»Starši obljubljajo, a nič ne uresničijo.« Novomeške osnovne šole o brutalni realnosti dela z Romi.
Romska problematika v Novem mestu je že nekaj let ena najbolj perečih tem lokalne skupnosti, vendar je najbolj vidna ravno tam, kjer je najbolj otipljiva - v osnovnih šolah.
To so ustanove, kjer se vsak dan neposredno srečujejo otroci iz različnih okolij, kjer se izkaže, kdo zmore slediti učnim ciljem, kdo ima doma podporo in kdo ne, kdo napreduje in kdo obtiči. Zato je prav šolski prostor tisti, ki pokaže realno stanje.
Na vprašanja o romskih učencih so odgovorile štiri od petih večjih novomeških osnovnih šol, in sicer Osnovna šola Šmihel, Osnovna šola Center, Osnovna šola Grm in Osnovna šola Bršljin. Edina, ki se na vprašanja ni odzvala, je Osnovna šola Drska, kar je v kontekstu teme pomemben podatek že sam po sebi.
Razlike med šolami so na prvi pogled velike, a skupni imenovalci so presenetljivo jasni. Osnovna šola Grm ima najmanjši delež romskih učencev, 13 romskih otrok oziroma 1,7 odstotka vseh učencev, medtem ko Osnovna šola Bršljin beleži kar 71 romskih otrok, kar predstavlja 12 odstotkov šolske populacije. Osnovna šola Center ima 36 romskih učencev, Osnovna šola Šmihel pa 45.
A ne glede na število se v odgovorih pojavljajo isti problemi - neredno obiskovanje pouka, velike socialne razlike, pomanjkanje podpore doma, slaba pripravljenost otrok na šolski sistem in predvsem odsotnost predšolskih izkušenj, ki bi jim omogočile boljši začetek.
Neredno obiskovanje pouka, ker »noče in joka«
Na Osnovni šoli Center so lani pri romskih učencih zabeležili le slabih 57 odstotkov prisotnosti, kar pomeni, da so ti otroci manjkali skoraj polovico šolskega leta. Na Osnovni šoli Šmihel ima več kot 70 odstotkov prisotnosti le 13 od 45 romskih učencev, na Osnovni šoli Grm se povprečje vrti okoli 80 odstotkov, a tam opozarjajo, da so primeri, ko otrok v šolo sploh ne prihaja, vse pogostejši in da starši šolo povsem podredijo otrokovi volji.
Na Osnovni šoli Bršljin, ki ima največ romskih učencev, se redno pouka udeležuje 78 odstotkov otrok, kar je v primerjavi z ostalimi šolami celo relativno dobro.
Ravnateljica Romana Šarec Rojc opozarja, da se izostanki ponavljajo in so pogosto povezani z omejeno podporo pri učenju doma, socialnoekonomskimi razmerami in zdravstvenimi težavami.
Na Osnovni šoli Grm šolska psihologinja Irena Adlešič opisuje še bolj skrajne primere, med drugim šestletnika, ki je že drugo leto vpisan v prvi razred, a ga starši ne pripeljejo v šolo, »ker noče in joka«, kar je po njihovem mnenju dovolj tehten razlog, da ostane doma.
Permisivna vzgoja in pomanjkanje motivacije
Eden najmočnejših poudarkov v odgovorih vseh šol je povezan z vzgojo. V številnih romskih družinah je po njihovih opažanjih prisotna permisivnost, kjer starši otrokom ne postavljajo meja in jim že v rani starosti dovolijo, da sami odločajo o sebi, vključno s tem, ali bodo tisti dan šli v šolo ali ne.
Na Osnovni šoli Center je koordinatorica za romske otroke Jasmina Berginc zelo jasna, ko pravi, da izobraževanje in delo v nekaterih romskih skupnostih nista vrednoti in da so socialni prejemki pri marsikateri družini zamenjali motivacijo za znanje in delo.
Dodaja tudi, da »mimo prezgodnjih porok in prezgodnjih rojstev žal ne moremo«, kar dodatno vpliva na zgodnje opuščanje šolanja.
Na Osnovni šoli Grm opažajo še, da je romskim otrokom šolski sistem kot tak pogosto tuj - doma odrastejo v okolju brez pravil, brez jasnih zahtev in brez strukture, zato se z obremenitvijo, ki jo prinaša šola, težko spopadajo.
Adlešič z Osnovne šole Grm tudi izpostavi, da so ti otroci pogosto prepričani, da jim pri šolskem uspehu pripadajo boljše ocene, čeprav sami vložijo minimalno količino truda, kar vodi v frustracije, slabo voljo in izogibanje šoli.
Po letih osnovnošolskega izobraževanja še vedno nepismeni
Z Osnovne šole Center poudarjajo, da se po šestih letih šolanja še vedno zgodi, da je učenec še vedno praktično funkcionalno nepismen.
Gre za skrajno posledico prepleta dejavnikov, ki se začnejo že pred vstopom v šolo - odsotnosti predšolske vzgoje, slabega znanja slovenščine, nerednega obiskovanja pouka, neizpolnjevanja domačih nalog ter popolne odsotnosti podpore in strukture domačega okolja.
Šole enotno poudarjajo, da romski otroci brez izkušenj vrtca v izobraževalni sistem vstopijo z ogromnim socializacijskim zaostankom, ki ga kasneje le težko nadoknadijo.
Na Osnovni šoli Šmihel in Osnovni šoli Grm opozarjajo, da otroci brez osnovnih predšolskih veščin težko sledijo že najosnovnejšim pričakovanjem šole, medtem ko Osnovna šola Bršljin posebej izpostavlja, da je ravno obisk vrtca ključni predpogoj za uspeh, predvsem pri učenju slovenščine, razvoju delovnih navad in osnovni socializaciji, brez katere napredovanje skoraj ni mogoče.
Kar zadeva konflikte, šole poročajo o različnih izkušnjah. Na Osnovni šoli Šmihel omenjajo občasne verbalne in redke fizične konflikte, »a nič takšnega, kar bi izstopalo«. Osnovna šola Center poudarja, da konflikti med romskimi in neromskimi učenci niso pogostejši kot med drugimi otroki.
Najbolj izstopajoča je zgodba Osnovne šole Grm, kjer so ob hujših incidentih morali ukrepati tudi s prijavami policiji, čeprav dodajajo, da je bila situacija v zadnjem letu bistveno mirnejša.
Na Bršljinu pa posebno pozornost namenjajo temu, da se težave rešujejo sproti in da nikoli ne gledajo stran, kar po njihovih besedah ključno vpliva na zaupanje in odnose med učenci.
Romski pomočniki in individualizirani programi kot ključ do uspeha
Kljub izzivom šole izpostavljajo tudi veliko dobrih praks romske pomočnice, svetovalne službe, individualizirani programi in dodatne učne pomoči.
OŠ Bršljin posebej poudarja, da je ključ v odnosu, torej v spoštljivem, vztrajnem in stalnem delu z otrokom in družino, brez prenagljenih sklepov in brez odlašanja pri reševanju težav.
Na OŠ Grm kot dobro prakso omenjajo primer učenca, ki je sicer šolanje zaključil z nekaj popravnimi izpiti, a je bil skozi leta aktivno vključen v šport in skoraj prestopil v profesionalno nogometno okolje, vendar ga družina na koncu ni pripravljena spustiti iz naselja.
Iz odgovorov je jasno, da so novomeške šole vsak dan na prvi fronti romske problematike. Hkrati pa se prav lahko vidi, v kolikšni meri šolski sistem deluje kot zadnja obrambna linija oziroma kot prostor, kjer se otrokom, ki od doma ne dobijo ne podpore, ne strukture, ne priložnosti, poskuša nadomestiti vsaj del izgubljenega.
Medtem ko se javnost pogosto ukvarja s političnimi razpravami in ekstremnimi primeri, se v razredih, zbornicah, svetovalnih pisarnah in romskih naseljih vsak dan dogaja realnost, ki jo nosijo učitelji, pomočniki, strokovni delavci in ravnatelji.
Romska problematika v novomeških šolah se skozi odgovore štirih ustanov pokaže kot preplet enakih, dolgoletnih vzorcev: neredno obiskovanje pouka, permisivna vzgoja brez meja, šibka podpora doma ter odsotnost predšolskih izkušenj, ki otroke pahnejo v velik socializacijski in učni zaostanek že ob prvem šolskem dnevu.
Šole se trudijo z dodatno pomočjo, terenskim delom, romskimi pomočniki in individualnimi pristopi, a brez podpore družin in širše skupnosti njihov doseg ostaja omejen. Kljub izstopajočim dobrim praksam je jasno, da šolski sistem sam ne more rešiti težav, ki se rodijo daleč pred vstopom v razred — in da brez sprememb v romskih naseljih, predšolski vzgoji in vrednotah doma cikel osipa, izostankov in nepismenosti ostaja nespremenjen.
