Devetošolki Osnovne šole Žužemberk z mentorico o izidu pesniške zbirke Neizbežno minevanje.
Živa Mirtič in Klara Šabić sta devetošolki Osnovne šole Žužemberk, ki sta sodelovali pri izidu pesniške zbirke Neizbežno minevanje. Živinim pesmim je v knjigi podobo dodala Klara, obe pa sta delovali pod mentorstvom Anite Satarašinič in Eme Pirnar.
V času, ko je zaključek osnovne šole še dodatno nasičen z obveznostmi, so nam prijazno odgovorile na nekaj vprašanj o nastajanju zbirke, navdihih in celotnemu procesu.
»Občutki so seveda predvsem veselje, ponos, občutim pa tudi rahlo olajšanje. Celoten proces od nastajanja do izida pesniške zbirke je bil zelo dolg, zato je pogled na knjigo v fizični obliki res neprecenljiv. Zdaj, ko imam knjigo končno v rokah, se zavedam, da je bil čisto vsak trenutek dela vreden tega, kar je nastalo,« je ob izidu svojega knjižnega prvenca dejala Živa, devetošolka Osnovne šole Žužemberk.
»Zelo sem vesela, ko gledam svoja dela v pesniški zbirki. Nikoli si nisem mislila, da bom dobila tako priložnost,« je dodala Klara.
Do sodelovanja pri zbirki, ki je nastajala več mesecev, je po Klarinih besedah prišlo precej enostavno: »Živa me je nagovorila, jaz pa sem se z veseljem odzvala.«
Seveda se je ustvarjanje obeh začelo že mnogo prej, pri čemer Živa pravi, da si ni nikoli mislila, da bo kdaj prišlo do česa takega. Resda se je v preteklosti že udeleževala različnih literarnih natečajev, a se je morala včasih malo prisiliti, da so ti izdelki tudi nastali.
To se je s časom spremenilo: »V višjih razredih pa sem zaradi svoje učiteljice slovenščine Anite Starašinič zelo vzljubila slovenščino in s tem tudi poezijo ter pisanje pesmi. V 8. razredu sem tako popustila njenemu nagovarjanju in se znova začela preizkušati v izražanju prek pesmi. Sodelovala sem na nekaj natečajih. Nepričakovano mi je to postalo všeč in mi zelo priraslo k srcu.«
»Učiteljica mi je po nekaj mesecih ustvarjanja predlagala izdajo pesniške zbirke. Sprva sem bila ob tem predlogu presenečena, potem pa srečna in učiteljici zelo hvaležna,« je dodala Živa.
Ker smo želeli tudi vpogled mentorice, smo za nekaj besed prosili tudi njuno mentorico in učiteljico Anito. Poudarila je, da se je vse skupaj začelo zelo spontano, z nagovorom Žive, naj se s prispevkom odzove na katerega od literarnih natečajev.
»Presenetila me je, ko mi je začela prinašati svoje pesmi, saj sem jo sprva videla predvsem kot pripovedovalko zgodb. Od tega je minilo že več kot leto dni. Živa je ustvarjanje nadaljevala tudi med poletnimi počitnicami, zato se je na začetku novega šolskega leta nabralo že precej »izdelkov«, zaradi česar je bila odločitev za izdajo pesniške zbirke povsem naraven naslednji korak.«
Naslov zbirke nosi precej odraslo tematiko, četudi smo z minevanjem obkroženi že od malega. K samemu naslovu se še vrnemo, o pesmih in vsebini pa Živa pravi: »V zbirki so pesmi z različnimi tematikami – od poletnih, življenjskih in ljubezenskih pesmi. Vseeno pa prevladuje ljubezenska tematika, saj je ljubezen najmočnejše čustvo, ki ga človek premore. Ravno zaradi tega mi je tako naravno, da jo prelivam v verze in izražam na papirju, čeprav nobena izmed njih ni avtobiografska.«
In kakšen je pogled na vsebino z vidika mentorice? »Živine pesmi so lahko dotaknejo slehernika. V njih mlada pesnica preigrava različna čustvena stanja, pri tem pa preseneča dejstvo, da večina pesmi – če sploh katera! – ni avtobiografske narave,« je pojasnila.
»Posebno nota pa izpovednim pesmim dajejo Klarine ilustracije. Tesno sodelovanje je mladima umetnicama prineslo pristno prijateljstvo, bralcem pa omogoča vpogled v doživljanje raznolikih življenjskih stanj skozi oči mlade, a zrele osebe,« je pojasnila še, kako pomembno je na zbirko gledati kot celoto.
Da so lahko ilustracije nastale, je Klara najprej prebrala pesmi, nato pa se o njih še dodatno posvetovala z Živo. »Moje ilustracije le ne vizualno podprejo pesmi, pač pa jih tudi dopolnjujejo. Lahko pa bi živele tudi samostojno življenje,« je dejala, čeprav priznava, da so ji bolj pri srcu pripovedna besedila kot poezija.
Nastajanje pesmi je trajalo dlje časa. »Vsakič, ko me je našel navdih in se mi v mislih porodil kakšen verz, sem ga zapisala. Kasneje, ko sem našla čas, sem pesem popravila, kaj spremenila, kaj dodala, obračala verze in tako so se rodile moje pesmi.« pa je svoj proces pisanja opisala avtorica pesmi.
Klaro pri risanju navdihujejo knjige, ki jih prebere, in zgodbe, ki jih spozna. Njen največji vzornik je Banksy, ki je zaradi svojih ikoničnih graditov poznan po celem svetu. »Z veseljem bi se še kdaj odzvala na vabilo k ilustriranju pesniške zbirke,« je dodala.
Vloga mentorice učiteljici ni predstavljala prevelikega izziva, saj sta bili po njenih besedah Živa in Klara skozi celoten proces izjemno odgovorni in motivirani.
Dodala je, da je bilo več težav v drugem procesu, to je nastanku knjige kot celote: »Večji izziv mi je predstavljala organizacija celotne poti: sodelovanje z oblikovalko – sodelavko in učiteljico likovne umetnosti –, ki je bila pripravljena vnašati popravke, medtem ko je bila na porodniškem dopustu, iskanje cenovno ugodne tiskarne … Vse to vzame kar nekaj časa, predvsem pa vztrajnosti.«
»Izid pesniške zbirke Neizbežno minevanje pa so omogočili Osnovna šola Žužemberk, občina Žužemberk, Stelem in starši obeh ustvarjalk, za kar se jim najlepše zahvaljujem,« je dodala učiteljica Anita Starašinič.
Naslov je bila ena najtežjih odločitev, odločitev vseh vpletenih
»Naslov pesniške zbirke je bila pri celotnem procesu ena zadnjih in hkrati najtežjih odločitev. Na začetku enostavno nisem mogla najti primernega naslova. Ker je tudi vsebina pesniške zbirke globoka in polna čustev, sem želela, da se naslov lepo prilega k njej. O naslovu sem se posvetovala z ilustratorko in mentorico. Na misel nam je prišlo veliko predlogov, na koncu pa smo se skupaj odločile za naslov Neizbežno minevanje, ki se mi zdi zelo globok in poetičen,« je razkrila Živa.
Knjiga je zaživela v svoji obliki in hitro navdušila v regiji.
»Nad odzivi sem šokirana, a v najboljšem možnem smislu. Vedno sem mislila, da (večini) ljudem poezija ni ravno blizu in da jim jo tudi izid moje pesniške zbirke poezije ne bo približal,« je iskreno priznala Živa, ki dodaja, da se je očitno zmotila.
»Veliko ljudi, tudi tistih, ki jim pisana beseda res ni ravno blizu, je bilo navdušenih in so pesniško zbirko prebrali v celoti. Nekateri pa so bili celo tako ganjeni, da so ob prebiranju potočili solzo ali dve. Ob takih trenutkih sem bila tudi sama zelo ganjena, saj sem bila neizmerno vesela in ponosna, da sem svojo ljubezen do pisanja, ki izvira globoko iz srca, uspela pokazati drugim. Menim, da reakcije drugih le potrjujejo, da so moji zapisani verzi ljudem segli v dušo. In na to sem najbolj ponosna.«
Živa želi ohranjati ljubezen do materinščine in poezije
»Moja prihodnost mi je v tem trenutku še neznana in ne vem, kam me bo pot zanesla. Edina stvar, ki jo vem, je ta, da želim še naprej ohranjati ljubezen do materinščine in poezije, saj sem se v tem resnično našla. Ne vem še, ali bo poezija del moje poklicne poti, a tudi če ne bo, bo zagotovo moja velika ljubezen in način izražanja. Postala je del mene, ki bo v meni za vedno, četudi morda ne bo del mojega poklica,« je na težko vprašanje o prihodnosti odgovorila Živa.
Dodaja, da so zanjo veliki vzorniki vsi, ki so spodobni svoje občutke preliti na papir: »Pri pesnikih bolj cenim občutke, ki jih v meni vzbudijo njihove besede kot pa njihovo prepoznavnost in sloves, ki ga imajo.« Vseeno je izpostavila vzornike v treh kategorijah; naši klasiki (Prešeren, Gregorčič, Kette …), slovenski pesniki sedanjega časa (Niko Grafenauer, Alojz Ihan …) in tuji pesniki (Raegan Fordemwalt, Whitney Hanson …).
Ko smo jo povprašali po nasvetih za naše bralce, pa je v odgovoru jasno, kako lahko prvenec osnovnošolke nosi tako globok naslov.
»Bralcem bi v prvi vrsti priporočala, naj poslušajo sebe – naj izbirajo pesniške zbirke ali knjige, ki jih pritegnejo bodisi z naslovom bodisi s temo ali celo vsebino. Ker poezija ni vedno ljubezen na prvi pogled, bi vsem, ki jim ta ni blizu, svetovala, naj ji dajo priložnost. Jaz sem ji to priložnost dala in jo močno vzljubila.«
Vseeno je prijazno delila tudi nekaj oprijemljivih nasvetov. »Priporočila bi pesniške zbirke pesnice Magde Kastelic Hočevar (Čas zrelih trav, Prgišče sanj …), pesniške zbirke Alojza Ihana (Salsa, Pesmi ...), za ljubitelje tujih avtorjev pa pesniške zbirke Whitney Hanson (Home, Harmony …). Zdi se mi, da prav vsaka izmed njih ponuja edinstven pogled na svet in edinstven odnos do poezije.«
»Kot mentorica lahko rečem, da gre za nadvse perspektivni ustvarjalki, učenki, po kakršnih hrepeni vsak učitelj maternega jezika. Vesela in ponosna sem, da sem uspela v Živi odkriti ljubezen do materinščine. Prepričana sem, da imata Živa in Klara pred seboj še bogato ustvarjalno prihodnost.«
Že ob izidu knjige so bile napovedane predstavite le te. Te sicer trenutno potekajo na šolski ravni, zelo pa se veselijo predstavitve v prostorih Zavoda Žužemberk na Dvoru, ki bo potekala v sredo, 28. maja 2025, ob 19. uri.
»Tam bodo obiskovalci lahko prisluhnili kratkemu vodenemu pogovoru z avtoricama, doživetemu deklamiranju Živinih pesmi, za katere so poskrbeli Živini sošolci, in celo eni uglasbeni pesmi – ustvarjalnemu delu dveh učenk 6. razreda,« je na dogodek za konec povabila mentorica.
