Izkušnje Kočevcev z Romi po dogodkih v Novem mestu.
Novo mesto in širšo dolenjsko regijo je v zadnjih dneh prizadela smrt 48-letnega Aleša Šutarja, ki je podlegel poškodbam zaradi udarca domnevno 21-letnega Roma. Po tragičnem incidentu je Dolenjska soglasno sporočila: Dovolj je! In tema odnosa med večinskim prebivalstvom in romsko skupnostjo je postala še bolj vroča.
Oglasili so se tudi številni Kočevci, ki opisujejo občutek nemoči, pogostih incidentov in razpada zaupanja.
»Stara sem 34 let, pa se dobro spomnim, kako sem v petem razredu peš hodila domov iz Osnovne šole Zbora odposlancev skozi center. Skoraj vsak dan so se Romi drli nekaj v njihovem jeziku, se smejali in tekli proti meni ter se tik pred menoj ustavili, mi pljunili na čevlje, šolsko torbo, mi vzeli dežnik in podobno. Ampak, iskreno, nisem se bala, da bi mi kaj fizično storili, je bilo pa res neprijetno.« pripoveduje ena izmed Kočevk.
»To so bili Romi, ki so bili bosi, v raztrganih oblačilih, neumiti. Takšni so že takrat kradli po trgovinah, a so bili za ljudi nekako »nenevarni«. Kaj pa danes? Danes je večina Romov, starih med 25 in 35 let oblečenih v ne vem kakšne znamke, vozijo se z avtomobili za vsaj 50 tisoč evrov, gradijo luksuzne hiše, njihovi otroci imajo skuterje, električne skiroje, vozila na akumulator in še marsikaj … Pa ti starši nimajo niti končane osnovne šole. Od kod jim izpit za avto, če ne znajo brati? Od kod jim denar za vse to? O streljanjih iz romskih naselij pa tudi raje ne izgubljam besed. No, to so ti »novodobni« Romi, ki poznajo vsako pravico in nobene dolžnosti. Teh pa se zares bojim.«
Druga izjava prihaja od občana Kočevja, ki opisuje vsakodnevne vlome.
»V Kočevju se vlom v gostilno, restavracijo, trgovino, bencinsko črpalko, kleti, hiše, stanovanja ali pa v avto zgodi skoraj vsak dan. Res, ne vem, če obstaja lokal, v katerega še ni bilo vlomljeno. In najbolj bizarno je, da se res hitro razve, kdo je bil, a se vseeno ne zgodi nič. In seveda, v veliki večini gre za Rome. Video posnetki ne veljajo kot dokaz, škoda je prenizka, da bi primer bil obravnavan v nekem normalnem času, vse skupaj zastara ali pa — če že — storilci dobijo pogojno kazen. Kako se jim spremeni življenje in kaj se iz tega naučijo? Nikakor in nič. Nadaljujejo s svojim kriminalom in se dobesedno delajo norca iz nas. Ker ja, v bistvu imajo prav. Nihče jim očitno nič ne more.«
Tretje pričevanje iz trgovinskega okolja kaže na to, kako globoko se občutek nezaupanja in nelagodja razrašča.
»Pred kakšnim mesecem sem nakupovala v trgovini Tedi v Kočevju. Kmalu za mano je v trgovino vstopila družina Romov, ki so po trgovini zganjali vse mogoče. Razmetavali stvari, uporabljali igrače, kričali in se neprimerno vedli. Ko je varnostnik otroka prosil, da odloži igrače na svoje mesto, je do njega prihitel otrokov oče in začel kričati na varnostnika, da naj pusti njegovega otroka pri miru, če ne, da se ne bo dobro končalo. V žepu je imel nož.«
V nasprotju z molkom ali ignoranco je zdaj čas za rešitve, za novo poglavje, kjer tragedija ne bo ostala le tragedija, ampak prelomnica, ki bo sprožila spremembo.
Država je dala obljubo, Dolenjci pa čakajo, da jo uresniči. Pa jo bo?
