Prometna nesreča se je zgodila na odseku, ki je še posebej nevaren.
Nedavna vožnja domov se je za višjega vodnika Andraža Muhiča, pripadnika 152. letalske eskadrilje pri Slovenski vojski, odvijala povsem drugače, kot je vajen. Priča je bil hudi prometni nesreči – in pri tem ni okleval niti za trenutek.
Z Brnika se je vračal domov v Kočevje, ko se je na enem od nevarnejših odsekov tamkajšnje ceste pred njegovimi očmi zgodilo silovito trčenje.
Vozilo pred njim je zaprlo pot avtomobilu, ki je pripeljal iz nasprotne smeri – potovalo je proti Ljubljani.
»Silovito je počilo in se zakadilo. Nemudoma sem ustavil, svoj avto zapeljal na varno in ga postavil tako, da sem iz kočevske smeri zavaroval kraj nesreče ter preprečil možnost naleta drugih vozil. Prižgal sem vse štiri smernike, da so na posebno previdnost opozarjali ostale udeležence prometa,« so Muhičeve besede.
Stekel je proti poškodovanima voziloma in preveril stanje potnikov, obenem pa takoj poklical številko 112.
»V vozilu povzročitelja sta bila dva nepoškodovana moška, ki sem ju prosil, naj zavarujeta prizorišče nesreče še iz ljubljanske smeri. V drugem vozilu, ki je utrpelo silovit trk, pa je bila ženska, ki je doživela hud šok,« je opisal prve minute po nesreči.
Reševalec tudi zunaj bojišča
Sreča v nesreči je bila, da je Andraž Muhič izurjen bolničar – usposabljanje je opravil v Civilni zaščiti – hkrati pa je tudi bojiščni reševalec, izkušen v ocenjevanju poškodb in nudenju nujne prve pomoči.
»Ko sem ocenil, da jo lahko premaknem, sem ji pomagal iz vozila in jo odpeljal na varno. Predvsem pa sem se z njo pogovarjal in jo miril, saj je bila zelo pretresena,« je opisoval dogajanje.
Če bi bilo treba, bi Muhič lahko uporabil tudi svojo osebno torbo s pripomočki za prvo pomoč, ki jo vedno vozi s seboj.
»Moja torba je precej bolj opremljena od tiste, ki jo moramo po zakonu imeti v vozilih vsi. V njej imam razne gele za opekline, povoje za večje rane, Esmarchov trak in druge nujne pripomočke. Tokrat mi k sreči nič od tega ni bilo potrebno uporabiti,« je povedal.
Sumil je, da ima gospa zaradi sile trka in sprožitve zračnih blazin morda nalomljeno rebro, drugih vidnih poškodb, razen podplutb, pa ni opazil.
Pogum in človečnost
Na kraj dogodka so hitro prispeli reševalci; naključje je hotelo, da je bilo reševalno vozilo ravno na poti z zaključene intervencije iz Ljubljane proti Kočevju. Prišli so tudi policisti, ki jim je Muhič kot priča nesreče dal izjavo.
Kaj ga je gnalo k takojšnjemu odzivu?
»Prva misel ob trku je bila, da moram pomagati. Da to storijo, nagovarjam tudi druge; če vidite človeka v stiski, ne oklevajte! Pogosto slišim, da se ljudje bojijo ukrepati, ker jih je strah, da ne bodo znali pravilno pomagati ali da bodo naredili kaj narobe. A karkoli naredite, je bolje kot nič. Tudi če zgolj zavarujete prizorišče ali pokličete na pomoč, je to ogromno,« je poudaril Muhič.
Pomoč, ki jo je nudil, mu ni bila breme, temveč čast.
»Z veseljem sem pomagal. Najlepše pa je bilo, ko se mi je gospa, ki sem ji stal ob strani, ganjeno zahvalila, ko so jo nalagali v reševalno vozilo,« je povedal.
Na njegovo dejanje so ponosni tudi v Slovenski vojski, kjer so zapisali:
»Bil je ob pravem času na pravem mestu. Ponosni smo, da je mogel in znal pomagati. Višji vodnik Andraž Muhič, pripadnik 152. letalske eskadrilje, je bil priča prometni nesreči in takoj ukrepal – zavaroval kraj dogodka, poklical 112 in nudil pomoč poškodovani osebi do prihoda reševalcev.«
