Med deseterico romanov kar dva naslova založbe Goga.
Žirija v sestavi Igor Bratož, Seta Knop, Kristina Kočan, Tanja Petrič in Igor Žunkovič je med več kot dvesto izvirnimi romani za odrasle razglasila deseterico. Na seznamu so dela treh avtorjev in sedmih avtoric.
Deseterico sestavljajo naslovi sedmih založb kar prikazuje kvaliteto slovenskega založništva.
Novomeška založba Goga se je na seznam uvrstila z naslovoma Onečejevalca (Kazimir Kolar) in Ćrtice (Tina Perić).
Poleg njiju so na seznamu še Kaja Bucik Vavpetič z romanom Srebrne vezi (Cankarjeva založba), Miriam Drev z romanom Po poti se je zvečerilo (Pivec), Katarina Gomboc Čeh s prvencem Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba), Feri Lainšček z zadnjim delom trilogije Kurji pastir, Kurja fizika (Beletrina), Tanja Mastnak s Sibirijo: antituristični roman (Mladinska knjiga), Vinko Möderndorfer z romanom Zvezda, žlica in ura (Miš), Anja Radaljac s Prst v prekatu (Litera) ter Ana Schnabl s September (Beletrina).
Pet finalistov bo razglašenih 23. maja, kresnik pa bo podeljen 23. junija.
Tina Perić – Ćrtice
Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je zgodil izbris. In o tem nihče ne govori, ne družina ne družba. Mijina zgodba ponudi vpogled v drugo plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije, v kateri s humorjem prevprašuje ustaljene predstave družbene stvarnosti. Slovenska literatura prvič dobi obravnavo tematike izbrisa in vzpostavljanja nove države iz perspektive otroka, deklice (kasneje tudi odraščajočega dekleta in odrasle ženske), ki sprva ne razume, sčasoma pa vse bolj, pojma državljanstva, mej in zakaj je pomembno, da imaš dovolj črtic na zadnji črki svojega priimka.
Kazimir Kolar – Onečejevalec
Sprva se na najbolj nepričakovanih javnih površinah pojavijo lužice: po trgovinah, ob spomenikih, v knjižnicah … Nato začnejo v skrivnostnih okoliščinah umirati mlade ženske. Samomori ostanejo nepojasnjeni, zdi pa se, da vse poti vodijo k enemu samemu enigmatčinemu liku. Skozi pripoved se postopno izriše podoba vase zaprtega, anonimnega nomada, ki znova in znova prestopa mejo dobrega okusa. Zgodba je zrcalo in kritika današnjega časa, časa »nove normalnosti«, v katerem je zanimivo zgolj tisto, kar je ekscesno. Prav tako jo je mogoče brati kot katarzično poročilo o zmagi upanja in umetnosti nad uničevalnostjo.
