Na dolenjski osnovni šoli na razredni stopnji ponavlja kar 15 učencev, vsi so Romi

Na družbenih omrežjih so se v zadnjih dneh pojavili zapisi, da naj bi na nekaterih osnovnih šolah na Dolenjskem večje število učencev ponavljalo razred oziroma prvo konferenco zaključilo z nezadostnim uspehom.

Kako je dejansko stanje na eni večjih osnovnih šol v regiji, smo vprašali ravnatelja Osnovne šole Zbora odposlancev Kočevje Petra Pirca.

Po njegovih besedah sicer letošnji podatki ne odstopajo od dolgoletnega povprečja.

»Vsako leto beležimo statistiko, ker je ta zelo povedna, če jo ustrezno gledamo. V zadnjih letih se uspešnost ob konferenci giblje med 84 in 87 odstotki. Letos je statistika uspešnih 85 odstotkov,« pojasnjuje.

Največ težav v prvem in šestem razredu

Kot pravi Pirc, se večje število neuspešnih učencev vsako leto pojavlja predvsem v dveh razredih - v prvem in v šestem.

»Veliko je neuspešnih v prvem razredu, izključno Romčki, ker tu ni socializacijskega momenta pred vstopom v osnovno šolo,« pravi.

Letos tako na razredni stopnji razred ponavlja 15 učencev - vsi so romski otroci.

Na predmetni stopnji razred ponavlja še 25 učencev, med njimi šest romskih učencev.

»Zavedati se morate, da imamo na šoli povprečno okoli 65 romskih učencev, letos še več. Od vseh zahtevamo minimalne standarde. Učenci Romi so uspešni na koncu v 65 odstotkih, drugi učenci pa v 97 odstotkih,« dodaja.

Na koncu šolskega leta uspešnost bistveno višja

Po besedah ravnatelja se rezultati po koncu šolskega leta običajno precej izboljšajo.

»Na koncu leta bomo kot ponavadi prišli na 93 do 95 odstotkov uspešnih učencev. Pri nas ne puščamo naprej kar po defoltu, ampak mora vsak pokazati minimalne standarde, da lahko dela v naslednjem razredu,« poudarja.

Ob tem dodaja, da največji odklon od povprečja opažajo pri šestošolcih.

»Šestošolci najbolj odstopajo od statistike, kar pripisujemo posledicam zaprtja šol v času epidemije. Ta generacija je bila temu obdobju najbolj izpostavljena.«

»Manjkajo delovne navade«

Po mnenju ravnatelja so najpogostejši razlogi za neuspeh učencev precej preprosti. »Manjkajo delavnost, vztrajnost in delovne navade. Veliko otrok teh navad nima,« pravi. Pri tem izpostavlja tudi vlogo staršev.

»Kolikokrat na pogovorih s starši vprašam, ali otrokom doma določijo kakšno delo - naj pospravijo sobe, pomagajo na vrtu, nosijo smeti. Pogosto nastane tišina. Otroci hitro ugotovijo, kaj morajo narediti, da jim ne bo treba delati - tarnati, negodovati in se upirati.«

In prav iz delovnih navad, pravi, pogosto izhajajo tudi osnovne učne navade.

»Ne popustite in vztrajajte, že od malega, ker bo potem veliko lažje kasneje. Iz delovnih navad namreč večinoma izhajajo tudi osnovne učne navade. Nekaj stvari je osnovnih in jih lahko - oziroma mora - vsak otrok narediti sam. Torbo si lahko pripravi sam, s torbice vse nepotrebno lahko umakne sam, zvezke vam lahko pokaže sam, kaj je pisal med poukom prav tako, tudi nalogo (če jo zna) lahko pokaže sam, če pa ne zna, pa je njegova dolžnost, da vpraša v šoli. Tako se navajamo na delo in če bi bilo vsaj približno tako, težav skorajda ne bi bilo. Če pa otrok čaka, da se bo vse naredilo samo, pa ste seveda v stiski vi, ker, on bo čakal, saj se je tako navadil, sedaj pa je na vas ali boste udarili po mizi ali pa služili naprej. Malo za šalo, a tako je,« srž težav opiše ravnatelj.

Kot enega od razlogov za slabše učne navade Pirc vidi tudi vpliv tehnologije.

»Telefon je zasužnjil marsikaterega odraslega, kaj šele otroka. Veliko časa se izgubi tudi pred televizijo. Ta čas pa bi lahko bil namenjen učenju ali branju.«

Pomoč v šoli zagotovljena, a je obisk slab

Na šoli sicer ponujajo številne oblike pomoči učencem.

»Pri vseh temeljnih predmetih imamo dopolnilni pouk. Obisk je slab. Vsak učitelj ima tudi pogovorne ure, kjer lahko pomaga pri razlagi snovi, a je obisk zelo majhen.«

Po njegovih besedah je težava tudi v tem, da nekateri učenci pri pouku sploh ne sodelujejo.

»Velikokrat neuspešni učenci med poukom ne pišejo ali pa pišejo tako, da za sabo niti prebrati ne znajo. Žal pa spet učenci, ki v šoli gledajo v zrak, se absolutno nič ne trudijo in celo motijo ostale, doma velikokrat dobijo suport. Starši prepisujejo, iščejo zapiske, se trudijo po svoji službi in celo organizirajo inštrukcije… Zakaj že? Res apeliram, da se najprej na šoli preveri kako otrok dela pri pouku, kako obiskuje vse dane pomoči in se šele potem uredi kakšno inštrukcijo. Vse prevečkrat pa slišim, da starši rečejo, da ko je otrok na inštrukcijah vsaj vedo, da dela?!«

Kaj pa učni načrti?

Nekateri starši kot razlog za slabši uspeh navajajo tudi pretežke učne načrte. Ravnatelj meni, da je o tem težko soditi brez strokovnega znanja.

»O določeni stroki naj razpravlja tisti, ki o tem nekaj ve. Zaključki morajo biti v rokah strokovnih skupin, ki jih sestavljajo učitelji, predstavniki Zavoda za šolstvo in fakultet. Se pa strinjam, da so mogoče določene vsebine naravnane preveč v pomnenje in premalo v povezovanje, sintezo, razmišljanje in analizo.«

Ob tem pa opozarja na širši problem.

Ti standardi znanja so še težje dosegljivi trenutni generaciji, ker imamo v Sloveniji in Evropi zelo velike težave z bralno pismenostjo, koncentracijo in abstraktnim razmišljanjem. Tu pa se strinjam, da bi morali kot širša družba graditi na tem, saj bomo le tako konkurenčni vzhodu, ki nas trenutno prekaša v vsem - vse pa se začne z delavnostjo, ki je tam samoumevna.«