Astronomska jesen se bo letos na severni polobli začela v sredo, 23. septembra, ob 2.05 po srednjeevropskem poletnem času. Zakaj njen začetek večinoma nastopi pozneje kot pri drugih letnih časih?
Začetek jeseni lahko določimo na dva načina. Po meteorološkem koledarju se jesen začne 1. septembra in konča z iztekom novembra. Razdelitev na fiksne mesece meteorologom poenostavlja spremljanje podnebnih podatkov in pripravo statistik.
Astronomi medtem začetek novega letnega časa določajo glede na položaj Sonca. Jesensko enakonočje oziroma ekvinokcij na severni polobli običajno nastopi 22. ali 23. septembra. V tem trenutku Sonce prečka nebesni ekvator in se začne pomikati proti jugu.
Ob enakonočju Sonce vzide natanko na vzhodu ter zaide na zahodu, dan in noč pa po vsem svetu trajata približno 12 ur. Zaradi lomljenja svetlobe v ozračju je dnevni del kljub temu nekaj minut daljši od noči.
Koledar ne sledi povsem gibanju Zemlje
Prepričanje, da se letni časi vedno zamenjajo 21. v mesecu, ne upošteva posebnosti nebesne mehanike. Zemlja namreč za pot okoli Sonca ne porabi natanko 365 dni, ampak 365 dni, pet ur, 48 minut in 45 sekund.
Koledar to skoraj šesturno razliko uravnava s prestopnim letom in dodatnim 29. februarjem vsaka štiri leta.
Zato se trenutek enakonočja iz leta v leto premakne za približno šest ur naprej, po prestopnem letu pa za 24 ur nazaj.
Zemljina pot ni popoln krog
Na spreminjanje datumov vpliva tudi eliptična oblika Zemljine orbite. Po Keplerjevih zakonih se naš planet januarja, ko je bližje Soncu, giblje hitreje. Poleti, ko je od Sonca bolj oddaljen, se njegova hitrost zmanjša.
Letni časi na severni polobli zato niso enako dolgi. Poletje traja nekoliko dlje od zime, kar vpliva tudi na astronomske datume.
Jesensko enakonočje tako le redko nastopi 21. septembra, največkrat pa pade na 22. ali 23. september. Do konca 21. stoletja se bo začetek jeseni vse pogosteje zgodil 22. septembra.
