Pevec Damjan Murko je razkril, da je umrl njegov oče, ob tem pa iskreno spregovoril o njunem zapletenem odnosu in čustvih ob slovesu.
Damjan Murko je na Instagramu sporočil žalostno novico, da je umrl njegov oče.
Na družbenem omrežju je objavil izjemno iskren in čustven zapis, v katerem je razkril, da z očetom nikoli nista imela tesnega odnosa in da sta se njuni življenji že dolgo nazaj razšli. Zato tudi odkrito priznava, da niti ne ve, ali se bo udeležil pogreba.
Kljub temu mu je Murko namenil ganljive misli in razkril del čustev, ki jih nosi v sebi.
»Človek, s katerim nisva hodila po isti poti …«
Murko je že večkrat javno delil svojo osebno zgodbo. Pojasnil je, da je njegov biološki oče zapustil mamo še pred njegovim rojstvom in da z njim nikoli ni vzpostavil stikov. Kljub temu poudarja, da do njega ne čuti zamer.
»Vsak je šel svojo pot, vsak s svojim ponosom, s svojo bolečino, s svojo tišino. Včasih življenje preprosto ne postavi ljudi blizu, ampak jih razdeli, da se vsak uči na svoj način. In midva sva bila točno to. Dve duši, ki sta se enkrat davno izgubili v nesporazumih, v molku, v neizrečenih besedah,« je zapisal.
Njegov zapis objavljamo v celoti.
»Razmišljam kaj in, če sploh napisat kaj čutim. Pa vendar …
Oče …
Človek, s katerim nisva hodila po isti poti.
A ne glede na to, kako obrnem brez njega mene preprosto ne bi bilo. V meni je del njega, del njegove zgodbe, njegovega značaja, morda tudi njegovih napak.
In danes, ko ga ni več, čutim praznino, ki je drugačna od vseh, ki sem jih kdaj koli občutil.
Vsak je šel svojo pot, vsak s svojim ponosom, s svojo bolečino, s svojo tišino. Včasih življenje preprosto ne postavi ljudi blizu, ampak jih razdeli, da se vsak uči na svoj način. In midva sva bila točno to. Dve duši, ki sta se enkrat davno izgubili v nesporazumih, v molku, v neizrečenih besedah.
Ampak danes … danes ne čutim več jeze. Ne razočaranja. Samo mir. Ker verjamem, da tisti, ki zna odpustiti, v resnici nosi največjo moč.
Ne vem, ali bom šel za pogrebom … Morda ne bom …
A se bom poslovil – po svoje. Tiho.
Ko bom sam s sabo, z mislimi, ki jih razumem samo jaz.
S solzo, ki ne potrebuje občinstva. Z besedami, ki jih zdaj izgovarjam, ker jih prej nisem zmogel ali smel.
Oče … Čeprav nisva našla poti drug do drugega, si bil kljub vsemu moj oče. V moji vztrajnosti, v moji trmi, v moji želji, da grem naprej, tudi ko je težko.
Zdaj, ko te ni več, bi si želel, da bi ti še enkrat pogledal v oči. Da bi ti rekel: 'Nisem več jezen. Razumem. In odpuščam.'
V življenju pride trenutek, ko spoznaš, da ni več pomembno, kdo je imel prav. Pomembno je le, kdo zna spustiti in odpustiti. In danes to počnem jaz.
Ker vem, da brez tega tudi sam ne morem naprej.
Naj bo tvoje nebo mirno.
Naj tvoja duša najde tisti mir, ki ga morda tukaj nisi nikoli zares imel.
Počivaj v miru.«
