Maja in Rok iz šentjernejske vinarne Arret Wines: »Ko sva začela, so nama mnogi v šali rekli, da sva nora«

Arret Wines je butična vinarna, ki jo vodita velika ljubitelja vinske trte in trdega dela. Maja Ruperčič in Rok Dvojmoč sta nas prijazno popeljala na sam začetek njune zgodbe ter razkrila, kako so nastala imena nagrajenih vin in znamke same. Oba sta mnenja, da so naša vina odraz tega, kdo smo, v čem uživamo in vrednot, ki jih cenimo.

O težavah, s katerimi se soočajo vinarji danes, kako ostati zvest butični ponudbi in tradiciji ter vlogi cvička na Dolenjskem.

Bi nam lahko na kratko opisali začetek vajine zgodbe? Od kod sploh odločitev, da bo nastala prodajno usmerjena vinska klet?

»Zakaj se ukvarjava z vinogradništvom in vinarstvom? Ker sva mazohista (smeh). Najina zgodba se je začela iz čiste ljubezni do vina ter dela v vinogradu in vinski kleti. Vino se je pri nas od nekdaj pridelovalo, a večinoma za domačo rabo in prodajo v rinfuzi. Midva pa sva začutila, da želiva več – želela sva ustvariti vina, ki bodo nosila najin podpis, najino zgodbo in jih bova lahko predstavila tudi drugim ljubiteljem vin. 

Prehod na ustekleničena vina ni bila zgolj tehnična odločitev. Povod je bilo spoznanje, da imamo res dobro lego za pridelavo vrhunskega vina in to je vredno predstaviti pivcem po Sloveniji in tujini. S pridelavo izjemnih vin želiva pokazati, da ima Dolenjska potencial za pridelavo vrhunskih vin. Slednje dokazujeva in potrjujeva vsako leto znova, ko prejemava najboljša priznanja za vina iz najine kleti.«

Vinarji se pri imenih pogosteje držijo svojih priimkov kot imenu znamke. Tu je drugače. Nam lahko razložita ime Arret?

»Ja, v Sloveniji je značilno, da vinske kleti nosijo ime po pridelovalcu, a ker ima Rok priimek Dvojmoč, ki je že za Slovence precej težko izgovorljiv, kaj šele za tujce, sva že v začetku želela poimenovati najino vinsko klet tako, da bo ime lažje izgovorljivo, zapomnljivo in naju bo hkrati tudi primerno predstavljalo.

Ime Arret izhaja iz starogrškega koncepta arete, ki označuje 'odličnost' – življenje v svojem polnem potencialu, kjer posameznik združuje vse svoje odlike: moč, pogum in znanje za doseganje izjemnih rezultatov. Hkrati pa ime v sebi skriva še eno simboliko – če ga preberemo nazaj, dobimo terra t. i. Zemlja.«

Konkurence na Dolenjskem ni malo, kako sta gledala na to ob začetku?

»Res je, Dolenjska je vinorodna regija z bogato tradicijo, kjer deluje veliko vinarjev. A midva na konkurenco ne gledava kot na oviro, temveč kot na spodbudo. Vsak vinar ima svoj slog, svojo filozofijo in svoj pristop k vinu, zato verjameva, da je prostora za vse, ki delajo s srcem in kakovostjo. Nama je izziv ustvariti vina, ki ne le sledijo tradiciji, temveč jo nadgradijo in predstavijo v sveži, sodobni obliki.«

Kakšen je bil odziv drugih ponudnikov, ali prevladujejo nasveti in pomoč?

»Ko sva začela, so nama mnogi v šali rekli, da sva nora – da v tem ni romantike, ni denarja, samo delo, ki se nikoli ne konča. Vinogradništvo res ni lahka pot, a midva sva vanjo stopila s strastjo in jasnim ciljem. Spoštovanje sva si pridobila s tem, da sva kot mlad par zagnano gradila svojo zgodbo praktično iz nič – začela sva s 750 trtami, danes pa najina vina nagovarjajo vedno širši krog pivcev. Ker na začetku nisva imela dostopa do velikega obsega znanja in izkušenj, sva se morala marsikaj naučiti sama, skozi preizkušanje in opazovanje. Prav ta pot samostojnega razvoja naju je še bolj utrdila v prepričanju, da je v vinogradništvu pomembno imeti svojo vizijo in ne slepo slediti uveljavljenim praksam. Včasih se je treba upati stopiti iz okvirjev, a hkrati ostati zvest kakovosti in spoštovanju tradicije.« 

Vino je v steklenicah, pripravljeno na prodajo. Kako postaviti ceno, na podlagi česa?

»Cena vina ni le seštevek stroškov, ampak odraža tudi kakovost, butično pridelavo in vrednost, ki jo prinaša pivcem. Pri določanju cene večkrat letno pripraviva analizo trga primerljivih vin, ki so nama izhodišče pri določanju cen najinih vin. Vsekakor pa se manjše količine, ročno delo in skrb za vsako steklenico odražajo tudi v ceni.«  

Tudi posamična vina nosijo zanimiva imena, kako so ta dobila svoje ime?

»V najini ponudbi imava trenutno osnovno linijo mirnih vin (linija Prubej!) ter dva pet-nat-a. Imena mirnih vin in njihova obrazložitev izhajajo iz zbirke najpogostejših šentjernejskih besed, ki jih je lokalni pesnik zbral že leta 2018 v več številkah Šentjernejskega glasila. Vsaka izbrana beseda odraža značaj vina v steklenici, ki jo dopolnjuje ilustracija živali na etiketi. 

To velja za mirna vina: Mangup (Drzni premagovalec življenjskih ovir) je klasičen cviček PTP s karakterjem – drzen kot petelin na etiketi. Frajla (Vpadljivo dekle svobodomiselnih nazorov in koketnega obnašanja) je zapeljiva, sadna modra frankinja, ki se spogleduje s pivcem v podobi zvite lisice na etiketi. Gaunar (Močan in pretkan falot) je dišeči traminec z značajem – prebrisan in rahlo aroganten kot oven na etiketi. Tik Tal (Do tal, do zemlje, do konca) je igriva bela zvrst, ki v sebi nosi lahkotnost in značaj osla, ki je ponosno upodobljen na etiketi. Cviček Rooster Run (Men's journey toward a wanted destination) je najina sodobnejša interpretacija cvička, ki ima na etiketi uprizorjenega petelina usmerjenega v napad, proti želenemu cilju. Je ime, ki simbolizira renesanso cvička.

Poimenovanje pet-natov Urtl in Cwizl izhaja iz gorskih pravd. Prizori, uprizorjeni na etiketah, so povzeti po resničnih dogodkih, ki so zabeleženi v starih zapisih gorskih pravd in so se odvijali na območju Hrvaške gore. Zapisali so jih menihi cistercijanskega samostana v Kostanjevici. Zapisi, ki so ohranjeni se nanašajo na obdobje od leta 1590 do leta 1804. Zapise počasi prevajamo v slovenščino in mogoče nas v prihodnosti še kakšen zapis prepriča, da iz njega oblikujemo etiketo za novo steklenico mehurčkov.

Trenutno ustvarjava vina osnovne linije Prubej!, saj so najini vinogradi še mladi. Vsako leto na novo zasadiva vinograd, vendar bo za pridelavo vin premium linije potrebno še nekaj časa. Glavno vodilo te linije je preprostost v najboljši možni obliki – vina morajo biti pitna, brez napak in takšna, ki vabijo k še enemu požirku.« 

Cviček je dolenjski ponos. Kako sta uspela revolucionirati cviček s svojim Roosterjem?

»Rooster Run je dokaz, da je cviček lahko vrhunsko vino, če se mu posveti dovolj pozornosti. Cviček, ki je harmoničen in pitek, je izjemno težko pridelati, saj vsaka vključena sorta nosi svoj značaj. Velik izziv predstavlja tudi spreminjajoče se podnebje – višje temperature povzročajo višje sladkorje, posledično tudi višje alkohole, kar je pri cvičku izziv, saj pravilnik dovoljuje največ deset promilov alkohola. 

Pri Roosterju se poslužujemo hladnih maceracij grozdja pred fermentacijo, reduktivnega načina pridelave in izbiro najbolj primernega grozdja, ki ga pridelamo v svojih vinogradih – skozi leta smo se naučili, kateri vinograd da primerno kakovost grozdja in kaj lahko od njega pričakujemo. Ne bi rekla,  da je Rooster Run revolucija, prej evolucija. Cviček želiva približati mlajšemu pivcu, ki je zahtevnejši in ima na izbiro ogromno vin iz celega sveta, zato je konkurenca huda.«

Na vprašanje sta sicer že nekoliko odgovorila, a vseeno. Zakaj se je pojavila potreba po etiketi Rooster? Kako je s cvičkom pri nas?

»Pilotni projekt Cviček PTP, ki ga je v preteklih letih izvedel Kmestijsko gozdarski zavod Novo mesto, je bil korak v pravo smer, ki je pridelovalcem predstavil različne tehnologije pridelave in dela v vinogradu. Takih projektov bi potrebovali več, saj je to eden od načinov, da izboljšamo kakovost cvička. Rezultati projekta so bili mogoče interpretirani napačno, ker so vnesli razdor  med pridelovalce in deljenje na pilotni cviček in neko klasiko. Najino mnenje je, da je prava pot nekje vmes med tradicijo in novimi tehnologijami, ki omogočajo (če so uporabljene pravilno) aktualizacijo cvička - vsako vino se skozi čas spreminja in raste, kar je popolnoma naravno in logično - trmasto vztrajati pri neki tradiciji za vsako ceno je nesmiselno. Pojavljajo se celo predlogi, da bi se zaščitil še novi cviček, česar ne podpirava, ker bi še bolj zmedli kupca in drobili sredstva za promocijo, ki so že tako neobstoječa. Cviček je eden ali pa nobeden.

Drugi problem, ki ga vidiva pri cvičku, je neobstoječe povezovanje pridelovalcev in skupen nastop pri trženju. Oba konzorcija, ki jih imamo, sta sama sebi namen in ne služita pridelovalcem, prav tako pa sta številčno premajhna in ne povezujeta dovolj pridelovalcev, da bi imela resen vpliv na trg. Zveza društev vinogradnikov Dolenjske je v zadnjih letih izgubila kompas in ni sposobna povezati pridelovalcev, da bi skupaj pristopili k promociji dolenjskih vin (cviček je tukaj glavni po količini). 

V preteklosti sta ravno zveza in študentje naredili ogromno za popularizacijo cvička. Opcij, kako pristopiti reševanju teh težav, je več - posodobiti in spremeniti način delovanja zveze društev, kjer bi tako večji kot manjši pridelovalci dobili večjo moč pri odločanju ali pa po vzoru iz tujine (Avstrija, Hrvaška Istra) ustanoviti novo organizacijo, ki bi združila vse tržne pridelovalce na Dolenjskem in jih zastopala oziroma vodila pri promociji, tehnologiji pridelave in trženju vina, ter jih zastopala pri pogovorih z državo in pomagala pri pridobivanju kohezijskih sredstev. Zadnja rešitev nama je osebno bolj všeč, saj omogoča nekakšen nov začetek brez starih razprtij in zasledovanja lastnih interesov.

Ne smemo pozabiti, da smo/so se pridelovalci že poenotili (za kratek čas) v začetku tisočletja, ko se je sprejemal pravilnik o zaščiti Cvička PTP, ki je omogočil zaščito in nato popularizacijo cvička. Mogoče je spet napočil čas, da se poenotimo in spišemo novo uspešno poglavje.«

Kako je s sodelovanjem z lokalnimi ponudniki, trgovinami in restavracijami? So novost sprejeli odprtih rok, kako težak je tak proces?

»Vinski trg je močan in prodreti nanj z »no name« blagovno znamko vina je izjemno težko. Tega sva se zavedala že pri snovanju blagovne znamke in njene grafične podobe. Zavedala sva se, da morava pivca nekako prepričati, da poskusi najina vina. Ko ga imava tam, potem vino govori zase. Zaenkrat izpraznjena klet pred trgatvijo pravi, da nama uspeva.

Sva pa vztrajna in se zavedava, da je to tek na dolge proge. Trg je zasičen s ponudniki vin različne kakovosti. Midva želiva prodirati počasi in osvojiti vinoljubca s konstantno kakovostjo najinih vin. Da pa kakovost je in bo ostala konstantna, bo pokazal čas.«

Kaj vama pomenijo nagrade z ocenjevanj Decanter, AGRA in ne nazadnje Teden cvička?

»Vsaka nagrada je potrditev, da delava prav. Najbolj ponosna sva na srebrno medaljo Decanter in 90 točk za Rooster Run, saj to pomeni, da je najin Cviček prepoznan kot vrhunsko vino na svetovni ravni. Najpomembnejše je, da vina govorijo sama zase in da v njih ljudje uživajo.«

V ponudbi je tudi degustacijsko doživetje. Je to nekaj, kar je bilo od prvega dne načrtovano?

»Degustacije so bile vedno del najine vizije. Vino ni le pijača, temveč doživetje in želela sva, da obiskovalci začutijo zgodbo vsakega vina. 

Pri potovanjih po drugih vinskih deželah sva doživela različne oblike vinskih degustacij in nama najbolj všečen pristop želiva ponuditi tudi obiskovalcu najine butične kleti. Degustacija ni samo pitje alkoholne pijače do opijanja, ampak je druženje, izmenjava mnenj, kramljanje, uživanje v miru, naravi.«

Kakšna je prihodnost Arret Wines?

»V bližnji prihodnosti bova zgradila degustacijsko sobo, ki bo omogočala degustacijo najinih vin skozi celotno leto v prijetnem ambientu. Z 'zorenjem' najinih mladih vinogradov želiva zasnovati premium linijo vin, ki bodo zadovoljila tudi zelo zahtevnega pivca. Načrtujeva tudi gradnjo nove vinske kleti, širitev vinogradov, hkrati pa si želiva prodreti tudi na tuje trge.

Najin cilj je predvsem ostati zvesta butični pridelavi in ustvarjati vina, ki imajo karakter in zgodbo. 

Želiva, da Arret Wines postane sinonim za sodobno, vrhunsko dolenjsko vinarstvo, kjer se tradicija in sodobnost srečata v izjemnih vinih.«