Aleksandra iz Kočevja je ljubezen in sprostitev našla v Piškotnici

Pričakala me je z boječim kužkom v naročju in mi s tem takoj pojasnila, zakaj se je želela z menoj srečati kar v zavetju njenega doma. Zaupala mi je težko zgodbo male boječe pasje dušice, ki je v prvih štirih mesecih življenja pretrpela vse, kar nobeno živo bitje ne bi smelo. Aleksandra Klobučar ga je kljub vidno zanemarjenem stanju vzela v svoj dom in od trenutka, ko ga je dobila, skrbi, da mu je kar se da lepo. 

A težke preizkušnje ni doživel le njen ljubljenček, pač pa tudi ona sama, tako sta, pove, drug drugemu prava terapevta.

Aleksandra Klobučar sicer prihaja iz Kranja, pred približno dvajsetimi leti pa se je preselila v Kočevje in kljub temu, kot pravi, da bi se najraje vrnila nazaj domov, v mestu ob Rinži še vztraja. 

»Včasih sem imela redno službo, ki pa sem jo zaradi epilepsije izgubila. Od tedaj sem brezposelna, službo epileptiku namreč ni lahko dobiti, porinjeni smo v ozadje,« pove Aleksandra. 

Pesti pa jo še kar nekaj drugih zdravstvenih težav, kot sta sindrom čeljustnega sklepa, ki za seboj povleče še mnoge druge nevšečnosti, spopada pa se tudi z diagnozo trigeminalne nevralgije. 

Zaradi svojih težav službe ne dobi in tako je svoj čas namenila izpopolnjevanju svojega hobija - peki in okraševanju piškotov.

Aleksandra je zaupala še eno težko izkušnjo iz svojega življenja, ki ga zaznamuje epilepsija. »Nekaj časa nazaj sem dobila epileptični napad sredi mesta, zato sem seveda padla na tla. 

Mimoidoči so me zmerjali z narkomanko in pijanko. Večkrat slišim tudi, da sem lena, ker sem pač brez službe, seveda pa ti ljudje ne vedo, zakaj je temu tako.« 

Učila se je iz fotografij in video posnetkov na družbenih omrežjih

Aleksandrina ljubezen do okraševanja piškotov se je rodila pred približno štirimi leti, ko je rada gledala posnetke na spletu in opazovala postopek. Pred dobrima dvema letoma pa se je odločila, da poskusi tudi sama. Kupila je ves potreben material, royal icing maso za okraševanje piškotov, vrečke, nastavke, modele in podobno, izpopolnila recept - oziroma kar dva - za piškote in se lotila dela. 

»Na začetku mi je seveda velikokrat spodletelo, pri royal icingu moraš namreč najti tisto primerno gostoto, da masa ne teče čez piškot,« največje začetniške izzive opiše Aleksandra. A kmalu ji je uspelo, saj, kot pravi, vaja dela mojstra.

»Po nekaj zelo uspešnih poskusih pa sem se opogumila in začela fotografije mojih piškotov objavljati v skupine s slaščicami. Ljudem so bili piškoti všeč in kar hitro sem že dobila prva naročila za svojo Piškotnico,« pot od hobija do posla opiše Aleksandra in prizna, da je še vedno pri vsakem naročilu kar malce živčna, saj, pove, se ima še marsikaj za naučiti.

Prvi sloj je osnova, ki jo je prav tako izpopolnjevala kar nekaj časa, za rob piškota pa je spet potrebna druga gostota mase, spet tretja gostota pa je potrebna za tretji sloj, četrti, peti … skratka, potrebno je ogromno enega eksperimentiranja, preizkušanja in nenazadnje tudi potrpljenja, volje in vztrajanja, pove Aleksandra.

En piškot, dva dni dela

»Samo za en piškot oziroma eno vrsto piškotov potrebujem dva dni. Namreč, testo se mora nekaj časa hladiti, po nekaj urah piškote spečem, čez noč pa jih pustim na papirnatih brisačkah na stojalih. Naslednji dan si potem pripravim projektor in mase za okraševanje ter se lotim okraševanja. 

Torej, namažeš podlogo in počakaš, da se posuši nekaj ur, potem se lotiš drugega sloja, tretjega, risanja, obrobe… skratka odvisno od dizajna, vsak sloj posebej pa se mora seveda posušiti,« postopek izdelave opiše sogovornica in pove, da ji je prav to čakanje, da se stvari posušijo, najbolj mučno v celem procesu.

»Projektor je moj najboljši prijatelj«

Aleksandra največkrat po piškotih riše s pomočjo projektorja, ki si ga je kar nekaj časa želela in si ga nazadnje le privoščila, kakšnih bolj zahtevnejših slik, kot so denimo spodnji psički, pa se loti s čopičem in gel barvami. 

Poleg projektorja pogosto uporablja tudi air brush, čopiče, igle za razporejanje mase po piškotih, jedilne markerje in šablone.

Srce, ki je prejelo nagrado iz Amerike

Ena izmed Facebook skupin je za letošnje valentinovo organizirala tekmovanje v okraševanju piškotov, kjer je zmagal piškot z največ všečkov. Med vsemi prijavljenimi je tako zmagalo rdeče-roza srce izpod Aleksandrinih rok, za nagrado pa je prejela poseben ogljen svinčnik, primeren za uživanje, s katerim lahko rišeš po sladicah.

Ta piškot je Aleksandri tudi najbolj pri srcu in, kot pravi, bo za vedno ostal varno shranjen pri njej.

Največje naročilo je bilo naročilo za lanskoletno poroko

»Največ piškotov naenkrat sem morala izdelati lani za poroko, 150 piškotov, ki sem jih izdelovala en teden. Sicer ni šlo za kake posebej zakomplicirane dizajne, pa vendar, vsak piškot mora biti popoln in za to je potrebnega tudi kar nekaj časa,« pove Aleksandra.

Aleksandrini nasveti za hrambo piškotov

Sedaj že precej izkušena izdelovalka ličnih piškotov pravi, da so piškoti najboljši takrat, ko jih zamrznemo in nato odtalimo. 

»V skrinji piškoti zdržijo tudi do štiri mesece, po odtajanju pa so še boljši, še bolj sočni, kot takoj po izdelavi,« nasvet podeli Aleksandra in hkrati opozori, da posode, v kateri so piškoti zamrznjeni, ne odpiramo do trenutka, ko jih postrežemo oziroma ko so popolnoma odtaljeni, saj se na njih lahko nabere kondenz, zaradi česar bo piškot izgubil obliko oziroma bo razpadel.

Aleksandra bo morda že v aprilu organizirala tudi delavnico okraševanja za nekaj zainteresiranih, kjer bo vsak udeleženec dobil deset piškotov, ki jih bo - seveda z njeno pomočjo - tudi okrasil po svojih željah.