Najlepše okrašena vasica na Dolenjskem letos brez okrasitve, zakaj?
December že trka na vrata. Mesta se bleščijo, lučke se prižigajo, po zraku se ovija praznični vonj, Zavinek pa letos ostaja tišji. Brez lučk. Brez pravljične vasice. Brez tradicije, ki je dve desetletji in pol združevala vaščane in navduševala obiskovalce od blizu in daleč.
Zavinek v občini Škocjan je vasica, ki je več kot četrt stoletja veljala za enega najlepše okrašenih prazničnih kotičkov Dolenjske. A letos prvič po 25 letih ne bo zasijal v svoji tradicionalni decembrski podobi.
Ta novica je med domačini in številnimi obiskovalci iz celotne Slovenije sprožila val čustev, nostalgije in žalosti.
Konec tradicije ali le predah?
Na družbenem omrežju Facebook je Matej Kirar, administrator skupine Zavinek sporočil, da letos po 25 letih neprekinjenega okraševanja in v 27. letu tradicije okrasitve ne bo.
Razlogi sicer ne prihajajo s finančnih primanjkljajev, pač pa glavno vlogo igra človeški faktor. Življenje teče hitro, obveznosti se kopičijo, prostovoljcev pa je iz leta v leto manj.
»Prostovoljcev, ki so nam dolga leta pomagali popolnoma nesebično, je danes res malo - lahko jih preštejemo na prste ene roke.«
Ker ustvarjalnih rok manjka, je prišel trenutek, ko Zavinek potrebuje premor. Premor, da zadihajo. Da razmislijo, kako in ali sploh nadaljevati. Da se kot skupnost vprašajo, ali predati štafeto naprej ali zaključiti čudovito zgodbo, ki je trajala četrt stoletja.
Hvaležnost, ki seže globoko
V čustvenem zapisu so se posebej zahvalili vsem, ki so skozi leta soustvarjali ta praznični projekt.
Zapis zaključujejo z besedami, ki se dotaknejo srca.
»Skupaj smo ustvarili nekaj, kar je preraslo vse začetne zamisli – projekt, ki je povezal nas, našo vas in ljudi od blizu in daleč. In to je največji dar.«
Bo Zavinek še kdaj zasijal?
Kot pravijo, si bodo vzeli leto ali dve odmora, nato pa se bo pokazalo, ali bo tradicija ponovno oživela ali bo ostala zapisana v spominih.
Odgovor torej še ni jasen, a upanje ostaja.
»Mogoče se nekoč spet vidimo. Mogoče bo spet zasijalo. Mogoče bo nastala nova zgodba.«
Do takrat pa v Zavinku prosijo za razumevanje, podporo – in hvaležno zapirajo poglavje, ki je obarvalo otroštvo mnogih in ogrelo srca tisočim.
