okolju, v katerem so preživeli velik del otroštva.
»Do zmage torej nisem prišel sam, ampak s pomočjo mnogih posameznikov in skupin, od katerih je vsak prispeval kamenček v mozaik te zgodbe,« pravi.
Iz več kot 60.000 prijavljenih med deset izbrancev
Alone velja za enega najzahtevnejših televizijskih preživetvenih formatov. Tekmovalcev namreč v divjini ne spremlja snemalna ekipa. Sami si morajo poiskati hrano in vodo, postaviti zavetje, skrbeti za ogenj in svoje zdravje - hkrati pa svojo izkušnjo sami snemati.
V 13. sezoni z naslovom World Championship se je pomerilo deset izkušenih tekmovalcev iz sedmih držav. Prizorišče je bilo Richardsonovo gorovje na skrajnem severu Kanade.
Žiga pravi, da je bilo prijavljenih več kot 60.000 ljudi. Sam meni, da mu je pri izboru pomagala tudi kilometrina iz preteklih podvigov.
Med njimi je njegovo enoletno kolesarsko potovanje okoli sveta, na katerem je obiskal pet celin in 34 držav ter prekolesaril skoraj 20.000 kilometrov.
Pred odhodom v divjino so izbrani tekmovalci opravili še približno desetdnevne priprave, kjer so se med drugim učili uporabljati snemalno opremo.
Nato pa je vsak odšel na svojo lokacijo - sam.
Deset predmetov. Žiga je namenoma pustil doma kresilo
S seboj so tekmovalci lahko vzeli le deset izbranih predmetov z dovoljenega seznama.
Žiga je izbral spalno vrečo, lonec, lok in puščice, ribiški komplet, žago, paracord, žico za pasti, nož, mrežo za ribolov in lopato. Med njegovimi desetimi predmeti pa ni bilo nečesa, kar bi marsikdo pri preživetju v arktični divjini postavil zelo visoko na seznam - kresila.
Odločitev je bila namerna.
Žiga je pojasnil, da si je s tem naložil dodaten izziv in se prisilil, da se nauči še več. Bil je prepričan, da bo ogenj znal zanetiti brez kresila, ni pa vedel, ali se mu bo bolj splačalo ves čas skrbeti za isti ogenj ali ga večkrat prižigati na novo.
Na koncu je ogenj iz nič zanetil le nekajkrat, večino časa pa ga je vzdrževal.
Osemnajsti dan je spremenil vse
Prelomnica njegovega tekmovanja je prišla zelo zgodaj.
Osemnajsti dan je uplenil losa. Nenadoma je imel nekaj, o čemer lahko tekmovalci v Alone pogosto le sanjajo - ogromno zalogo hrane.
»Ko se je los zgodil, sem rekel, da nimam izgovora, da ne bom šel do konca,« je povedal.
Čutil je celo nekakšno odgovornost. Pred njim je bila ogromna količina mesa in zdelo se mu je nesprejemljivo, da je ne bi izkoristil.
Toda los je hkrati popolnoma spremenil njegovo prvotno strategijo. Manj časa je namenjal ribolovu in lovu na manjše živali. Celo bobra, ki ga je našel, se zaradi obilice mesa ni lotil. Ko se je ponj vrnil približno 20 dni pozneje, ga ni bilo več.
Na vprašanje, ali bi zdržal tudi brez losa, zato nima preprostega odgovora.
»Nikoli ne veš.«
80 kilogramov mesa in zaloge za približno 120 dni
Koliko časa bi pravzaprav še lahko ostal?
Precej dlje od 90 dni, pravi Žiga.
Po njegovih izračunih bi lahko z načinom prehranjevanja, ki ga je imel do takrat, nadaljeval približno do 120. dne, nato pa bi mu še vedno ostalo meso.
Ob koncu je imel približno kilogram čiste maščobe, kilogram maščobe z ocvirki, tri litre borovnic in okoli 80 kilogramov mesa. Sam ocenjuje, da je imel pred sušenjem približno 150 kilogramov mesa.
Zato se je okoli 80. dne, ko je postalo jasno, da se tekmovanje lahko močno zavleče, znova lotil tudi lova na zajce.
»Pripravil sem se na to, da bo zelo dolgo.«
Okoli 80. dne je vendarle prišel notranji boj
V oddaji so gledalci videli tudi njegove pomisleke, ali naj vztraja. Toda Žiga pravi, da nikoli ni bil na točki, ko bi dejansko želel poklicati ekipo in se predati. Šlo je za nekaj drugega.
Okoli 80. dne je začel razmišljati o božiču in družini. Če bi odšel približno 95. dan, bi zaradi obveznega rehabilitacijskega programa in dolge poti domov praznike že zamudil.
Odločitev je bila zato precej brutalno preprosta: ali oditi dovolj zgodaj, da bo za božič doma, ali ostati, dokler bo fizično sposoben nadaljevati.
Izbral je drugo.
»Vedel sem, da veliko tvegam, ampak sem tudi vedel, da lahko, če zdržim in zmagam, pustim službo in se veselim vsega, kar pride zraven.«
Na 90. dan je bil že prepričan, da Mihe ne bo.
Pa je prišel.
Od losa je pojedel praktično vse. Tudi možgane
Žigova prehrana v divjini je bila zgodba zase. Pojedel je praktično vse dele živali, ki jih je lahko smiselno izkoristil: organe, oči, glavo in tudi možgane. Veliko hrane je dolgo kuhal v loncu. Hrana je bila zato zelo mehka, s čimer je skušal zmanjšati obremenitev zob in dlesni, saj je vedel, da so imeli tekmovalci v preteklih sezonah s tem težave.
Posebej dragocena je bila, pravi, losova maščoba okoli notranjih organov. Stopil jo je in si jo skrbno odmerjal - približno sto gramov na dan, ob tem pa pojedel pest jagodičevja. Če se je počutil slabše, je količino povečal.
Jedel je tudi užitno notranjo plast drevesnega lubja, vendar previdno, saj je vedel, da mu lahko prevelika količina povzroči prebavne težave.
In ker je po poklicu biolog, se je vsega skupaj lotil precej - biološko. Iz oglja si je izdelal razpredelnice in beležil, kaj je pojedel, vreme in celo prebavo.
»Imel sem boljšo prebavo kot doma,« se je pošalil.
Koliko losa je šlo v nič?
Presenetljivo malo, pravi Žiga in oceni, da je zaradi plesni oziroma živali izgubil le nekaj kilogramov. Preostanek je uporabil.
Kar je ostalo ob koncu tekmovanja, ni smel odnesti domov. Po njegovih besedah naj bi ostanke prevzela produkcija in jih namenila lokalni skupnosti oziroma za pasjo hrano.
Glava losa pa bo vendarle prišla v Slovenijo.
»Malo bo zamudila, jo pa dobim,« je povedal.
V bivaku okoli ničle, zunaj tudi minus 24
Medtem ko so zunanje temperature padale globoko pod ničlo, Žiga svojega zavetja namenoma ni pretirano segreval. V bivaku je skušal vzdrževati temperaturo okoli nič stopinj.
Tudi njegov dnevni ritem se je skozi tekmovanje spreminjal. Na začetku je skušal spati čim manj, saj je moral nabrati jagodičevje, pripraviti zavetje in zaloge ter se pripraviti na zimo.
Pozneje se je strategija obrnila. Po 80. dnevu je skušal porabiti čim manj energije, proti koncu pa je spal tudi okoli 11 ur v kosu.
Po 90 dneh najprej mandlji in suhe marelice
Zmaga še ni pomenila, da lahko Žiga sede za mizo in poje, kar želi. Po tako dolgem obdobju omejene prehrane je sledil približno desetdnevni nadzorovan rehabilitacijski program.
Prva »normalna« hrana, ki jo je dobil že ob prihodu Mihe, so bili, kot se dobro spominja, mandlji in suhe marelice.
Nato so dobivali več majhnih obrokov, pri čemer so zdravniki pazili predvsem na postopno povečevanje količine hrane in tekočine.
»Dobili smo recimo zrezek in malo krompirčka, ampak zelo malo.«
Po desetih dneh rehabilitacije in približno treh dneh poti je vendarle prišel domov. Tik pred prazniki.
Po 90 dneh se je Žigova arktična pustolovščina končala z zmago, a njegova pripoved kaže, da bi lahko trajala še precej dlje. Sam pravi, da se je pripravil na dolgo preizkušnjo in da v vseh treh mesecih ni niti enkrat zares razmišljal o predaji. Na koncu ga iz divjine niso odpeljali lakota, mraz ali poškodba, temveč novica, ki mu jo je prinesel brat Miha: ostal je zadnji. Zmagal je.
