Kolumna: Dolenjska erozija empatije

Mama je bila boemska duša. Pred hišo na dolenjski vasi so že v mojem otroštvu ustavljali pripadniki romske skupnosti, po naše in njihovo kar cigani. Igral sem se z otroki in če smo imeli nekaj železa ali piškote, smo jih dali, čeprav sami nismo imeli veliko. 

Leta so minevala, obiski so šli mimo in ko sta v roku nekaj mesecev umrla oba starša, so prav te ciganske družine prišle izreči sožalje, mi predali rože in sveče. Še danes se lahko ustavijo, prosijo za pomoč in ta jim bo ponujena. Ker vem, da niso taki, kot se jih predstavlja v luči stereotipne manjšine. 

V tej isti situaciji so mi ljudje – za primer besedila »Slovenci« –, ki sem jim pravil znanci, pisali, da sta bila starša pijanca. Gre za posameznikove besede oziroma dejanja ali to lahko pripišem narodu kot celoti?

Na Dolenjskem že leta – ne mesece – narašča občutek nestrpnosti, ki pronica v vsakdanje življenje. Začela se je tiho, v vzdihih tistih, ki so utrujeni in naveličani zaradi nereševanja situacije. Družbena omrežja so dala možnost izlivanja frustracij brez posledic. 

Šlo je in še vedno gre za postopno erozijo empatije, ki je nekoč ljudi držala skupaj. In če je bilo še pred časom vse to odpisano kot frustracija ali utrujenost družbe, se je v zadnjem obdobju strdilo v nekaj veliko bolj nevarnega. Opažamo jasno kulturo stigmatizacije in subtilnega nasilja, kjer že sama razlika v barvi polti in kulture postane provokacija.

V luči dogodkov je v moj poštni nabiralnik pod embargom prispelo evropsko poročilo o boju proti rasizmu in nestrpnosti v Sloveniji, kjer pristojna Evropska komisija navaja, da »lokalne oblasti pogosto ne ukrepajo, država pa nima učinkovitega mehanizma za posredovanje.«

Z zaskrbljenostjo opažajo poročila in raziskave, po katerih se diskriminacija in socialna izključenost velikega deleža Romov še vedno pojavljata, zlasti na jugovzhodu države.

Tako kot posamezniki ne pomenijo, da so taki vsi, ko se zgodi kaj dobrega, ne pomeni, da so taki vsi, ko se zgodi kaj slabega. Romska problematika je že v osnovi nekaj, kar je treba rešiti, a se od trenutka stvaritve te besede, ni reševalo praktično nič. To lahko na svoj način potrdi vsak prebivalec na Dolenjskem, kjer zatrjujem, da je imel slednji dobre izkušnje z Romi, a bistveno več slabih. 

Dolgo so bile to neizgovorjene napetosti, ki so v primeru javnega diskurza dolenjsko prebivalstvo hitro označile ze nestrpno in celo rasistično. Oči si, predvsem v zadnjih dneh, ni treba zatiskati. Takih posameznikov je veliko, a stari rek pravi, da nasilje rodi nasilje in upor. Ko sem na protestnem shodu z domačini spregovoril o romski skupnosti, sem povečini videl samo jezo in frustracijo. A zanimivo, bolj nad neukrepanjem države, kot Romi samimi. In ko je moral za končno ukrepanje, ki bo ali ne bo delovalo, umreti Aleš Šutar, se vse zdi na mestu. Še kako dobro vem, kako močna so čustva ob smrti bližnjega. 

In »Aco« je bil na nek način prijatelj nas vseh, ki živimo z dogajanjem v jugovzhodni regiji. Sovraštva se ne odpravi z mučeništvom in sovraštvo se ne bo izbrisalo s prelito krvjo.

Težave so iste kot pred leti, le da imajo zdaj (končno) pozornost javnosti, ki se je začela zavedati, v kakšnem strahu živijo prebivalci. Predsodki so nekaj vsakdanjega. Med poloma, ki smo jih ustvarili sami, zeva tišina. V njej se kopičijo predsodki in politične izjave z željo po klikih in podpori. Nastradajo vasi in mesta, kjer se je zaradi neukrepanje občutek strahu in nevarnosti spremenil v jezo. In ko ta ni naslovljena z jasnim dialogom, mediacijo in reševanjem, se spremeni v sovraštvo. 

Dolenjska je zavrela v tišini, saj ni bila slišana. Dokler ni bilo prepozno.

Včasih se ta občutek nevarnosti spremeni v bes. In bes, kadar ni naslovljen z dialogom, se spremeni v sovraštvo. To smo v Novem mestu že večkrat občutili. Ko se splet napolni s komentarji, ko se po ulicah šepeta, ko mesto zavre v tišini, namesto da bi govorilo. Ob tragediji marsikdo ne ve, kako reagirati. 

Odnosi na Dolenjskem so kompleksni in čeprav se zdi moralistično, jo na nek način lahko razumemo le mi. 

Pri tem pa se mora vsak od nas odločiti, če bo potegnil s peščico, ki ima jasno agendo, skrito pred moralnim kompasom, ali ostal steber sočutja in dejansko pripomogel k rešitvam z razumom. Ponovno, bes bo rodil nasilje, ker oba polni apatija. 

Tako večina želi samo mir, dostojanstvo in možnost za delo. Ne glede na to, kam spada glede na nastala pola. Vprašanje je, zakaj se še vedno vidimo kot nasprotniki, čeprav si želimo iste stvari. Družbeni premiki nas potiskajo tja, kjer ni empatije. In tam, kjer ni empatije, je krutost nekaj običajnega. 

Zgodovina nam je pokazala, kam vodi takšna normalizacija, če je ne izpodbijamo. Imena se razlikujejo – Srebrenica, Auschwitz, Xinjiang, Gaza –, a pod njimi se skriva skupna človeška napaka z različnimi stopnjami krutosti. 

Nezmožnost, da bi druge videli kot popolnoma človeške. Vsaka tragedija se je začela že dolgo pred prvim strelom ali smrtjo. Začela se je s šepetom, da so nekatera življenja manjvredna. Srebrenica ni izbruhnila čez noč, temveč skozi leta upadanja empatije med skupnostmi, ki so nekoč uspevala druga ob drugi. Dehumanizacija ni omejena na regijo ali ideologijo, ampak ostaja univerzalna skušnjava, ki se vrne vsakič, ko se delimo na nas in njih.

Frustracija lokalnih prebivalcev je več kot resnična. Še kako resničen je tudi občutek, da institucije zaradi pomanjkljivosti v preteklosti ne morejo opraviti svojega dela. In ko pogledamo velike moralne neuspehe preteklega stoletja, se vseskozi kaže lekcija. 

Zlo se redko začne s pošastmi. Začne se z utrujenimi, običajnimi ljudmi, ki se prepričajo, da mora imeti pravičnost meje in se mora empatija nekje ustaviti.

Empatija v naslednjem obdobju ne sme postati mehkoba. Mora biti struktura, ki bo preprečila, da bi se družba strnila v krutost. Skupaj smo obljubili »DOVOLJ JE« in ta slogan mora biti v spomin Alešu Šutarju in njegovim najbližjim. 

Če se izpolnijo že obljube iz preteklosti, bo to velik korak, ki pa bi moral biti narejen že pred mnogimi leti, ko so na situacijo vsi gledali z mislijo, da ni tako hudo. 

Nekdo je moral izgubiti življenje, da lahko tu za konec pripišem še nič več. Ker je dala Dolenjska obljubo, da Alešova smrt ni zaman.