Rudi Kovačič ni vaški posebnež iz Mokronoga, ampak srce Slovenije.
Čeprav prihaja iz male Martinje vasi pri Mokronogu, ga pozna vsa Slovenija. Rudi Kovačič že desetletja prodaja časopise pod arkadami pri Tromostovju.
Je bistven del ljubljanske folklore in eden tistih, pri katerih se zdi, da se ga bo bolj cenilo, ko ga žal več ne bo. Kaj pa, če ne bi bilo tako? Kaj, če bi se mu poklonili, ko nam še pririše nasmeh na obraz?
Tega se je pred leti lotil Zvone Šeruga in s ponovno delitvijo objave Slovenijo spomnil na Rudija.
Verjetno ne bi nihče rekel, a Rudi ima že 72 let. Čeprav manj kot zadnja leta, saj prespi v Ljubljani, se vsako jutro okoli četrte ure odpravi proti avtobusni postaji, kjer se vkrca na avtobus proti Trebnjemu. Tam na vlak za Ljubljano in še preden vzide sonce, ga že vidimo na njegovi stojnici.
Njegovo hišo najdemo na Martinji vasi pri Mokronogu, v velikanski stavbi oziroma v prikolici pred njo. Domačini ga spoštujejo, cenijo in imajo radi.
Tako je znani potovalec Šeruga pred leti zapisal: »Ker Rudi je v svoji drugačnosti človek, iz katerega kar vrejo zgodbe, načrti, zaupanje v življenje in vera v samega sebe. Ljudje mislijo, da prodaja revije pa da je čuden, da je ubogi – ampak Rudi ni ne čuden in še manj ubogi. Le drugačen, to pa že mogoče. Pravzaprav … zagotovo drugačen! Rudi je pravzaprav človek, od katerega bi se lahko tudi učili.«
Kot lahko spremljamo odzive ob objavah v zadnjih dneh, je Rudi cenjen, zelo visoko cenjen med Ljubljančani in Dolenjci. Kot pravi znan slovenski rek, obleka ne naredi človeka.
Tako eden od komentarjev pravi: »Kako blizu imamo ljudi katere mnogi 'poznamo', pa nič ne vemo o njih. Ali še huje, imamo napačno predstavo o njih.« Drugi pa direktno in iskreno: »Rudi, legenda!«
V enem od komentarjev pa preberemo zaključno misel: »Za tiste, ki verjamejo, je svet lep. In se vsakič znova ustavijo in vidijo te ljudi.«
