Sodražica je med drugim prepoznavna po nenavadnem vzdevku svojih prebivalcev – psoglavcih.
Ime, ki se je nekoč uporabljalo predvsem kot zbadljivka, je danes postalo pomemben del krajevne identitete. Toda od kod izvira poimenovanje in kaj se pravzaprav skriva za pripovedmi o psoglavcih? Odgovore najdemo v ljudskem izročilu, pa tudi v znanstveni raziskavi, ki je osvetlila mitološko ozadje Sodražice in Ribniške doline.
Psoglavec oziroma pasjeglavec je bajeslovno bitje s človeško postavo in pasjo glavo. Motiv takšnega bitja poznajo različne kulture in ljudstva, pojavlja pa se že v starodavnih pripovedih ter srednjeveških zapisih.
Tudi na območju Sodražice in Ribniške doline se je ohranilo izročilo o psoglavcih. Kot pojasnjuje Občina Sodražica na svoji spletni strani v prispevku Pravljica o Sodražici, natančen čas nastanka vzdevka za Sodražane ni znan. Poimenovanje naj bi se sprva uporabljalo kot zbadljivka, ki so jo domačinom nadeli prebivalci okoliških krajev, predvsem Ribničani.
So za vzdevek krivi žeblji na ribniškem pogorišču?
Ena najbolj znanih pripovedi o nastanku vzdevka govori o požaru v Ribnici. Po ljudskem izročilu naj bi nekoč pogorela ribniška cerkev, po požaru pa naj bi na pogorišče prišli tudi Sodražani. Med pepelom naj bi iskali kovane žeblje oziroma cveke, ki so bili v preteklosti dragocen in uporaben material.
Ker so pri iskanju sklonjeni brskali po pepelu in gledali v tla, naj bi jih Ribničani primerjali s psi, ki stikajo za ostanki. Tako naj bi nastalo poimenovanje psoglavci.
To zgodbo navaja tudi Občina Sodražica, podrobneje pa jo obravnava Domen Češarek v znanstvenem članku Izročilo o psoglavcih, volkodlakih, volčjem pastirju in Atili v mitski krajini Sodražice, objavljenem leta 2015 v reviji Studia mythologica Slavica.
Češarek v članku predstavlja več različic lokalnih pripovedi. Med njimi je tudi pripoved o pobiranju cvekov na pogorišču. Ena od zabeleženih različic govori o tem, da so Sodražani po pogoreli stavbi v Ribnici odšli pobirat žeblje, pri čemer naj bi bili zaradi sklonjene drže podobni psom. Avtor navaja tudi pripoved o sporu med Sodražani in Ribničani zaradi pobiranja žebljev. Pomembno je poudariti, da gre za ljudsko pripoved, ne za dokazano zgodovinsko razlago izvora vzdevka.
Za vzdevkom se skriva tudi bogato mitološko izročilo
Raziskava Domna Češarka pokaže, da zgodbe o psoglavcih niso omejene zgolj na hudomušno pripoved o iskanju žebljev. Avtor raziskuje širše mitološko izročilo Ribniške doline, v katerem se pojavljajo tudi volkodlaki, volčji pastir in zgodovinska osebnost Atile.
V pripovedih se prepletajo različne predstave o nadnaravnih bitjih, volkovih in skrivnostnih dogodkih v pokrajini. Psoglavec je tako del širšega pripovednega sveta, ki se je ohranjal med prebivalci tega območja.
Češarek opozarja, da imajo te pripovedi več plasti in da jih ni mogoče pojasniti zgolj z eno samo zgodbo. Prav zato je raziskava pomembna za razumevanje lokalne kulturne dediščine: kaže, da se za na videz preprostim vzdevkom lahko skriva precej bogatejše ljudsko izročilo.
Od zbadljivke do simbola kraja
Sčasoma je poimenovanje, ki je bilo nekoč verjetno namenjeno zbadanju Sodražanov, postalo nekaj, s čimer se kraj danes prepoznava in predstavlja.
Pomemben mejnik je bila postavitev kipa psoglavca v središču Sodražice leta 2012. Skulpturo je izdelal akademski kipar Zlato Rudolf. Kot je ob postavitvi poročal R Kanal, gre za približno dve toni in pol težko delo, ki je nastajalo štiri mesece v kamnolomu Povirje pri Krasu.
Kip ni bil zamišljen kot strašljiva pošast, temveč kot miroljuben velikan in zaščitnik doline ter dobrih ljudi. Avtor je pri zasnovi izhajal iz lokalnega izročila, med drugim tudi iz pripovedi, zbranih v knjigi Magdalena fara naša.
