Intervju s suhokranjskim avtorjem in umetnikom Matejem Kocjančičem o knjigi Veselička.
Matej Kocjančič je eden najbolj vidnih ustvarjalcev na Dolenjskem, še posebej v Suhi krajini. Žužemberški avtor je bil eden od prejemnikov literarnih nagrad za najboljše samozaložniško delo.
To si je prislužil s kriminalnim romanom Veselička. Ob tem veselem trenutku smo mu postavili nekaj vprašanj.
»Samozaložba seveda lahko obradi sadove, je pa uspeh zelo odvisen od truda, ki ga je samozaložnik pripravljen vložiti v stvari, ki nimajo posebne povezave s pisanjem. Knjigo je treba spraviti do bralcev in samozaložniki imamo tukaj veliko izzivov,« je povedal o stanju samozaložniškega izdajanja v Sloveniji.
Ob tem je dodal, da pozna kar nekaj ustvarjalcev, ki so knjigo uspeli izdati, potem pa niso znali naprej in je njihovo delo ostalo v ozkem krogu njihovih znancev.
»Pogosto je to velika škoda,« je bil iskren in ob tem dodal, da mu je obe knjigi uspelo spraviti v knjižnice in knjigarne, izdal je tudi elektronski verziji in zvočno knjigo.
»Vse to pa zahteva veliko časa in discipline,« nam je povedal avtor knjig Veselička in Poslednji valček.
Nagrada, ki jo je prejel, je specifično priznanje za bogastvo jezika. Kot je odločitev pojasnila komisija: »Roman v vsakem poglavju – domiselno so poimenovana s kiticami, refreni in soli – postreže s številnimi sopomenskimi izrazi, tako v njem srečamo nabor kletvic, izrazov za spolne organe, mrliče, za duhovne treninge, dela pri hiši … Za humorno plat avtor poskrbi tudi z uporabo različnih podzvrsti jezika, kot so posebni narečni (suhokrajinskih) izrazi, slengovske besede … ter z razmišljanji o vaškem nasproti mestnem in o delitvah, ki jih Slovenci obožujejo.«
Mateja Kocjančiča priznanje je in ni presenetilo.
»Vse od izida Veseličke so me klicali in mi pisali navdušeni bralci, ki jih niti ne znam prav opredeliti. Najbrž jih lahko najbolje opišem kot ljudi, ki znajo uživati v branju zgodbe in se jim ne mudi na konec knjige. Našli so jezikovne bombončke, ki sem jih »podtaknil« v zgodbo in mi govorili, da so res uživali in da je knjiga presežek,« nam je razkril lepe in pozitivne odzive na knjigo vse od njenega izida.
»Po drugi strani me je presenetilo, ker imam nekaj »oteževalnih okoliščin«. Zaradi mojega tridesetletnega ustvarjana glasbenih besedil za narodnozabavno glasbo, sem bil na začetku svoje literarne poti pogosto vržen v kakšen predalček, ki mi ni koristil. Tako sem tudi pristal v samozaložništvu. Pa tudi kot Suhokranjec in Žužemberčan sem bil že kot otrok pogosto deležen posmeha zaradi svojega narečja. To je izkušnja, ki je vsaj mojo generacijo precej zaznamovala in potreboval sem veliko vztrajnosti in poguma, da sem vse to presegel,« pa je po drugi strani omenil težavo, s katero se srečuje mnogo regijskih avtorjev in avtoric.
»Če povzamem; ni samoumevno, da Žužemberčan, ki se ukvarja z narodnozabavno glasbo prejme literarno nagrado za bogastvo jezika?« pravi Kocjančič.
Ob tem je vseeno pomembno, da narečju in bogatemu besednjaku ni obrnil hrbta. Kot nam je povedal, je »zaljubljen v jezik, v sopomenke in v nenavadne jezikovne formulacije. Všeč so mi starinski in novodobni izrazi, s katerimi rad zaljšam svoje pripovedi.«
Spomnil nas je tudi na zlato pravilo pisateljevanja, da mora ta pisati nekaj, kar bo njemu samemu všeč: »Če sem pri svojem prvencu pisal z mislijo na publiko, ki me pozna kot ustvarjalca besedil za glasbo in sem temu prilagodil slog, sem se pri Veselički popolnoma sprostil. Želel sem napisati nekaj, kar bo slogovno všeč meni in kar bi kot bralec sam rad prebral. Pisal sem z nasmehom, to se gotovo vidi in to je očitno prepoznala tudi komisija.«
Naslov knjige je Veselička, sicer pomanjševalnice veselice, Nas pa je opomnil, da ima izraz še en pomen: »No ja… Je pomanjševalnica za veselico, je pa tudi starinski izraz za žensko spolovilo.«
In o čem govori Veselička?
»Veselička je zgodba o muzikantu, ki skrivnostno izgine po nenavadni prometni nesreči, ki se zgodi v noči iz sobote na nedeljo, v gozdu med Brezovo Rebrjo in Velikim Lipovcem. Skozi zgodbo se izkristalizira, da Blaž Polovinšek, tako je fantu ime, ni čisto klasičen Suhokranjec, da se skupaj z ženo Petro gresta precej nenavadne žgečkljive igrice in da ima človek še nekaj drugih skrivnosti, ki jih poznajo samo izbrani. Šele, ko svoj pogled na njega razkrijejo vsi njegovi najbližji, bralec spozna kdo je zares Blaž Polovinšek. Ena od značilnosti mojega pisanja je tudi to, da večina dogodkov korenini v resničnosti, ki se neprestano izmenjuje s fikcijo. Veselička je zgodba o prijateljstvu, svingerjih, glasbi, ruralnosti, piramidnih shemah, šajdesnu in še o čem. Cela veselička, vam povem,« pravi avtor.
Že prej nas je spomnil na pisanje predhodnika Poslednji valček, a jasno je, da imata knjigi kar nekaj skupnega. »Glasbo, kriminalni zaplet in Suho krajino imata obe knjigi. Pa deformirani alter ego avtorja, ki se pojavlja v obeh,« je pojasnil. Misel je še dodatno razširil: »V prvi ima resno, v drugi pa zgolj epizodno vlogo. V obeh se poglavja imenujejo Kitica in razplet Refren, v Veselički pa sem dele pripovedi napisal v prvi osebi in te dele poimenoval Solo.«
Kot je omenil, pa se knjigi nekoliko razlikujeta po slogu, pri čemer je Poslednji valček žanrsko precej klasična kriminalka, Veseličko pa je po težavah z umeščanjem dokončno postavil v ohlapni kriminalni roman.
Zgodovina pravi, da pogovora s knjižnim avtorjem ni, če ga ne povprašate po prihodnosti in naslednjih knjigah.
Matej Kocjančič pravi, da kriminalno dogajanje Suhe krajine – v literarnem smislu – vodi v tretji del trilogije in predvidoma v konec kariere inšpektorja Fortunata Breznika.
»Moje tretja kriminalka je namreč prav teh dneh dobila končno vsebinsko podobo, trenutno je v lekturi in grafičnem oblikovanju. Računam na izid v roku meseca ali dveh. Naslov bo Najin odpeti slučaj (vse tri besede so dvopomenske) in bo opredeljena kot erotična kriminalka. Zgodba se začne pred telovadnico Osnovne šole Žužemberk, kjer se lokalni odbojkarski klub v soboto zarana odpravi na kondicijski tek. Po dobrih šestih kilometrih, ob samotni cerkvici Svete Marjete v vasici Vrh pri Križu, fantje naletijo na težko poškodovano, neodzivno dekle, oblečeno samo v črn usnjeni plašč, pod katerim je povsem gola,« je razkril vpogled v tretjo knjigo.
»Ta trenutek se zdi, da bo to tudi zaključek tega vsebinskega sklopa in da se bodo glavni junaki poslovili,« pa je še dodal.
»Če se pojavi založba, ki bo izdatno finančno podprla pisanje in izdajo četrtega dela, si bom z veseljem premislil. V nobenem primeru pa to ne bo konec mojega pisanja, samo ne vem še kam me bo peljala moja pisateljska pot,« je pogovor zaključil z dobro vestjo.
