Na obisku pri zadnji mojstrici klobukov v Sloveniji: »Čopova ulica je prava modna pista«.
V strogem centru Ljubljane, le lučaj od Prešernovega trga, deluje umetnica, ki z estetskim čutom in ročno veščino, že štiri desetletja – od leta 1985, ohranja eno najstarejših obrtniških tradicij na Slovenskem. To je Mimi Dobnikar, modistka; gre za izraz, ki ni tako zelo poznan, a predstavlja izdelovalko klobukov.
Simbol časa, osebnosti in statusa
»Klobuk ni zgolj zaščita pred soncem ali mrazom, je modni dodatek, kos, ki dopolni videz, poudari naš izgled, saj ga zasnujem tako, da laska osebi, ki ga bo nosila. Poudari namreč njene atribute,« uvodoma pove sogovornica in doda, da so bili nekoč veliko bolj popularni kot danes; »med premožnimi je bil celo nujen del oprave, saj je veljal za statusni simbol,« je še dejala.
Spominja se, da so se v omenjenih časih ženske rade ponašale z njimi. V svoji garderobi so jih imele po več, tako da so jih lahko menjavale za različne priložnosti. Enega so imele za obisk cerkve, drugega za na trg, tretjega za večer v operi ali gledališču in tako naprej ...
»Sploh posebno in v navadi meščanov je bilo, da so v svojih najboljših oblačilih in s klobuki paradirali po Čopovi ulici. No, saj to je še danes nekakšna modna pista Ljubljančanov in drugih obiskovalcev prestolnice, vključno s turisti, ki so - vsak s svojim stilom -, posebni in to je lepo.«
Njena sklep je sicer, da so v današnjih časih, ko ima hitra moda primat, unikatni klobuki močno v ozadju.
»Kupiti jih je namreč mogoče v vsakem večjem trgovskem centru, so tudi cenovno bolj dostopni, s čimer je težko tekmovati,« priznava.
'Usodno' srečanje z Jožico
Ljubljančanka Mimi Dobnikar je bila že kot deklica dovzetna za estetiko, kar ob dejstvu, da je bil njen oče fotograf, sploh ni nenavadno. Že takrat je rada urejala punčke, ki jim je šivala oblekice.
»Oblikovanje, estetika, detajli, to me je vedno privlačilo,« ugotavlja za nazaj. Ključni trenutek, ki je zaznamoval njeno življenjsko pot, pa je bil obisk modistke Jožice Tomažin. »Ko sem kot deklica pri njej prvič videla, kako nastane klobuk, sem bila očarana. Takrat sem vedela, da želim delati to.«
Po končani osnovni šoli se je vpisala na bežigrajski center strokovnih šol in tam pridobila temeljno znanje. Prakso je nato opravljala pri Tomažinovi, ki jo je (na)učila skrivnosti tega kreativnega, a zahtevnega poklica.
Mojstrovine za znane Slovence
V štirih desetletjih je Mimi Dobnikar ustvarila več kot tisoč klobukov.
»Koliko točno, ne vem, a zagotovo jih je vsaj toliko,« je skromna. Izdelovala jih je tudi za številne znane Slovence, od politikov, do umetnikov, kot sta denimo Saša Lošić in Alan Hranitelj.
S slednjim, ki je priznan kostumograf, je večkrat sodelovala pri ustvarjanju edinstvenih kreacij za gledališče in film.
Najbolj pa je ponosna na ogromen slamnik, ki ga je ustvarila za operno predstavo Tosca. »V ta unikat sem vložila ogromno dela. Vse je ročno narejeno in na odru je izgledalo veličastno,« jo ponese v preteklost.
Posebej ji je v spominu ostalo leto 2008, ko je izdelala več klobukov za slovenske državnike, saj je protokol narekoval, da si jih nadenejo ob obisku kraljice Elizabeta II.
»Pokrivalo sem naredila tudi soprogi takratnega predsednika Danila Türka, pa Alenki Bratušek in še vrsti drugih iz tega sveta.«
Poslanstvo, ki presega čas
Proces izdelave enega klobuka sicer po besedah sogovornice zahteva približno osem ur natančnega in skrbnega dela. Izbira materialov, oblikovanje, ročno šivanje in dodelava – vsega tega stroji ne morejo nadomestiti.
Sicer Dobnikarjeva počasi zapira vrata svojega ateljeja, pri čemer ugotavlja, da je na žalost zadnja izučena modistka v Sloveniji.
»Kdor bi se želel danes lotiti tega poklica na način, da bi predhodno želel formalno izobrazbo, bi moral v tujino, saj pri nas ni izobraževalnih programov tej smeri.«
Sicer pa pravi, da bo, dokler bo imela moč in voljo, delala dalje.
»Klobuki so del mojega življenja. Vsak, ki sem ga ustvarila, nosi del mene.«
